Jedro

Če se pritožbeno sodišče ni strinjalo z dokazno oceno izvedenih dokazov, oziroma je dvomilo v kritičnost te ocene, bi te dokaze samo lahko ocenilo drugače, če pa ni bilo prepričano v popolnost dokaznega postopka, bi moralo ravnati tako, da bi razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri bi te dvome odpravilo, ter odločilo v zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izvršba Okrajnega sodišča v Novi Gorici VL 182999/2013 na nepremičnino z ID znakom ... k. o. ... nedopustna (I. točka izreka) in da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 4.420,51 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je pritožbo vložil tožnik.

4. V pritožbi navaja, da ne obstaja podlaga, po kateri bi sodišče druge stopnje smelo razveljaviti prvostopenjski sklep in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zgolj zaradi napačne dokazne ocene. Pri tem ni navedlo, da sodišče prve stopnje kakšnega dokaza ni izvedlo ali kakšnega dejstva ni ugotovilo, ne strinja se zgolj z interpretacijo in razlago izvedenih dokazov, in že v sklepu samo jasno nakaže na to, kako bi sodišče prve stopnje moralo te dokaze interpretirati. Ob takšnem stanju stvari pa je nerazumno, neekonomično in tudi nelogično, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in sodišču prve stopnje praktično naloži, kako mora odločiti. Če namreč sodišče druge stopnje meni, da bi morala biti na podlagi izvedenih dokazov dokazna ocena drugačna, naj to dokazno oceno poda v svoji sodbi. Pri vsem tem ni jasno, zakaj naj bi se z razveljavitvijo sodbe spoštovalo načelo ekonomičnosti postopka, saj morata tako obe sodišči opraviti ista dejanja. Glede na obrazložitev pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa dejstva in izvedlo vse dokaze, le interpretiralo jih je drugače kot bi jih pritožbeno sodišče. Ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila v tej zadevi vložena tožba že junija 2016 in se z razveljavitvijo sodbe nerazumno posega v pravico do sojenja v razumnem roku, še posebej v primeru, ko je jasno, kakšna bo, glede na napadeni sklep, odločitev prvostopenjskega sodišča. 5. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da tožnik v pritožbi ne uveljavlja razlogov iz 357. a člena ZPP in naj jo Vrhovno sodišče zato zavrne kot neutemeljeno.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je po prvem odstavku 355. člena ZPP razveljavitev prvostopenjske odločitve in vrnitev zadeve v novo odločanje pred sodišče prve stopnje izjema.1 Praviloma mora o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Sodišča morajo namreč zagotavljati učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta je lahko ogrožena ravno v primeru, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.

8. Razveljavitev prvostopenjske odločbe je mogoča le, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Okoliščine, ki omogočajo tak izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi pomenila ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ali pa bi bila neekonomična z vidika človeških ali finančnih virov. Novo odločanje pred sodiščem prve stopnje je potrebno tudi takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, na primer, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti. Toda pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč.2 Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje.

9. Skladno z določbo 357.a člena ZPP mora Vrhovno sodišče pretehtati, ali so za razveljavitev prvostopenjskega sklepa v resnici obstajali razlogi ali pa bi višje sodišče lahko odločilo sámo.

10. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče opisalo okvir spora, in sicer je zapisalo, da je po odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 86/2020 z dne 18. 12. 2020, ostalo v obravnavani zadevi odprto vprašanje, ali je tožnik dokazal, da je bila sklenjena darilna pogodba za sporno parcelo.

11. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja,3 oziroma jo v delih šteje za nekritično4 in nižjemu sodišču očita, da se do določenih toženkinih navedb ni opredelilo5. Odločitev o razveljavitvi je pritožbeno sodišče obrazložilo v 14. točki izpodbijanega sklepa. Navedlo je, da bo z razveljavitvijo odločitve strankama zagotovljena pravica do pritožbe. Dodalo je, da bi pritožbeno sodišče moralo ponoviti celotni dokazni postopek, ki ga je sodišče prve stopnje že izvedlo, zato bo kršitve bistveno hitreje in z manj stroški odpravilo prvostopenjsko sodišče. 12. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da so razlogi, s katerimi je pritožbeno sodišče obrazložilo svoj razveljavitveni sklep, vsebinsko prazni. Tako iz povzetega dela obrazložitve, kot iz odločbe nasploh ne izhaja, katera so tista manjkajoča dejstva, ki so pritožbenemu sodišču onemogočala, da bi sámo sprejelo odločitev v zadevi. Vrhovno sodišče zato niti ne more opraviti presoje izpodbijane odločitve v smislu 357.a člena ZPP. Ker odločitev ni ustrezno obrazložena, je mogoče pritrditi pritožniku, da je razlog za razveljavitev v resnici nestrinjanje višjega sodišča z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz tega razloga pa odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razveljaviti.

13. Če se pritožbeno sodišče ni strinjalo z dokazno oceno izvedenih dokazov, oziroma je dvomilo v kritičnost te ocene, bi te dokaze samo lahko ocenilo drugače, če pa ni bilo prepričano v popolnost dokaznega postopka, bi moralo ravnati tako, da bi razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri bi te dvome odpravilo, ter odločilo v zadevi. To še toliko bolj, ker se prvostopenjskemu sodišču očita neopredelitev le v zvezi z vprašanjem, zakaj se je ded vpisal kot lastnik nepremičnine, če je to podaril nekaj let prej. Ker je sodišče prve stopnje že opravilo obsežen dokazni postopek, dopolnjevanje le-tega in/ali dopolnjevanje dokazne ocene ne bi pomenilo ugotavljanja samostojnega sklopa dejstev in pravnih vprašanj. To postopka ne bi podaljšalo bolj, kot bi ga podaljšala vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje.

14. Vrhovno sodišče je na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo odločanje.

15. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Nazadnje v zadevi VS RS Cp 30/2022 z dne 7. 12. 2022. Glej tudi sklepe VS RS Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019, Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019 in Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018. 2 Zato tudi sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji še ne pomeni kršitve te pravice. Tako tudi Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str. 11. 3 Tč. 9 sklepa sodišča druge stopnje. 4 Tč. 10 in 11 sklepa sodišča druge stopnje. 5 Npr. zakaj se je tožnikov ded vpisal kot lastnik parcele, čeprav naj bi bi jo prodal nekaj let prej. Tč. 9 sklepa sodišča druge stopnje.