Jedro

Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki med drugim naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 39.495,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje. V presežku, to je za 46.505,00 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. S prvostopenjsko sodbo je bila tožniku za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju že plačane in valorizirane akontacije prisojena odškodnina v znesku 70.000,00 EUR, drugostopenjsko sodišče pa je ob upoštevanju meril iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pritožbi toženke delno ugodilo in zmanjšalo prisojeni znesek za 18.500,00 EUR, torej na 51.500,00 EUR.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 369/2013 dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je bila v konkretnem primeru tožniku prisojena primerna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode.

4. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V razlogih revizije navaja, da odmerjena odškodnina odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ter za telesne bolečine in nevšečnosti ni bila upoštevana objektivizacija odškodnine. Navaja, da v sodni praksi res ni povsem identičnega primera (kar ji je očitalo sodišče druge stopnje), meni pa, da so zadeve, na katere se sklicuje, podobne (II Ips 803/2006, II Ips 137/2006, II Ips 442/2004, glede skaženosti II Ips 525/2008). Ocenjuje, da je primerna odškodnina že pred pravdo izplačane odškodnine v višini 30.505,00 EUR, tj. 31 povprečnih mesečnih plač.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

8. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da se je tožnik, ki je delal kot rudar v ..., januarja 2009 poškodoval, ko je nanj padel železni podporni lok. Utrpel je: udarnino trebuha z raztrganino vranice, zlom enajstega rebra levo, udarnino in raztrganino leve ledvice in številne odrgnine po levi rami. Zaradi posledic te poškodbe je invalid III. kategorije. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da sta bili zgoraj opisani načeli pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pravilno upoštevani. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

9. Zadeve, na katere se sklicuje predlagateljica v reviziji, so z obravnavano primerljive tako po dominantni poškodbi (poškodba vranice z odstranitvijo) kot po glavnih težavah in posledicah, konkretna zadeva pa se od njih razlikuje (je hujša) glede strahu (tožnik je utrpel tudi hud primarni strah), začasne posttravmatske stresne motnje in začasno izgubljene spolne želje; ker je tožnik brez vranice in s tem imunsko hudo manjvreden, bo lahko ob nepomembnem dihalnem infektu prišlo do vstopa bakterij v kri in posledično smrti tožnika. Ker ni znana količina in lokalizacija brazgotin v trebuhu, bo v primeru, če jih je veliko, ponovno lahko prišlo do motenj delovanja črevesja. Tožnik je bil tudi prerazporejen na drugo delovno mesto, za kar mu je bila priznana tudi renta. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za znižanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

10. Revizijsko sodišče je toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 290/2012, II Ips 83/1999.