Jedro

Nepravilna vložitev ustavne pritožbe ne povzroči škode, če ni pogojev za uspeh ustavne pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in drugo tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnim sklepom, zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati tožniku znesek 102.194,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2006 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki 510,91 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 3.916,38 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. Opozarja, da je predlagal zaslišanje več prič, sodišče prve stopnje pa zavrnitve tega dokaznega predloga ni ustrezno obrazložilo. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do bistva spora, in sicer, ali je druga toženka kot odvetnica storila strokovno napako in ali je zanjo odškodninsko odgovorna. Dejstvo je, da druga toženka ustavni pritožbi ni priložila posebnega pooblastila za zastopanje tožnika pred Ustavnim sodiščem in da ni vložila ustavne pritožbe v roku. Meni, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je drugi toženki podpisal posebno pooblastilo za zastopanje pred Ustavnim sodiščem. Sodišču prve stopnje očita, da je razlagalo elemente odškodninskega delikta brez dokaznega zaključka. Priznava, da na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I s spremembami; v nadaljevanju SZ) ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v Republiki Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da ni imel pravice do odkupa stanovanja na T. 48 v Ljubljani, saj je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v Bosni od 12.8.1987 dalje. V skladu z določbami Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju UZITUL) so mu bile namreč zagotovljene statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih, torej tudi stanovanjska pravica, zato meni, da mu gre pravica do odkupa stanovanja na T. 48 v Ljubljani. Opozarja, da je Ministrstvo za obrambo delalo razlike med njim in ostalimi prosilci za odkup stanovanj. Sklicuje se še na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 1299/06, za katero meni, da bi jo bilo v obravnavani zadevi potrebno analogno uporabiti. Meni, da bi z ustavno pritožbo uspel, če bi bila ta pravočasna.

Prva toženka na pritožbo ni odgovorila.

Druga toženka je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. člena ZPP-D - Ur. l. RS, št. 45/08).

Tožnik zahteva povračilo škode, ki naj bi mu nastala zaradi nestrokovnega ravnanja druge toženke - njegove takratne pravne zastopnice (odvetnice). Škoda naj bi mu nastala zaradi drugo toženkine kršitve obveznosti, izhajajoče iz pogodbenega (mandatnega) razmerja. V skladu z 2. odstavkom 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - ZOR, ki se v obravnavani zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 - OZ) je v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, so: kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; drugi pogodbeni stranki nastala škoda; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Če torej manjka le ena od navedenih predpostavk, odškodninske odgovornosti ni. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko z obrazložitvijo, da ni podana njena odškodninska odgovornost, ker ni podana protipravnost njenega ravnanja ter zato, ker zaradi ravnanja druge toženke škoda ni nastala (tožnik tudi s pravočasno vloženo ustavno pritožbo ne bi mogel uspeti). Sodišče prve stopnje zanika vzročno zvezo med tožnikovim prikrajšanjem, nastalim zaradi zavrnitve prošnje za odkup stanovanja (stanovanja ni uspel kupiti pod s SZ predpisanimi ugodnimi pogoji), in ravnanjem druge toženke. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, pri kateri je imela druga toženka kot odvetnica zavarovano poklicno odgovornost. Pritožba utemeljeno opozarja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe o tem, ali je druga toženka pri vlaganju ustavne pritožbe ravnala nestrokovno, neskrbno in zato protipravno, pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do očitka, da druga toženka ustavne pritožbe ni vložila v predpisanem roku; za ugotovitev, da je druga toženka pri vlaganju pravnega sredstva ravnala skladno s pravili stroke (torej ne protipravno) pa sodišče ni ugotovilo potrebnih dejstev. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da je druga toženka tista, ki bi morala poskrbeti za ustrezno pooblastilo, če sta se tožnik in druga toženka res dogovorila za vložitev ustavne pritožbe (ugotovitev o vsebini tega dogovora namreč izpodbijana sodba nima). Predložitev in predhodna pridobitev pravno veljavnega pooblastila za vložitev pravnega sredstva je nujen pogoj oz. sestavni del posla, glede katerega tožnik zatrjuje, da ga je naročil, druga toženka pa zavezala, da ga bo za tožnika opravila. Vendar pa navedene pomanjkljivosti izpodbijane sodbe niso odločilne. Tudi če bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je druga toženka s tem, ko je ustavno pritožbo vložila po izteku roka in brez ustreznega pooblastila, ravnala protipravno (kar zatrjuje tožnik), to ne bi privedlo do drugačne odločitve, kot je vsebovana v izpodbijani sodbi. Kot že obrazloženo, morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno podane vse njene predpostavke; če manjka le ena od njih, je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik z ustavno pritožbo, tudi če bi bila ta popolna in pravočasna in je Ustavno sodišče ne bi zavrglo, ne bi uspel. S sodbami rednega sodišča - sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 618/2000 z dne 5.7.2001, v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1373/2000 z dne 6.9.2000, in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1017/99 z dne 14.7.2000 - tožniku niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (1. odstavek 50. člena Zakona o ustavnem sodišču - Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami; ZUstS). Ni sporno, da tožnik ob uveljavitvi SZ - dne 19.10.1991 - ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, glede katerega je od Republike Slovenije zahteval odkup po SZ (to tožnik izpostavlja tudi v pritožbi). V skladu s 1. odstavkom 117. člena SZ so bili lastniki stanovanj dolžni prodati stanovanja le na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve tega zakona. Odločitev sodišč v omenjeni pravdni zadevi, opr. št. II P 1017/99, je skladna s takrat veljavno zakonodajo in sodno prakso ter ne predstavlja kršitve človekovih pravic in svoboščin. Ker tožnik ni imel pravice do odkupa stanovanja, katerega je želel odkupiti, z zahtevkom za odkup v rednem postopku ni uspel; ker pred rednim sodiščem niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, tudi z ustavno pritožbo ne bi mogel doseči drugačne odločitve.

Pravno nepomembno pa je, kar trdi tožnik, da je Republika Slovenija priviligirala nekatere od prosilcev za odkup stanovanja in jim stanovanja prodala pod posebnimi, s SZ predpisanimi ugodnostmi, kljub temu da z zakonom predpisanih pogojev za tak odkup niso izpolnjevali oz. so bili v enakem položaju kot on. Določba 22. čl. Ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. čl. Ustave, zavezuje Republiko Slovenijo pri oblastvenem nastopanju, med drugim tudi pri izvrševanju sodne veje oblasti - zavezuje sodišče, da z vidika razlage pravne norme enake položaje v bistvenem obravnava enako. Pri sklepanju pogodb o odkupu stanovanj je Republika Slovenija nastopala kot pogodbena stranka v pravnem prometu (ni izvajala oblastvenih pooblastil), kjer njeno ravnanje ni podvrženo presoji po 14. čl. Ustave, ampak mora enako kot drugi pogodbeniki pri sklepanju vsakega pravnega posla spoštovati temeljna obligacijska načela. Sodišče prve stopnje je zato pravilno (kot nepotrebno) zavrnilo predlagano zaslišanje prič v zvezi s prodajo stanovanj tožnikovim sodelavcem.

Pravno nepomembna je tudi tožnikova trditev, da je v času uveljavitve SZ imel stanovanjsko pravico na stanovanju v B.. Kot že povedano, je v tej zadevi bistveno, da tožnik ob uveljavitvi SZ - dne 19.10.1991 - ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na T. 48 v Ljubljani, katerega odkup je zahteval. S 1. odstavkom 117. čl. je predpisana obveznost lastnika, da na zahtevo imetnika stanovanjske pravice proda stanovanje, na katerem ima le-ta stanovanjsko pravico (to dejstvo kot odločilno izpostavlja tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 553/96 z dne 9.4.1998) in ne katero drugo stanovanje. Tožnik ni zahteval odkupa stanovanja v Bosni, na katerem naj bi imel pravico uporabe v času uveljavitve SZ. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1299/06, za katero pritožba meni, da bi jo bilo potrebno v obravnavani zadevi analogno uporabiti, pa je potrebno dodati, da je predmet obravnavanja navedene odločbe drugačno dejansko stanje in druga pravna podlaga - gre za odgovornost Republike Slovenije za škodo, ki jo je na njenem ozemlju pred njeno osamosvojitvijo utrpel vojaški obveznik tedaj skupne zvezne vojske, ki ni državljan Republike Slovenije. Omenjena odločba se torej na pravico do odkupa stanovanja po SZ ne nanaša. Zaradi ravnanja druge toženke (tudi ob zaključku, da je slednja ravnala protipravno, zaradi česar je bilo onemogočeno obravnavanje tožnikove ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem) tožniku tako ni mogla nastati škoda. Tudi s posredovanjem Ustavnega sodišča tožnik ne bi mogel realizirati pravice do odkupa stanovanja po določilih SZ, ker te pravice ni imel. Zaradi neobstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (manjkajočega nastanka škode in vzročne zveze), je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu s 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. členom ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil potreben, krije druga toženka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 155. člena ZPP).