Jedro

Zapustnik ni zavezan celotne oporoke napraviti v isti listini, torej na enem kosu papirja, temveč je vsebina lahko zapisana na več listih. Ker zakon ne zahteva, da bi bilo razpolaganje s premoženjem za primer smrti storjeno v enem pravnem poslu, je dopustno, da oporočitelj oporočno besedilo tudi dopolnjuje. Razni dostavki, dodatki in dopolnila niso prepovedani, seveda pa morajo biti tudi ti sestavljeni v eni izmed oblik, ki jih zakon predpisuje za veljavnost oporoke. Gre torej za novo oporoko, katere vsebina pa je le v dopolnitvi predhodne oporoke. S kasneje dodanim besedilom lahko tako oporočitelj denimo razpolaga z novo pridobljenim premoženjem, posamezna določila oporoke razveljavi ali pa delitev premoženja podrobneje določi. V kolikor je vsebina listin komplementarna in v tesni medsebojni zvezi, je šteti, da predstavlja enovito izjavo poslednje volje. Pri tem ni bistveno, ali so posamezne listine nastale v večjem časovnem razmaku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da oporoka A. A., ki je umrl ... 2002, z dne 1. septembra 1999, ni pristna, ni prava, to je neobstoji in je nična. Zahtevek na razveljavitev oporoke je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 6.215,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je tožena stranka pravočasno vložila dve pritožbi, in sicer je prvo vložila toženka sama, drugo pa je toženka vložila po pooblaščenki.

3. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izrek sodbe nelogičen in v nasprotju sam s seboj. Sodišče ni pojasnilo, kaj pomeni, da oporoka ni pristna in da ni prava. Tožnica ni zatrjevala, da oporoke z dne 1. 9. 1999 ni napisal A. A., zato je ugotovitev nepristnosti protispisna. Nadalje je odločitev, da oporoka „ne obstoji“, v nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da obstoji, vendar ni pristna. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila za presojo veljavnosti oporoke ključna ugotovitev, ali gre za samostojno oporoko ali njen dodatek. Ničnost pride v pogodbenem pravu v poštev le kot skrajna sankcija, zato je vprašljivo, ali je v primeru oporoke kot enostranskega in strogo osebnega akta dopustna smiselna uporaba 52. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.(1) Nepravilna je ugotovitev, da je bilo besedilo napisano na hrbtno stran fotokopije oporoke z dne 27. 10. 1997, šlo je namreč za indigo kopijo te oporoke. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da so izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost oporoke, saj je oporoka lastnoročno napisana in podpisana, v njej sta določena zapustnik in dedič, poleg tega oporoka ni bila na pravilen način preklicana. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi zapustnik želel s svojim premoženjem razpolagati drugače, kot izhaja iz oporoke z dne 1. 9. 1999. Ni bilo niti dokazano, da je bila oporoka z dne 27. 1. 1997 uničena, saj obstaja njena indigo kopija, ki je lahko podlaga za rekonstrukcijo oporoke v skladu s 77. členom Zakona o dedovanju.(2)

4. Toženka v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, dodatno navaja, da ni podana ustrezna pasivna legitimacija, saj bi morala tožnica na pasivni strani zajeti vse potencialne zakonite dediče, ki se ji niso pridružili na aktivni strani. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi spremenilo sodno prakso, zaradi česar je bila kršena ustavna pravica toženke do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno enačilo določila o neveljavnosti in razveljavitvi oporoke po 61. in 76. členu ZD. Če gre za dodatek k oporoki, to še ne pomeni, da je oporoka nična, pač pa je izpodbojna. Nična bi bila le v primeru, če bi bile napake v obliki tako hude, da bi bilo že na prvi pogled jasno, da sploh ne gre za oporoko. Tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke je bila vložena prepozno, saj je rok po 76. členu ZD do vložitve tožbe že pretekel. Sodišče ni jasno navedlo, ali je obstajala dopustna podlaga oporočiteljevega razpolaganja oziroma zakaj naj bi bila podlaga nedopustna, zaradi česar sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni pojasnilo, zakaj dodatek ne velja kot samostojna oporoka, saj izpolnjuje vse zakonske pogoje za veljavnost oporoke in je zapustnik v njem razpolagal s premoženjem neodvisno od prve oporoke. Vsebina oporoke je določena oziroma vsaj določljiva. Oporoka z dne 1. 9. 1999 je tako samostojno veljavna, tudi če je samo del oporoke z dne 27. 10. 1997, posledično pa je nepravilna odločitev, da ne obstoji.

5. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor tožeči stranki, ki je nanju obrazloženo odgovorila, predlagala njuno zavrnitev ter priglasila stroške priprave odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V prvotnem sojenju sta sodišči prve in druge stopnje tožbeni zahtevek zavrnili, ker sta presodili, da pasivna legitimacija ni podana in da bi morala tožnica postaviti oblikovalni zahtevek. Navedeni sodbi sta bili nato s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 275/2014 z dne 11. 12. 2014 razveljavljeni ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

8. Neutemeljene so ponovne pritožbene navedbe, da pasivna legitimacija ni podana, ker bi morala tožnica s tožbo zajeti tudi vse potencialne zakonite dediče, ki se ji niso pridružili na aktivni strani. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu argument dediščinske skupnosti kot razlog za nujno sosporništvo na pasivni strani v obravnavani zadevi odpade, saj je zapustnik z oporoko z vsem svojim premoženjem razpolagal v korist le ene oporočne dedinje – toženke. Ker so tako zakoniti dediči v primeru veljave oporoke iz dedovanja izključeni, zadošča, da je tožnica tožbo na ugotovitev ničnosti oziroma neobstoja oporoke vložila zgolj zoper toženko kot edino oporočno dedinjo. Morebitna ničnost oporoke bo sicer res učinkovala zoper vse zakonite dediče, četudi v pravdi niso sodelovali, vendar učinek zanje ne bo negativen, saj bodo pridobili dediščino, ki je sicer ne bi.

9. Stališče pritožnice, da pravilno pravno podlago predstavlja 76. člen ZD in je posledično tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke vložena prepozno, je prav tako materialnopravno napačno. 76. člen ZD namreč določa rok, v katerem lahko upravičena oseba izpodbija oporoko zaradi napak v obliki. Tožnica v obravnavani zadevi ni zatrjevala, da bi bila oporoka z dne 1. 9. 1999 neveljavna zaradi pomanjkljivosti v obliki, zaradi česar uporaba 76. člena ZD ne pride v poštev. Tožnica je ničnost oziroma neobstoj oporoke utemeljevala s pomanjkanjem dopustne podlage. ZD kot lex specialis ureja zgolj nekatere razloge za neveljavnost oporoke, in sicer neveljavnost oporoke zaradi kršitve pravil o oporočni sposobnosti, oporočiteljevi volji in njenih napakah ter zaradi kršitve obličnostnih zahtev. Sicer pa se uporabljajo splošna pravila o neveljavnosti pravnih poslov, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku(3) oziroma v ZOR, če gre za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 1. 1. 2002 (1060. člen OZ). 51. člen ZOR določa, da mora vsaka obveznost imeti dopustno podlago. Če podlage ni ali je nedopustna, t.j. v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo, gre za ničen pravni posel (52. člen ZOR). Enaka posledica pa nastopi tudi v primeru, ko je v času nastanka pravnega posla dopustna podlaga obstajala, vendar naknadno odpadla.(4)

10. Oporoka je enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebna izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti.(5) Ker gre za strogo formalen pravni posel, je veljavna samo oporoka, ki je narejena v eni izmed oblik, ki jih predpisuje zakon (62. člen ZD). 63. člen ZD ureja lastnoročno oporoko, za veljavnost katere je potrebno, da oporočitelj izjavo poslednje volje z lastno roko napiše in jo tudi lastnoročno podpiše. Četudi ni nujno, da je v oporoki postavljen dedič, je najbolj pogosta in običajna vsebina oporoke ravno določitev dediča, pri čemer lahko zapustnik določi enega ali več dedičev (78. člen ZD). Zapustnik ni zavezan celotne oporoke napraviti v isti listini, torej na enem kosu papirja, temveč je vsebina lahko zapisana na več listih. Ker zakon ne zahteva, da bi bilo razpolaganje s premoženjem za primer smrti storjeno v enem pravnem poslu, je dopustno, da oporočitelj oporočno besedilo tudi dopolnjuje. Razni dostavki, dodatki in dopolnila niso prepovedani, seveda pa morajo biti tudi ti sestavljeni v eni izmed oblik, ki jih zakon predpisuje za veljavnost oporoke. Gre torej za novo oporoko, katere vsebina pa je le v dopolnitvi predhodne oporoke. S kasneje dodanim besedilom lahko tako oporočitelj denimo razpolaga z novo pridobljenim premoženjem, posamezna določila oporoke razveljavi ali pa delitev premoženja podrobneje določi. V kolikor je vsebina listin komplementarna in v tesni medsebojni zvezi, je šteti, da predstavlja enovito izjavo poslednje volje. Pri tem ni bistveno, ali so posamezne listine nastale v večjem časovnem razmaku.

11. Pomembna značilnost oporoke kot enostranskega pravnega posla je, da jo oporočitelj lahko vsak čas prekliče, v celoti ali deloma (99. člen ZD). Preklic oporoke je lahko izrecen ali molčeč. Oporočitelj oporoko ali njeno posamezno določilo izrecno prekliče tako, da svojo voljo o preklicu izjavi v katerikoli obliki, v kateri se lahko napravi oporoka. Molče pa lahko oporočitelj oporoko prekliče tako, da napravi novo oporoko, v kateri razpolaga s svojim premoženjem drugače kot v prvotni oporoki. Pri tem mora biti podana volja zapustnika po nadomestitvi predhodnih oporočnih določil. Določila prejšnje oporoke, ki niso v nasprotju z določili nove oporoke, pa ostanejo v veljavi (101/1 člen ZD). Za molčeč preklic gre tudi tedaj, ko oporočitelj oporoko uniči (99. člen ZD). Če je oporoka preklicana, kljub morebitnemu obstoju listine oporoka nima dopustne podlage – ta je namreč odpadla. Oporoka s pričetkom učinkovanja preklica kot pravni posel ne obstaja več. Ker pa lahko listina v fizični obliki še vedno obstaja, denimo ker sta bila napravljena dva izvirnika, je potrebno preprečiti, da bi iz nje nastale protipravne posledice. Prizadeta stranka lahko tako vloži tožbo na ugotovitev, da listina ne obstoji. Ker za neobstoječe pravne posle pridejo v poštev enake sankcije kot pri ničnem obligacijskem poslu, je ustrezna oblika varstva tudi postavitev zahtevka na ugotovitev ničnosti oporoke.

12. Dejansko stanje, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je sledeče: pokojni A. A. je dne 27. 10. 1997 napisal lastnoročno oporoko, v kateri je toženko imenoval za edino dedinjo vsega svojega premoženja, kot tudi vsega premičnega in nepremičnega premoženja, ki izvira iz zapuščine njegovih staršev B. A. in C. A. ter predvidene zapuščine njegovega brata D. A., pri čemer je v nadaljevanju oporoke izrecno navedel nepremičnine, višino denarnih sredstev ter odškodninskega zahtevka, ki v to (pričakovano) premoženje sodijo. Indigo kopijo navedene oporoke je izročil toženki. Dne 1. 9. 1999 je nato na indigo kopijo oporoke z dne 27. 10. 1997 pod svojim podpisom lastnoročno napisal starinski znak za nadaljevanje besedila (%), nato pa na hrbtni strani indigo kopije zapisal, da „ker do datuma zapuščinska razprava še ni bila izvedena, dodaja, da je toženka edina dedinja njegovega dednega deleža v nerazdelni celoti, tudi če bi zapuščinska izpadla v kakorkoli spremenjeni obliki“. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da zapis z dne 1. 9. 1999 predstavlja le dodatek k oporoki iz leta 1997 in ne samostojne oporoke. O tem je sklepalo na podlagi okoliščin, da se je zapis iz leta 1999 nahajal na hrbtni strani indigo kopije oporoke iz leta 1997, nadalje da je bil na prvi strani indigo kopije dopisan starinski znak za nadaljevanje besedila na naslednji strani (%), da je oporočitelj uporabil besedo dodajam, torej je zapis dodal k svoji oporoki, poleg tega ni pojasnil, na katere dedne deleže (po katerem zapustniku) se dopisana izjava nanaša. Sklenilo je, da gre torej zgolj za dodatek k oporoki iz leta 1997, zaradi česar oporoka z dne 1. 9. 1999 ne obstoji, ni pristna in prava, v posledici česar je nična.

13. Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje je pomanjkljiva. Četudi bi zapis iz leta 1999 res predstavljal zgolj dodatek k oporoki iz leta 1997, to samo po sebi ne bi zadoščalo za sklep, da je dodatek ničen oziroma neobstoječ. Ni namreč prepovedano, da bi oporočitelj k prvotnemu besedilu oporoke napisal dodatek. Tožeča stranka tega niti ni zatrjevala, temveč je trdila, da je zapis iz leta 1999 ničen oziroma neobstoječ zato, ker gre za dodatek k oporoki, ki jo je zapustnik uničil in na ta način nedvoumno izkazal voljo, da naj toženka po njem ne deduje. Navajala je, da je zapustnik oba dela štel za eno oporoko in da ni imel namena, da bi zapis z dne 1. 9. 1999 obstajal kot samostojna oporoka. Voljo zapustnika je med drugim dokazovala s predložitvijo listine z dne 12. 6. 2002, v kateri je zapustnik zapisal, da je original oporoke uničen in da toženka „nič ne dobi“ (priloga A7), zaslišanjem prič ter zapisniki zapuščinske obravnave z 2. 3. 2007 (priloga A12) in 31. 5. 2007 (priloga A13). Tožena stranka je na drugi strani menila, da oporoka iz leta 1999 izpolnjuje pogoje za samostojno oporoko in tako tudi morebitno uničenje oporoke iz leta 1997 na presojo njene veljavnosti nima prav nobenega vpliva. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ne sledi.

14. Pritrditi je sicer navedbam tožene stranke, da zapis iz leta 1999 sam po sebi izpolnjuje pogoje, ki jih zakon predpisuje za veljavnost oporoke. Zapis je namreč lastnoročno napisan in podpisan, njegovo vsebino pa je razumeti kot določitev toženke za edino dedinjo zapustnikovega premoženja. Vendar pa je za presojo učinkov (morebitnega) uničenja oporoke iz leta 1997 na oporoko iz leta 1999 bistveno, ali vsebina oporoke iz leta 1999 nadomešča predhodno zapustnikovo voljo, izraženo v oporoki iz leta 1997, ali pa zgolj dopolnjuje vsebino predhodne oporoke in je torej obe oporoki potrebno šteti kot enovit izraz iste oporočiteljeve poslednje volje, kot to zatrjuje tožeča stranka. V skladu s 101. členom ZD namreč določila predhodne oporoke, ki niso v nasprotju z določili kasnejše, veljajo še naprej. V kolikor predstavlja kasnejša oporoka zgolj potrditev že izražene poslednje volje, je v primeru uničenja ene od oporok potrebno s pomočjo izvedbe dokaznega postopka in ustrezne razlage ugotoviti, kakšna je bila ob uničenju prava zapustnikova volja. Če pa bi poznejša oporoka predstavljala izraz spremenjene zapustnikove poslednje volje, bi bila že s tem molče preklicana prejšnja oporoka in tako morebitno namerno uničenje predhodne oporoke na veljavnost poznejše oporoke ne bi imelo vpliva.

15. Po presoji pritožbenega sodišča zapis iz leta 1999 po vsebini ne predstavlja drugačnega razpolaganja s premoženjem za primer smrti, kot je bilo določeno v oporoki iz leta 1997 ter v tem smislu ne gre za nov izraz poslednje volje. V lastnoročni oporoki iz leta 1997 je zapustnik namreč kot edino oporočno dedinjo vsega svojega premoženja, kot tudi vsega premičnega in nepremičnega premoženja izvirajočega iz zapuščine svojih staršev, določil toženko, pri čemer zapuščinski postopek po pokojnih starših, katerega predmet je bilo denacionalizirano premoženje, še ni bil končan. Z zapisom z dne 1. 9. 1999 razpolaganja s premoženjem za primer smrti, kot je bilo določeno v oporoki iz leta 1997, oporočitelj ni spremenil, temveč je zgolj poudaril, da naj bo toženka v vsakem primeru njegova edina dedinja, tudi če bi „zapuščinska izpadla v kakorkoli spremenjeni obliki“. S takšno vsebino je oporočitelj zgolj potrdil že zapisano poslednjo voljo, saj se obe oporoki nanašata na razpolaganje s celotnim zapustnikovim premoženjem in določata isto oporočno dedinjo. Oporoka iz leta 1997 in zapis iz leta 1999 sta torej po vsebini medsebojno združljiva, komplementarna in ju je šteti za enovit izraz poslednje volje oporočitelja. Če je zapustnik napravil več izvirnikov oporoke z enako vsebino, za preklic oporoke zadostuje uničenje le nekaterih, če je ugotovljeno, da je bila zapustnikova volja preklicati oporoko. Tudi oporoka v več izvirnikih je namreč po vsebini ena oporoka.(6) Ključna je torej ugotovitev, kakšna je bila prava oporočiteljeva volja – ali je oporočitelj z uničenjem posameznega izvoda želel preklicati izjavo poslednje volje, ali pa zgolj odstraniti odvečen izvod. Breme dokazovanja je na tistemu, ki trdi, da obstaja preklic, torej na tožeči stranki.(7)

16. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev o uničenju oporoke iz leta 1997 in o tem, kakšna je bila ob uničenju prava oporočiteljeva volja, sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče je tako v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ponovnem odločanju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do trditev, da je bila oporoka iz leta 1997 uničena in da je z uničenjem oporočitelj nedvoumno izkazal svojo voljo, da naj toženka po njem ne deduje. Pri presoji slednje bodo sodišču lahko v pomoč tudi že ugotovljene relevantne okoliščine, da je oporočitelj oporoko iz leta 1999 zapisal na hrbtno stran indigo kopije oporoke iz leta 1997, zapis znaka za nadaljevanje besedila in besede „dodajam“, kar vse lahko nakazuje, da je oporočitelj oporoki iz leta 1997 in 1999 štel kot enovit izraz poslednje volje. Četudi zapis z dne 12. 6. 2002 ne izpolnjuje pogojev za preklic oporoke (priloga A7), lahko služi kot dokaz prave oporočiteljeve volje. Nenazadnje pa bo relevantno tudi, ali je bil sploh uničen izvirnik, ki je bil vsebinsko bistveno konkretnejši in podrobnejši. 17. Poleg zgoraj navedenega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni vsebovala ustrezne obrazložitve tudi glede dela zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nepristnosti oporoke oziroma da oporoka „ni prava“. Pritožnici namreč utemeljeno opozarjata, da oporoka ni pristna v primerih, ko ni avtentična oziroma je ponarejena, medtem ko termina, da oporoka „ni prava“, dedno pravo ne pozna. Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje navedena pojma vsebinsko opredeliti ter svojo odločitev tudi glede tega dela zahtevka ustrezno obrazložiti.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR.

Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (4): P. Grilc, v: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem – 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 312. Op. št. (5): K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana 2009, str. 113. Op. št. (6): Primerjaj sodbo II Ips 545/92 z dne 25. 2. 1993. Op. št. (7): Primerjaj dr. Milan Kreč, Đuro Pavić, Komentar zakona o nasleđivanju sa sudskom praksom, Zagreb 1964, str. 322 in 323.