Jedro

Pritožba pravilno povzema, da je druga tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 12.10.2000 trdila, da je tožeča stranka v gospodarskem objektu odstranila dele, kar je močno poslabšalo stabilnost objekta. Te trditve tožeča stranka v svoji nadaljnji vlogi, na katero se sklicuje v pritožbi, ni prerekala. Zato se izkažejo kot nepomembne pritožbene navedbe, da zapisnik z dne 6.1.2000 in poročilo z dne 7.1.2000, ki ju je druga tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, ne vsebujeta te ugotovitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v prvem odstavku I. točke izreka znesek 2.921,33 EUR nadomesti z zneskom 4.121,97 EUR, v prvem odstavku II. točke izreka znesek 2.056,75 EUR nadomesti z zneskom 2.072,42 EUR ter v drugem odstavku II. točke izreka znesek 3.815,02 EUR nadomesti z zneskom 3.804,71 EUR, znesek 2.844,22 EUR pa z zneskom 2.836,55 EUR.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu izreka se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Prva in druga tožena stranka sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki 62,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Prva tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče pod točko I razsodilo, da sta toženi stranki tožeči stranki plačati 2.921,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2004 dalje do plačila (prvi odstavek), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (drugi odstavek). Pod točko II izreka je toženima strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.056,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (prvi odstavek); da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.815,02 EUR, drugi toženi stranki pa pravdne stroške v znesku 2.844,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (drugi odstavek).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, saj je nepravilna in nezakonita. Navedba sodišča pod točko 13 obrazložitve, da je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da je s tem, ko je tožnik odstranil nosilni del strešne konstrukcije na gospodarskem poslopju, le-ta postal nezaščiten in izpostavljen vplivom vremenskih in drugih zunanjih dejavnikov, je problematična iz dveh vidikov.

3. Prvič so se navedbe, da naj bi tožeča stranka odstranila del strešne konstrukcije pojavile v odgovoru na tožbo druge tožene stranke z dne 12.10.2000. Druga tožena stranka je tedaj navedla, da je v gospodarskem objektu tožeča stranka odstranila nosilne dele strešne konstrukcije (razpirala), kar je močno poslabšalo statičnost stabilnosti objekta. Te navedbe je tožnik prerekal s svojo nadaljnjo pripravljalno vlogo. K istemu odgovoru na tožbo je druga tožena stranka kot dokaz priložila zapisnik z dne 6.1.2000 in poročilo z dne 7.1.2000, ki sta oba nastala kot posledica neposrednega ogleda stanovanjskega in gospodarskega objekta, v katerih ni navedeno, da naj bi tožeča stranka odstranila kakršenkoli del strešne konstrukcije. Ta izmišljena, pavšalna in nedokazana navedba druge tožene stranke, ki ji je sodišče iz neznanega razloga tudi sledilo, pa je kontradiktorna z navedbami sodišča pod točko 17, kjer utemeljuje protipravnost. Sodišče je namreč samo citiralo izrek pravnomočnega sklepa, ki je bil izdan na podlagi motenjske pravde, v katerem je bilo ugotovljeno, da je druga tožena stranka motila tožečo stranko s tem, da je konec novembra 2001 med drugim odstranila strešnike in grede. Prav tako je v nadaljevanju opisana odstranitev celotne kritine, strešnih tramov ter opaža in pa gornjega dela zidov, na katerih so bili vpeti strešni tramovi in opaž. Tožeča stranka trdi (in to izhaja iz vlog v spisu ter izvedenskih mnenj), da sama ni izvajala nikakršnih posegov na strešni konstrukciji gospodarskega poslopja. Dejstvo, da je gospodarsko poslopje postalo nezaščiteno in izpostavljeno vplivom vremenskih in drugih zunanjih dejavnikov ni moč pripisati njenemu ravnanju, temveč protipravnemu ravnanju druge tožene stranke. Očitno je, da je pri zgoraj omenjenem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe v zvezi z omenjenima poročiloma in zapisnikom iz leta 2000 in pa samo vsebino teh listin, obrazložitev sodišča pa je v nasprotju tudi sama s seboj. Omenjeni ravnanji predstavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

4. Drugi vidik izpostavljene navedbe sodišča v točki 13 pa je v tem, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožeči stranki na podlagi napačne predpostavke, da naj bi odstranila del strešne konstrukcije, pripisalo odgovornost za ravnanje, ki izhaja iz sfere druge tožene stranke. Posledično je tudi napačno ugotovilo njen domnevni soprispevek oziroma delež odgovornosti za nastalo škodo v višini ¾ na podlagi izvedenčeve ocene, da predstavlja odstranitev strehe strehe 2/3 do ¾ vzroka vrednosti ocenjenih sanacijskih del. 5. Napačne pa so tudi ugotovitve sodišča, da naj stanovanjski objekt ob ogledu ni bil v uporabi in da ni vidno, da bi bil vzdrževan, saj je v njem vse do smrti v letu 2007 prebivala mati tožeče stranke in ni mogoče govoriti o zapuščenosti objekta in neuporabi. Uporabo je ob svojem zaslišanju potrdil izvedenec D.Ž. na zapisniku z dne 3.7.2007. Prav tako ni jasno, kdaj in na kakšen način naj bi tožeča stranka domnevno preprečevala ali na kakršenkoli način ovirala sanacijo konkretnih objektov. Pavšalna je tudi navedba, da je tožeča stranka zahtevala rušenje podpornega zidu. Tožeča stranka izpostavlja, da vse dokler ne bo za stanovanjskim objektom tožeče stranke zgrajen ustrezen zid s ceste, bo ta še naprej slonel in pritiskal na zadnjo stranico hiše, ne bo odpravljen vzrok za nastalo škodo in se bo zamakanje nadaljevalo.

6. Tožeča stranka še izpostavlja, da ni logična ocena sodišča, ki njegov domnevni soprispevek k nastanku škode na stanovanjski hiši ocenjuje v deležu 2/3. Izvedenec D.Ž. je namreč ob svojem zaslišanju izpovedal, da naj bi nekje med tretjino in polovico ocenjenih stroškov sanacije bilo potrebno vložiti kot nekakšna redna vzdrževalna dela. Ob predpostavki, da bi to bilo res (pa ni, saj je objekt bil naseljen in torej o kakršnemkoli propadanju in nevzdrževanju ni moč govoriti), bi torej soprispevek tožeče stranke bil lahko kvečjemu 1/3, ne pa 2/3 kot ocenjuje sodišče. 7. Glede na vse zgoraj opisane razloge, je tudi stroškovni del sodbe napačen.

8. Prva tožena stranka je odgovorila na tožbo in predlagala, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

9. Pritožba je delno utemeljena.

10. Pritožba pravilno povzema, da je druga tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 12.10.2000 trdila, da je tožeča stranka v gospodarskem objektu odstranila dele strešne konstrukcije (razpirala), kar je močno poslabšalo stabilnost objekta. Te trditve tožeča stranka v svoji nadaljnji vlogi (pripravljalna vloga z dne 27.11.2000), na katero se sklicuje v pritožbi, ni prerekala. Njena pritožbena navedba, da jo je, torej ne drži. Tudi sicer tožeča stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da ni izvajala nikakršnih posegov na strešni konstrukciji in se nekonkretizirano sklicuje na vloge v spisu in izvedenska mnenja. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je prerekala odstranitve dela strešne konstrukcije (razpiral), se izkažejo kot nepomembne pritožbene navedbe, da zapisnik z dne 6.1.2000 in poročilo z dne 7.1.2000, ki ju je druga tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, ne vsebujeta te ugotovitve. Navedba sodišča, da je tožeča stranka odstranila del strešne konstrukcije gospodarskega objekta pa tudi ni v nasprotju (točka 13 obrazložitve) z navedbami pod točko 17 obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje obravnava protipravnost posegov na stanovanjski hiši in gospodarskem poslopju tožeče stranke v novembru 2001, med tem ko se trditev druge tožene stranke nanaša na predhodno obdobje. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede konkretnega dejstva (da je tožnik odstranil del strešne konstrukcije gospodarskega objekta) pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnika in poročila, kar naj bi predstavljalo kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na navedeno pod prejšnjo točko te obrazložitve se izkaže kot neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče zaradi napačne predpostavke, da naj bi tožeča stranka odstranila del strešne konstrukcije, tožeči stranki pripisalo odgovornost za ravnanje, ki izhaja iz sfere druge tožene stranke, in odločilo, da je soprispevala k škodi na gospodarskem objektu v deležu ¾.

12. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da so napačne ugotovitve sodišča, da stanovanjski objekt ob ogledu ni bil v uporabi, in da ni vidno, da bi bil vzdrževan. Da je bil objekt nevzdrževan, da je bila strešna konstrukcija v slabem stanju, špirovci delno nagniti in da je streha zamakala, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi poročila o ogledu z dne 7.1.2000. Tudi, kolikor je delno uporabo objekta ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 3.7.2007 potrdil izvedenec D.Ž. (ne podlagi ogleda je ugotovil, da objekt ni bil ves čas naseljen) in tudi, kolikor je mati tožeče stranke živela v stanovanjskem objektu do smrti v letu 2007, pa to ne omaja v omenjenem poročilu ugotovljenega dejstva o nevzdrževanosti objekta.

13. Sodišče prve stopnje je v tej fazi postopka odločalo o odškodnini za škodo, nastalo zaradi nedovoljenega posega na stanovanjski hiši in gospodarskem poslopju tožeče stranke v novembru 2001. Pri tem je ugotavljalo stroške sanacije za vzpostavitev stanja na objektih pred nedovoljenimi posegi, zaradi česar so pritožbene trditve, ki se nanašajo na oviranje sanacije objektov s strani tožeče stranke oziroma njeno zahtevo za rušenje zidu (kar je sodišče sicer omenilo v točki 22 obrazložitve), povsem nepomembne za konkretno odločitev. Enako nepomembno je tudi pritožbeno naziranje, da nastanka škode ne bo mogoče odpraviti dokler ne bo za stanovanjskim objektom zgrajen ustrezen podporni zid. 14. Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje, ki je sicer pod točko 13 pravilno povzelo ugotovitve izvedenca, da bi bilo nekje med tretjino in polovico ocenjenih stroškov sanacije stanovanjske hiše potrebno vložiti kot vzdrževalna dela že predhodno, pred nedovoljenimi posegi v novembru 2001, pod točko 21 obrazložitve zaradi očitne pomote navedlo, da je soprispevek tožeče stranke k škodi 2/3 in ji posledično kot škodo priznalo le 1/3 stroškov sanacije, ocenjene na 3.752,00 EUR (pa še to z računsko napako, saj je priznalo 1.275,68 EUR), namesto 2/3 (2.501,33 EUR), kot je predhodno povzelo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je dosojeni znesek 2.921,33 EUR nadomestilo z zneskom 4.168,98 EUR (seštevek zneska 2.501,33 EUR za sanacijo stanovanjskega objekta in zneska 1.645,65 za sanacijo gospodarskega poslopja).

15. Sprememba odločbe o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo stroškovne odločbe, saj se (glede na delno ugoditev pritožbi) izkaže, da je tožeča stranka v pravdnem postopku uspela s 26,2%, toženi stranki pa s 73,8 %. V odsotnosti pritožbenega nasprotovanja posameznim postavkam stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo in odmerilo pravdnim strankam, sta dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti tožeči stranki 2.072,42 EUR pravdnih stroškov, tožeča stranka prvi toženi stranki 3.804,71 EUR pravdnih stroškov, drugi toženi stranki pa 2.836,53 EUR. Zato je sodišče druge stopnje v stroškovnem delu odločbe, v II. točki izreka ustrezno nadomestilo zneske pravdnih stroškov, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (365. in 165. člen ZPP).

16. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo v delu, kolikor ji ni ugodilo, zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka je uspela na pritožbeni stopnji z 2,3 % (od izpodbijanega dela sodbe 52.246,94 EUR je uspela s 1.200,64 EUR). Skupaj je priglasila pritožbene stroške v znesku 2.695,93 EUR (za sestavo pritožbe po tarifni št. 3210 materialne stroške po tarifni št. 6002, sodno takso za pritožbo, na stroške odvetniških storitev 22% DDV). Ob upoštevanju pritožbenega uspeha, sta ji dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti 62,00 EUR pritožbenih stroškov.

18. Prva tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).