Jedro

Tožnica je prvo toženi stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršila določbo 4. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-1, saj tožnici dvakrat zaporedoma in v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. V skladu s 3. odstavkom 111. člena ZDR-1 je tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Med drugo in prvo toženo stranko je prišlo do prenosa oziroma prevzema dejavnosti in zaradi tega za tožnico do spremembe delodajalca na podlagi določb 73. člena ZDR. Ker tožnica dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi po spremembi delodajalca zaradi prenosa dejavnosti, ne zatrjuje, saj zatrjuje, da ji prvo tožena stranka kot njen delodajalec ni oziroma ni pravočasno plačevala plače, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca, drugo tožena stranka za kršitve prvo tožene stranke ne more odgovarjati. Zato tožničin zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točki I izreka) spremeni tako, da se zoper drugo toženo stranko zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ I. Drugo tožena stranka je solidarno dolžna v roku 8 dni tožeči stranki: - izplačati odpravnino v višini 159,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2013 do plačila, - obračunati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 747,03 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek odškodnine.“ Tožnica je dolžna drugo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 92,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Tožnica je dolžna drugo toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 130,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka paricijskega roka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 600,00 EUR iz naslova prejemkov za marec 2013, s sklepom, ki ni pod pritožbo, postopek v tem delu ustavilo. Razsodilo pa je, da sta toženi stranki solidarno dolžni v roku 8 dni tožeči stranki : - izplačati odpravnino v višini 159,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2013 do plačila, - obračunati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 747,03 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek odškodnine.

Kar tožeča stranka od toženk iz naslova odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka zahteva več ali drugače - plačilo še 3,38 EUR odpravnine z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odpravnine za čas od 10. 6. 2013 do 26. 7. 2013 ter izplačilo celotnega zahtevanega (neto) zneska odškodnine za čas odpovednega roka 747,03 EUR brez odvoda davkov in prispevkov - se zavrne (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je prvo tožena stranka dolžna v roku 8 dni za tožečo stranko: - odvesti predpisane in neplačane prispevke, obračunane od zneska 822,30 EUR bruto plače tožnice za januar 2013, - odvesti predpisane in neplačane prispevke, obračunane od zneska 809, 42 EUR bruto plače tožnice za februar 2013, - odvesti predpisane in neplačane prispevke, obračunane od zneska 792,00 EUR bruto plače tožnice za marec 2013, - odvesti predpisane in neplačane prispevke, obračunane od zneska 303,82 EUR bruto plače tožnice za čas od 1. 4. 2013 do 11. 4. 2013, - odvesti predpisane in neplačane prispevke ter akontacijo dohodnine, obračunane od zneska 479,84 EUR bruto plače tožnice za čas od 12. 4. 2013 do 30. 4. 2013 ter tožnici izplačati znesek neto plače za to obdobje, obračunan od bruto zneska 479,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 do plačila, - odvesti predpisane in neplačane prispevke ter akontacijo dohodnine, obračunane od zneska 802,09 EUR bruto plače tožnice za maj 2013 ter tožnici izplačati znesek neto plače za maj 2013, obračunan od bruto zneska 802,09 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 do plačila, - obračunati 326,53 EUR regresa za letni dopust za leto 2013, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2013 do plačila.

Kar tožeča stranka od prvo tožene stranke iz naslova obračuna in izplačila plač za čas od 12. 4. 2013 do 31. 5. 2013, odvoda vtoževanih prispevkov od neizplačanih bruto plač tudi za čas do 12. 4. 2013 ter regresa za letni dopust za leto 2013 zahteva več ali drugače, se zavrne (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je imela tožeča stranka, dne 12. 7. 2013 do prvo tožene stranke terjatev za: - odvod predpisane in neplačane akontacije dohodnine, obračunane od zneska 792,00 EUR bruto plače tožnice za marec 2013, - odvod predpisane in neplačane akontacije dohodnine, obračunane od zneska 303,82 EUR bruto plače tožnice za čas od 1. 4. 2013 do 11. 4. 2013 in za plačilo tožnici neto zneska plače za čas od 1. 4. 2014 do 11. 4. 2013, obračunanega od bruto zneska 303,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 do 12. 7. 2013, - za plačilo 142,66 EUR stroškov v zvezi z delom za marec 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do 12. 7. 2013, - za plačilo 138,77 EUR stroškov v zvezi z delom za april z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 do 12. 7. 2013, - za plačilo 176,44 EUR stroškov v zvezi z delom za maj 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 do 12. 7. 2013. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati oziroma zanjo odvesti v prejšnjem odstavku te točke izreka navedene terjatve v deležu, rokih in iz obrestmi, določenimi v 1. točki izreka sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1148/2013 z dne 17. 3. 2014. Kar tožeča stranka iz naslova obračuna in izplačila plač za čas do vključno 11. 4. 2013 ter stroškov v zvezi z delom za mesece marec 2013, april 2013 in maj 2013 zahteva več ali drugače, se zavrne (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice do prvo tožene stranke za izplačilo 678,50 EUR odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja letnega dopusta ter za izplačilo 2.448,62 EUR odškodnine zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice do drugo tožene stranke za obračun neizplačanih plač v bruto znesku 3.152,23 EUR in izplačilo 2.241,10 EUR neto zneska z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, za obračun in izplačilo akontacije dohodnine in prispevkov od neizplačanih bruto plač, izplačilo 678,50 EUR odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja letnega dopusta, plačila 2.448,62 UER odškodnine zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja ter izplačila 783,66 EUR regresa za letni dopust za leto 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2013 dalje (IV. točka izreka). Odločilo je, da je prvo tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 444,75 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni drugi toženi stranki plačati 650,56 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe v točki I izreka (prva in druga alineja) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje drugo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijani del sodbe nezakonit. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo, odločitev pa je obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami pravil postopka. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do poslabšanja pravic tožnice prišlo iz objektivnih razlogov in zanje solidarno odgovarja tudi drugo tožena stranka. Ta je ves čas postopka zatrjevala, da neizplačevanje plač s strani delodajalca prevzemnika, nikakor ne predstavlja poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov. Tako v obravnavanem primeru ob prenosu dejavnosti ni prišlo do poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi oziroma bistvene spremembe pogojev dela, tožnica pa tega tudi ni zatrjevala. Tožnica torej v obravnavani zadevi vtožuje plačilo terjatve iz delovnega razmerja s prvo toženo stranko, zato pa drugo tožena stranka ni odgovorna, saj na ravnanje prvo tožene stranke ni imela nobenega vpliva in ji zato ni mogoče pripisovati neizpolnjenih obveznosti prvo tožene stranke do tožnice. Opozarja na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 745/2011, Pdp 1192/2011, Pdp 1145/2011 in Pdp 1148/2011. Sodišče prve stopnje se ne sklicuje pravilno na določila Direktive 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, saj je slovenska zakonodaja z njo skladna. Prav tako ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da „naše pravo na tak način sili delavca, da sprejme delo in zaposlitev pri prevzemniku“, saj ZDR v 5. odstavku 73. člena izrecno določa, da lahko delavec odkloni prenos k delodajalcu prevzemniku. Odgovornost drugo tožene stranke za vtoževano terjatev iz delovnega razmerja pa izključuje tudi izrecen dogovor med prvo toženo stranko kot delodajalcem prevzemnikom in drugo toženo stranko kot delodajalcem prenosnikom po 6. členu sporazuma. Glede na navedeno je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in ima posledično pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki mu očita pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa nanj zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje drugo toženi stranki naložilo, da solidarno s prvo toženo stranko tožnici izplača odpravnino v višini 159,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2013 do plačila in obračuna odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 747,03 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto znesek odškodnine.

Tožnica je prvo toženi stranki dne 10. 6. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je kršila določbo 4. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker tožnici dvakrat zaporedoma in v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (2. odstavek 134. člena ZDR-1 in 2. odstavek 69. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije - KPDT, Ur. l. RS, št. 111/2006 in naslednji). V skladu s 3. odstavkom 111. člena ZDR-1 je tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Med drugo in prvo toženo stranko je prišlo do prenosa oziroma prevzema dejavnosti v oktobru 2012 in zaradi tega pri tožnici do spremembe delodajalca na podlagi določb 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je odločitev o solidarni odgovornosti drugo tožene stranke oprlo na ugotovitev, da 3. in 4. odstavek 73. člena ZDR o solidarni odgovornosti delodajalca prenosnika za primer, če se prevzetemu delavcu pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, določata, da delodajalec prenosnik solidarno, skupaj z delodajalcem prevzemnikom, odgovarja za delavčeve terjatve, ki so nastale zaradi takšnega poslabšanja. Štelo je, da je neizplačilo plače delodajalca prevzemnika - prvo tožene stranke, ki je utemeljen razlog za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzemniku, tak objektivni razlog poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi in je zato podana solidarna odgovornost delodajalca prenosnika - drugo tožene stranke.

Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotno. Tožnici se pravice iz pogodbe o zaposlitvi niso niti spremenile niti poslabšale, le prvo tožena stranka jih kot tožničin delodajalec ni spoštovala in s tem kršila določbe 3. in 4. alineje 111. člena ZDR-1. Tako ne gre za objektivni razlog poslabšanja pravic, ampak za krivdni razlog na strani prvo tožene stranke. Tako stališče je že zavzela dosedanja sodna praksa (npr. sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 1327/2008 z dne 4. 6. 2009, sodba VDSS opr. št. Pdp 308/2010 z dne 28. 10. 2010, sklep VDSS opr. št. Pdp 745/2011 z dne 8. 12. 2011), na katere se upravičeno sklicuje drugo tožena stranka. Ker tožnica dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi po spremembi delodajalca zaradi prenosa dejavnosti, ne zatrjuje, saj zatrjuje, da ji prvo tožena stranka kot njen delodajalec ni oziroma ni pravočasno plačevala plače, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca, drugo tožena stranka za kršitve prvo tožene stranke ne more odgovarjati.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da je pritožba drugo tožene stranke utemeljena, zato ji je ugodilo in skladno z določbo 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. alineja I. točke izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko zavrnilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Zaradi navedenega se je spremenil uspeh strank v sporu. Tožnica v celoti ni uspela, zato je drugo toženi stranki dolžna povrniti vse stroške postopka, torej še 11% stroškov postopka. Ker so potrebni stroški postopka skladno s 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) stroški v višini 838,75 EUR, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (347,10 EUR - nagrada za postopek po tar. št. 3100, 320,40 EUR - nagrada za narok po tar. št. 3102, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 in 22% DDV na odvetniške storitve), je tožnica dolžna drugo toženi stranki povrniti na podlagi 154. člena ZPP znesek 92,26 EUR (838,75 EUR - 746,49 EUR) v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izteka do plačila.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Drugo tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica skladno s 154. in 155. členom ZPP ter ZOdvT dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške in sicer: nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 v višini 89,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar št. 6002 v višini 20% nagrade, kar je 17,30 EUR ter 22% DDV na odvetniške storitve. Tako pritožbeni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, znašajo 130,42 EUR.