Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta v ponovljenem postopku odločali le še o plačilu odškodnine za tisti del škode, ki je tožniku nastala zaradi tega, ker je bilo ob izvajanju gradbenih del nedovoljeno poseženo v njegove objekte s tem, da je bila odstranjena kritina in leseno ostrešje gospodarskega poslopja in poškodovana strešna kritina na stanovanjski hiši in obrobe iz pločevine okoli dimnika. Tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče protipravno ravnanje druge toženke napačno postavilo v kontekst odškodninske odgovornosti, ki izvira iz splošno koristne dejavnosti, moralo pa bi protipravno ravnanje druge toženke zaradi motilnega dejanja še dodatno ovrednotiti.

Vrednosti sanacije ni mogoče osvežiti zgolj z valorizacijo, ampak bi tožnik moral, če je menil, da se je v manj kot letu dni, kolikor je preteklo od izdelave mnenja v novembru 2012 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje 8. 10. 2013, ta vrednost res bistveno spremenila, to dopolnitev zahtevati v zadnjih pripombah na izvedensko mnenje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki njene revizijske stroške v znesku 864,37 EUR. z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 19. 12. 1997 s kasnejšimi spremembami od sodišča zahteval, naj primarno toženkama naloži, da morata utrditi in urediti cesto Predloka-Rakitovec v delu, ki poteka skozi vas A. tako, da promet ne bo več povzročal tresljajev in škode na stavbah, ki stojijo na zemljiščih tožnika, da morata omejiti vožnjo po njej, da morata za tožnikovo stanovanjsko hišo izdelati oporni zid, kakršen je bil za gospodarskim poslopjem, stoječim na parceli ... k. o. ..., da morata cesto in zemljišče pod cesto urediti tako, da ne bo prišlo več do zamakanja stanovanjske hiše ter odpraviti nastalo škodo na stavbah na tožnikovih zemljiščih v skladu z izvedenskim mnenjem. Zahteval je tudi, naj sodišče drugi toženki naloži, da mora odstraniti nov podporni zid kolikor sega na parcelo ... k. o. ... S podrejenim zahtevkom je tožnik od sodišča zahteval, naj toženkama naloži solidarno plačilo odškodnine v skupnem znesku 62.593,89 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 624/1997 z dne 4. 2. 2008 zavrnilo primarni zahtevek v celoti, podrejenemu zahtevku za plačilo odškodnine pa je delno ugodilo in toženkama naložilo, da morata solidarno plačati tožniku odškodnino v znesku 7.425,62 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper takšno odločitev sta se pritožila tožnik in prva toženka. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu podrejenega tožbenega zahtevka ter v stroškovnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozorilo je, da je tožnik trdil, da mu škoda ni nastala le zaradi vplivov cestnega prometa, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo kot škodo, ki nastane pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, ampak tudi z nedopustnim ravnanjem toženk. Tožnik je namreč trdil, da so pri izvajanju gradbenih del na cesti odstranili kritino in leseno ostrešje njegovega gospodarskega poslopja ter poškodovali strešno kritino na stanovanjski hiši in obrobo iz pločevine okoli dimnika, zaradi česar je prišlo do zamakanja zidov in stropov stanovanjske hiše. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, če gre za škodo na tožnikovih objektih zaradi nedopustnega ravnanja, ta del zahtevka obravnavati po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti in oceniti, ali je tožnik upravičen do celotne odškodnine, in ne le do odškodnine za škodo, ki presega normalne meje v smislu 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišču prve stopnje je naložilo, naj s pomočjo izvedenca ugotovi, kolikšen del škode mu je z zatrjevanimi posegi nastal in v kolikšnem delu je bila odškodnina za to škodo zajeta v že prisojeni odškodnini, nato pa naj tožniku prisodi razliko.

4. Potem ko je sodišče prve stopnje s sodbo P 245/2009 z dne 3. 6. 2009 odločilo popolnoma enako kot prvič in je sodišče druge stopnje s sklepom Cp 337/2010 z dne 25. 5. 2010 to odločbo v celoti razveljavilo, je sodišče prve stopnje v drugič ponovljenem postopku obravnavalo samo še tisti del zahtevka, glede katerega je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.

5. Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 2.921,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženkama pa naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika.

6. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožnika delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisodilo višji znesek odškodnine 4.121,97 EUR in ustrezno spremenilo tudi stroškovno odločitev. V presežku je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo in uveljavlja kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da ga sodišče ni zaslišalo kljub podanemu dokaznemu predlogu in se tako ni mogel izreči glede očitka, da je soprispeval k nastanku škode, ker objektov ni ustrezno vzdrževal. Poudarja, da ni res, da ni prerekal trditve prve toženke, da je odstranil del strešne konstrukcije. Opozarja, da je to storil v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2000, v kateri je navedel, da je streho saniral leta 1973. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje kot celota nerazumljiva. Poudarja, da se je sodišče pri ugotavljanju dejstev oprlo le na izvedensko mnenje izvedenca Ž., izvedensko mnenje izvedenca B. pa je povsem zanemarilo, čeprav je B. ocenil, da starost in slabo vzdrževanje nista mogla vplivati na nastanek škode. Meni, da bi sodišče moralo ugoditi njegovemu predlogu za imenovanje še tretjega izvedenca. Poudarja, da mu je bil zaradi grobe ocene stroškov s strani izvedenca Ž. prisojen le drobiž. Opozarja, da je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem Ž. kljub temu, da je druga toženka zamudila z založitvijo predujma. Meni, da je sodišče kršilo določbo 189. člena ZOR, ker prisojene odškodnine ni revaloriziralo. Poudarja, da je zahteval plačilo odškodnine tudi za bodočo sukcesivno nastajajočo škodo, do tega dela zahtevka pa se sodišče sploh ni opredelilo. Meni, da je sodišče protipravno ravnanje druge toženke napačno postavilo v kontekst odškodninske odgovornosti, ki izvira iz splošno koristne dejavnost, moralo pa bi dodatno ovrednotiti protipravno ravnanje druge toženke zaradi motilnega dejanja in zaradi neskrbnega ravnanja pri prekategorizaciji ceste. Tožnik navaja, da sodišče ni uporabilo prvega in drugega odstavka 156. člena ZOR, saj ni ugodilo njegovi zahtevi, naj odstrani vir nevarnosti. V nadaljevanju revizije navaja dejstva, ki izkazujejo, da bo škoda še nastajala, če se ne sprejmejo ustrezni ukrepi. Poudarja, da sodišče ni dopustilo vprašanj izvedencu Ž. v zvezi s to materialnopravno podlago, s čimer je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik meni, da je država odgovorna tudi zaradi neskrbnega dela njenih organov, ki so brez ustrezne nadgraditve ceste opravili prekategorizacijo. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo standard splošno koristne dejavnosti, saj bi moralo upoštevati, da je nepremičnina za tožnika izgubila vsakršen pomen, kar je podobno kot v postopku razlastitve. Pri tem opozarja na 99. in 105. člen Zakona o urejanju prostora in komentar Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sodišče je revizijo vročilo toženkama in prva toženka je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da ni utemeljen očitek, da je bila tožniku kršena pravica do izjave, ker ni bil zaslišan, saj je podal vse potrebne navedbe v številnih pripravljalnih vlogah. Poudarja, da je treba razlikovati med pravico do izjave in pravico do obojestranskega izjavljanja v postopku in opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1024/2008. Navaja, da je tožnik že sam v tožbi navedel, da je streho na gospodarskem objektu zmanjšal. Meni, da je bila odločitev sodišča, da vztraja pri izvedencu Ž., pravilna in opozarja, da je tožnik sam na naroku dne 15. 11. 2010 predlagal, naj izvedenec D. Ž. izdela dopolnitev izvedenskega mnenja, čemur je sodišče sledilo. Opozarja, da je na ugovore glede založitve predujma že odgovorilo višje sodišče v sodbi Cp 1234/2008, ki pa ni predmet tega revizijskega postopka. Meni, da tudi ni utemeljen ugovor glede revalorizacije, saj je sodišče upoštevalo zneske iz izvedenskega mnenja, ki je bilo revalorizirano na stanje pred novembrom 2011. Opozarja, da je bila zavrnitev zahtevka za preprečitev nadaljnje škode potrjena že s sodbo višjega sodišča Cp 1234/2008, ki ni predmet te revizije. Poudarja, da je tudi o višini prisojene odškodnine glede škode, ki je nastala pri opravljanju splošne dejavnosti, že pravnomočno odločeno in tudi ta ne more biti predmet tega revizijskega postopka. Tako je predmet ponovljenega postopka le še odločitev o odškodnini, ki je tožniku nastala zaradi nedovoljenega posega toženk v objekte tožnika, zato posebej opozarja, naj Vrhovno sodišče upošteva le tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na pravnomočno sodbo, zoper katero je revizija vložena. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da lahko tožnik v reviziji uveljavlja le tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene s strani sodišča prve stopnje, ki jih je uveljavljal tudi že v pritožbi, pa sodišče druge stopnje po njegovem mnenju o njegovih pritožbenih ugovorih sploh ni ali pa ni pravilno odločilo. Ugovora, da ga sodišče ni zaslišalo, tožnik v pritožbi ni podal, prav tako ni uveljavljal bistvenih kršitev v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencema, ni navajal, da je sodba sodišča prve stopnje nerazumljiva kot celota niti da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zahtevka za plačilo odškodnine za bodočo, sukcesivno nastajajočo škodo. Na te revizijske navedbe Vrhovno sodišče zato ne odgovarja.

11. Tožnik je v pritožbi navedel, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je k nastanku škode soprispeval s tem, da je sam odstranil del strešne konstrukcije na gospodarskem objektu. Opozoril je, da je to ugovarjala druga toženka v odgovoru na tožbo, da pa je to trditev prerekal v svoji naslednji pripravljalni vlogi in da tudi iz zapisnika o ogledu, ki ga je odgovoru na tožbo priložila druga toženka, ni navedeno, da bi tožnik to res naredil. Tožnik je vztrajal, da je vse posege v streho opravila druga toženka. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da ni res, da bi tožnik te trditve v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2000 prerekal in da jih je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo za neprerekane. V reviziji tožnik navaja, da navedba sodišča druge stopnje ni pravilna, ker je očitke druge toženke zavrnil z navedbo, da je streho saniral leta 1973. 12. Iz spisa je razvidno, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2000 navedel: “Glede samega vzdrževanja objekta tožnika mora še navesti, da je saniral streho leta 1973, in sicer jo je izvedel kvalificirani zidar, sedaj pokojni Š. M. Leta 1996 je tožnik saniral tudi spodnji del stanovanjske hiše...“. Sodišče druge stopnje ima prav, ko navaja, da teh navedb ni mogoče razumeti kot nasprotovanje trditvi, da je del strešne konstrukcije (razpirala) sam odstranil, kar je močno poslabšalo stabilnost objekta. Sodišče druge stopnje je tako pravilno ocenilo, da očitanega nasprotja med ugotovitvami sodišča in izvedenimi dokazi ni. Ob prepričljivi oceni izvedenca, da je 2/3 do 3/4 škode na gospodarskem objektu treba pripisati tožnikovi odstranitvi dela strešne konstrukcije, je pravilen nadaljnji sklep obeh sodišč, da je tožnik s 3/4 soprispeval k nastanku škode na tem objektu.

13. Neutemeljeni so tudi tožnikovi materialnopravni ugovori. Najprej je treba poudariti, da sta sodišči prve in druge stopnje v ponovljenem postopku odločali le še o plačilu odškodnine za tisti del škode, ki je tožniku nastala zaradi tega, ker je bilo ob izvajanju gradbenih del nedovoljeno poseženo v njegove objekte s tem, da je bila odstranjena kritina in leseno ostrešje gospodarskega poslopja in poškodovana strešna kritina na stanovanjski hiši in obrobe iz pločevine okoli dimnika. Tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče protipravno ravnanje druge toženke napačno postavilo v kontekst odškodninske odgovornosti, ki izvira iz splošno koristne dejavnosti, moralo pa bi protipravno ravnanje druge toženke zaradi motilnega dejanja še dodatno ovrednotiti. Treba je tudi opozoriti, da bi tožnik moral vse ugovore, ki se nanašajo na druge tožbene zahtevke, katerih zavrnitev je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča Cp 1234/2008 z dne 10. 3 .2009, uveljavljati v morebitni reviziji zoper to sodbo, nikakor pa jih ne more uveljavljati v tem revizijskem postopku.

14. Tako je treba odgovoriti le še na revizijski ugovor, da bi moralo sodišče prisojeno odškodnino revalorizirati v skladu z 189. členom ZOR. Izvedenec je škodo ocenil v izvedenskem mnenju z dne 22. 11. 2012. Po pridobitvi pripomb je bil izvedenec še zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo 30. 9. 2013. Izvedenec je ob zaslišanju pojasnil, da se vrednost sanacije v času spreminja, saj je odvisna od različnih dejavnikov. Vrednosti sanacije tako ni mogoče osvežiti zgolj z valorizacijo, ampak bi tožnik moral, če je menil, da se je v manj kot letu dni, kolikor je preteklo od izdelave mnenja v novembru 2012 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje 8. 10. 2013, ta vrednost res bistveno spremenila, to dopolnitev zahtevati v zadnjih pripombah na izvedensko mnenje.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik prvi toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 864,37 EUR (1500 točk po 0,459 EUR, kar znaša 688,50 EUR, 20,00 EUR za PTT storitve in 22 % DDV). Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z 20. členom sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) in 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 in 70/03).

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o Obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - Ur. l. RS, št. 87/2002).