Jedro

Ker tožnik po oceni revizijskega sodišča z ustavno pritožbo ne bi uspel, tožnik ni izkazal nastanka škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora drugi toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 727,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku 102.194,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2006 dalje. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik in druga toženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da mu je sodišče druge stopnje glede številnih pritožbenih navedb pritrdilo, vendar je kljub temu prvostopenjsko sodbo obdržalo v veljavi. Pritožbenemu sodišču očita, da je namesto prvostopenjskega sodišča „ napisalo“ sodbo, in da takšen pristop ni dopusten. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in iz 22. člena Ustave RS. Poudarja, da so mu bile v skladu z določbo 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) zagotovljene statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih, torej tudi stanovanjska pravica. Nesporno je, da je do uveljavitve UZITUL na stanovanju v Bihaću imel stanovanjsko pravico. Določbo 117. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) je potrebno razlagati z upoštevanjem 14. člena UZITUL. Izhajati je potrebno iz ustavnopravne zaveze Republike Slovenije po ohranitvi vseh pravic, ki so jih imeli na dan uveljavitve UZITUL tisti, ki so nadaljevali službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Tožnikova pravica do odkupa stanovanja izhaja iz SZ, ker je imel ob njegovi uveljavitvi s strani Republike Slovenije zajamčeno stanovanjsko pravico. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da prekine postopek in vloži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 117. in 129. člena SZ, ker naj bi bila v neskladju z 14. členom UZITUL in 14. členom Ustave RS.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki. Na revizijo je odgovorila le druga toženka ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP). Zgolj delni prepis zakonskega besedila iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne predstavlja argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah. Glede očitka v smeri, da je podana kršitev iz 22. člena Ustave RS (ker naj bi pritožbeno sodišče preslišalo pritožbeno navedbo tožnika v zvezi z uporabo določb UZITUL) pa zadostuje že odgovor, da se je pritožbeno sodišče v svoji sodbi opredelilo do vseh za odločitev relevantnih pritožbenih navedb.

7. Tožnik zahteva povračilo škode, ki naj bi mu nastala zaradi nestrokovnega ravnanja njegove odvetnice (druge toženke) v prvotni pravdi zoper Republiko Slovenijo zaradi odkupa stanovanja. Trdi, da je odvetnica storila strokovno napako, ker je zamudila rok za vložitev ustavne pritožbe, k ustavni pritožbi pa tudi ni priložila posebnega pooblastila.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik 16. 11. 1999 zoper Republiko Slovenijo vložil tožbo zaradi odkupa stanovanja v Ljubljani, da je bil njegov tožbeni zahtevek pred prvostopenjskim sodiščem zavrnjen in da je takšno odločitev potrdilo tudi pritožbeno sodišče, njegovo revizijo pa je Vrhovno sodišče RS zavrnilo (II Ips 618/2000). Ker je bilo torej o vprašanju utemeljenosti tožnikovega prvotnega tožbenega zahtevka pred rednimi sodišči že odločeno, revizijsko sodišče v obravnavani zadevi presoja le, ali so bile z odločitvijo v zadevi II Ips 618/2000 morda tožniku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Upoštevajoč dejstvo, da tožnik ob uveljavitvi SZ (19. 10. 1991) ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga zahteva v odkup, revizijsko sodišče ocenjuje, da tožniku z odločitvijo v zadevi II Ips 618/2000 niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Odločitev je namreč z vsebinskega vidika zakonita in skladna z enotno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v istovrstnih zadevah. Zato zatrjevana kršitev iz 22. člena Ustave RS ni podana(1). Navedenega pa ne spremeni niti tožnikov pogled na spor, ki ga ponuja v reviziji (primerjaj zadeve II Ips 177/1998, II Ips 553/1996 in II Ips 422/2004).

9. Ker torej tožnik po oceni revizijskega sodišča z ustavno pritožbo ne bi uspel, tožnik ni izkazal nastanka škode (kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi odškodninskega tožbenega zahtevka se tako izkaže za materialnopravno pravilno.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, drugi toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave RS, izhaja med drugim tudi zahteva, da sodišče ne sme samovoljno in arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse (primerjaj ustavno odločbo Up 300/98 z dne 16. 11. 2000).