Jedro

Da bi sodišče pravdnima strankama zagotovilo pravico do poštenega sojenja, bi moralo pri dokazni oceni upoštevati napotila iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku na ta način, da bi se v dokazni oceni jasno in logično opredelilo do vseh konkretnih očitkov tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izvršba Okrajnega sodišča v Novi Gorici VL 182999/2013 na nepremičnino z ID znakom 1111-1220/2 k.o. A. nedopustna (v nadaljevanju sporna parcela; I. točka izreka) in da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) povrniti pravdne stroške v višini 4.420,51 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Najprej omenja, da je postopek izrabljen za to, da bi tožnik preprečil izvršbo na očetovi nepremičnini. Sodišče tega noče dojeti. Sodišče se ni opredelilo do spornih in neživljenjskih okoliščin, ki jih je toženka v postopku navajala, in sicer: - da sta lastnik sporne nepremičnine in dolžnik iz izvršbe A. A. ter tožnik v razmerju oče in sin; - da sporna nepremičnina meji na nepremičnino na kateri stoji stanovanjska hiša, v kateri živita tako A. A. kot tožnik; - da je tožnik zoper očeta vložil tožbo na ugotovitev priposestvovanje na sporni nepremičnini in je bila v zadevi izdana zamudna sodba (P 9/2015); - da v kolikor bi pok. B. B., ki je bil zelo razgledan, pošten in pismen človek, leta 2001 z darilno pogodbo sporno nepremičnino podaril vnuku, t.j. tožniku, se leta 2004 ne bi vpisal v zemljiško knjigo kot njen lastnik; - da iz 7. točke tretjega odstavka oporoke pok. B. B. izhaja, da je skupaj s sinom A. A. v letu 2001 kupil parcelo 1220/1 k.o. A. in da jo zapušča sinu A. A.; naknadno dne 9.8.2003 je zapustnik oporoko dopolnil, a ni navedel nobenih sprememb glede konkretne, sedaj sporne nepremičnine; - da iz zapisnika o zapuščinski obravnavi po pok. B. B., na kateri sta bila prisotna oba njegova otroka A. A. in C. C. izhaja zgolj poprava napačno zapisane parcele 1220/1, namesto pravilno 1220/2 in navedba, da je zapustnik to parcelo zapustil sinu; - da v kolikor bi pok. B. B. leta 2001 napisal darilno pogodbo, s katero je sporno nepremičnino podaril tožniku, bi to zapisal v dopolnitvi oporoke leta 2003; - da so vse v postopku zaslišane priče v sorodu (A. A. je oče tožnika, C. C. je sestra A. A. in teta tožnika); - da se izjave prič, kljub temu, da so sorodstveno povezane, razlikujejo, tako je tožnik zaslišan izpovedal, da je darilno pogodbo napisal on, kasneje na istem naroku pa je izpovedal, da je bila pogodba že napisana in da jo je le podpisal; tožnik je izpovedal, da je bila pogodba sklenjena leta 2001, njegov oče pa je izpovedal, da jo je njegov oče vnuku podaril leta 2006 ali 2007; C. C. in A. A. ne poznata parcelne številke nepremičnine, sta pa oba na zapuščinski obravnavi sodnico opozorila na napačen zapis parcelne številke, ne pa tudi, da je njun oče to parcelo podaril tožniku, čeprav sedaj izpovedujeta, da sta bila z darilno pogodbo vseskozi seznanjena. Izpodbijana sodba je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče se ni opredelilo do sila nenavadne okoliščine, da se je tožnikov ded vpisal kot lastnik sporne nepremičnine leta 2004, čeprav naj bi to nepremičnino že leta 2001 podaril tožniku. Ugotovitev sodišča, da je bil ded v letu 2001 dobroverni lastniški posestnik sporne nepremičnine (10. točka obrazložitve) je v nasprotju z ugotovitvijo, da je ded točno vedel, da v zemljiški knjigi zaradi urejanja lastništva ni vpisana na njegovo ime (6. točka obrazložitve). Sklep sodišča, da dediča v zapuščinskem postopku po pok. B. B. nista vedela, da se popravek nanaša na sporno nepremičnino, saj jima niso bile poznane številke posameznih parcel, je sam s seboj v nasprotju, saj če ne bi poznala številke sporne nepremičnine, ne bi mogla sodišča opozoriti na napačno številko. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo zaključiti, da je ded lahko postal dobroverni lastniški posestnik leta 2004, ko se je vpisal v zemljiško knjigo. Tožnik v letu 2001 ni mogel misliti, da je ded razpolagalno sposoben, zato že v letu 2001 ni bil dobroveren. V nobenem primeru ni mogla priposestvovalna doba za tožnika teči, še preden je njegov ded pridobil lastninsko pravico v letu 2004. Do priposestvovanje je tako lahko prišlo v letu 2014, to je po vpisu prisilne hipoteke v zemljiško knjigo. Sicer pa je bil tožnik vse do leta 2008 slaboveren, saj mu je ded ves čas ponavljal, vse do svoje smrti, da bo uredil vse potrebno, da bo parcela tožnikova. To bi pri tožniku moralo vzbuditi dvom, ali je resnično postal lastnik nepremične, najkasneje leta 2008, ko je ded umrl, bi moral tožnik preveriti, ali je ded uresničil svojo obljubo. Tožnik se ni spomnil ne kako dolga je bila pogodba, ne kaj je v njej pisalo, ne v katerem letnem času je bila pogodba sklenjenega, na katerem oddelku je bil ded, ...

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanje sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po odločitvi Vrhovnega sodišča (II Ips 86/2020 z dne 18.12.2020) je v obravnavani zadevi ostalo odprto sporno vprašanje, ali je tožnik dokazal, da je bila sklenjena darilna pogodba za sporno parcelo. Po presoji sodišča je tožnik to dokazal. 6. Pritožba razloge za sprejeti zaključek izpodbija.

7. Sodišče gradi dokazno oceno na izpovedbi tožnika, dveh prič in listin (oporoki z dne 10.3.2001 in dopolnitvi oporoke z dne 9.8.2003 (priloga B5) ter zapisniku zapuščinskega naroka po pok. B. B. z dne 4.11.2008 (priloga B6). Ob takem stanju stvari bi sodišče, da bi pravdnima strankama zagotovilo pravico do poštenega sojenja, moralo pri dokazni oceni upoštevati napotila iz 8. člena ZPP, na ta način, da bi se v dokazni oceni jasno in logično opredelilo do vseh konkretnih očitkov, ki jih je toženka izpostavila in katere izpostavlja tudi v pritožbi.

8. Že osnovna teza sodbe, da je bila sklenjena darilna pogodba za sporno nepremičnino po oporoki in da ta dejstva niso bila prerekana, ne drži. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo povsem jasno navedla, da je to konstrukt in da gre za zlorabo, vse v cilju, da bi se toženki preprečilo, da bi prišla do poplačila svoje terjatve s prodajo sporne parcele v izvršilnem postopku. Gre torej za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Povsem nerazumljivi so razlogi v 6. točki obrazložitve, s katerimi sodišče ovrže toženkine pomisleke, glede tega, da pok. B. B., ki je bil zelo natančen in pismen (kot sta ga opisala njegova dediča A. A. v izpovedbi in C. C. v pisni izjavi (priloga C1) in kar glede na pritožbene navedbe tudi za toženko ni sporno), v dopolnitvi oporoke ni navedel nobenih sprememb glede sporne parcele (ki jo je z oporoko zapustil sinu A. A., potrditvah tožnika pa z darilno pogodbo iz leta 2001 njemu). Ne gre spregledati, da je pok. B. B. v dopolnitvi oporoke z dne 9.8.2003 točneje določil dedovanje njegovih premičnin (zbirka 100 romanov, maketa vojaške križarke, …), ni pa nič spremenil oz. dopolnil glede sporne nepremičnine, glede katere je v oporoki z dne 10.3.2001 zapisal: "S sinom sva letos kupila parcelo 1220/1, vendar je še v prenosu lastništva. Plačano in odmirjeno je že, vendar vknjižbe na z.k. do danes še ni. Tudi to parcelo zapuščam sinu A. A..". Pritrditi je pritožbi, da razlog, da v dopolnitvi oporoke sporne nepremične zapustnik ne omeni, ker ni bil njen zemljiškoknjižni lastnik, ne prepriča, saj je bila sporna parcela ob istem stanju stvari predmet oporoke. Tožnik je v vlogi z dne 26.9.2016 navedel, da je bila lastninska pravica na sporni parceli vknjižena le na zapustnika in ne na A. A. V zvezi s tem se toženka v pritožbi utemeljeno sprašuje, zakaj se je tožnikov ded vpisal kot lastnik sporne nepremičnine leta 2004, čeprav naj bi to nepremičnino že leta 2001 podaril tožniku in opozarja, da se sodišče do tega ni opredelilo.

10. Čeprav je toženka že v odgovoru na tožbo opozorila, da tožnik in njegov oče, njen dolžnik A. A., živita na istem naslovu in gre v postopku izdaje zamudne sodbe (P 9/2015) za izigravanje in se v prvi pripravljalni vlogi spraševala zakaj oče in sin tega razmerja nista uredila s pogodbo, se sodišče do teh navedb ni opredelilo, ni kritično ocenilo izpovedbe tožnika glede razlogov za sprožitev sodnega postopka zoper očeta.

11. V situaciji, ko je darilna pogodba potrditvah tožnika izgubljena, katero sklenitev toženka prereka, bi moralo sodišče kritično oceniti izpovedbo tožnika o tem, kako je bila pogodba zapisana, kdo jo je zapisal. O tem so namreč podana neskladja v izpovedbi tožnika, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Pritožba opozarja tudi ne neprepričljiv zaključek sodišča, da je bila darilna pogodba napisana leta 2001, saj se sodišče ni opredelilo do izpovedbe A. A., ki je na vprašanje, kdaj je oče obljubil, da bo podaril sporno parcelo vnuku, izpovedal, "da zadnjikrat, ko je bil močno bolan, konec leta 2007 ali 2007, …. takrat mu je oče tudi pokazal pogodbo.".

12. Sodišče ne dvomi, da sta dediča pok. B. B. sodnico na zapuščinski obravnavi opozorila na napačen zapis ene od parcel navedene v oporoki, verjame pa dedičema, da nista vedela, da se ta popravek nanaša prav na sporno parcelo. Tak zaključek pritožba utemeljeno graja. Ne gre namreč spregledati, da je bilo predmet dedovanja le deset parcel, da sporna parcela leži ob hišah, v katerih živita tožnik in njegov oče A. A. ter da je bila sporna parcela še za časa življenja zapustnika po izpovedbah obeh dedičev podarjena tožniku.

13. Glede na vse navedeno je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj dokazna ocena ni logična in preverljiva.

14. Nepravilnosti, ki jih je zagrešilo sodišče, so take, da jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Poleg tega bi moralo pritožbeno sodišče ponoviti celoten dokazni postopek, ki ga je sodišče že izvedlo, zato bo kršitve bistveno hitreje in z manj stroški (načelo ekonomičnosti) odpravilo sodišče samo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). Nadaljnji napotki za delo so razvidni iz predhodne obrazložitve.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.