Jedro

Ko odloča o pritožbi stranke zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, je po 357.a členu Zakona o pravdnem postopku Vrhovno sodišče omejeno na preizkus, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo kasatorično pooblastilo. To pomeni, da ne sme preizkušati pravilnosti zaključka sodišča druge stopnje, da je (bila) pritožba stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljena. Zaradi te omejitve mora kot neizpodbitno vzeti, da je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo napako, storjeno na prvi stopnji sojenja in sme in mora presoditi le, ali so glede na ugotovljeno napako obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali bi moralo drugostopenjsko sodišče napako odpraviti samo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predlagateljici sta solastnici zemljišča v k. o., ..., na katerem nameravata, tako trdita, zgraditi stanovanjsko hišo. Ker pa ustreznega dostopa do svojega zemljišča z javne poti nimata, sta sodišču predlagali, naj v korist njune nepremičnine in v breme nepremičnin nasprotnih udeležencev ustanovi nujno pot, po kateri od več tras, predlaganih v mnenju izvedenca geodetske stroke.

2. Sodišče prve stopnje je vse predloge zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbi predlagateljic ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Razveljavitveni sklep s pritožbo izpodbijata prva dva nasprotna udeleženca. Predlagata njegovo razveljavitev in uvodoma trdita, da za uporabo kasatoričnega pooblastila niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Pojasnjujeta, da je razlog za razveljavitev potrebnost obsežne dopolnitve dokaznega postopka, konkretno, da bi se moralo sodišče ukvarjati z vprašanjem, ali in s kakšnimi tehničnimi rešitvami bi lahko parcela predlagateljic pridobila zvezo z javno potjo, kar naj bi bilo strokovno vprašanje za izvedenca. V zvezi s tem poudarjata, da je to vprašanje sodišče že obravnavalo in v tej smeri tudi izvajalo dokaze: izvedenec je izdelal mnenje in kar pet dopolnitev, bil je zaslišan na naroku, pri čemer je ocenil tudi varianto za vzpostavitev povezave med parcelo predlagateljic in javno potjo na zahodni strani z izgradnjo podzemne garaže; res da je to varianto ocenjeval le skozi izgradnjo podzemne garaže, vendar pa je oceno tehnične možnosti vzpostavitve potne povezave opravil. Zato ne gre za sklop dejstev, ki še ne bi bil obravnavan. Predlagateljici na mnenje o opisani potni povezavi nista podali pripomb in sodišče je, tudi na podlagi mnenja izvedenca, ugotovilo, da je povezava na zahodni strani mogoča. Drugostopenjsko sodišče bi zato ob takem stanju v spisu moralo opraviti oceno, ali zavrnilni sklep lahko potrdi na podlagi že pridobljenih dokazov. Drži, da prvostopenjsko sodišče ni odredilo dopolnitve izvedenskega mnenja, ki sta jo zahtevala nasprotna udeleženca (ne predlagateljici), da je dostop na zahodni strani mogoč celo brez izgradnje podzemne garaže zgolj z izgradnjo parkirišča na nižjem nivoju in ustreznega stopnišča. Seveda pa je taka dopolnitev nepotrebna ob upoštevanju stališča, da je povezavo mogoče zagotoviti s podzemno garažo in da že ta povezava ni nesorazmerna. Poudarjata ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da si predlagateljici za bodočo rabo lahko uredita dostop na zahodni strani neposredno s svojega zemljišča na javno pot, česar sodišče druge stopnje sploh ni obravnavalo. Dopolnitev izvedenskega mnenja bi lahko pribavilo samo, če bi bilo to potrebno, a po prepričanju pritožnikov ni potrebno. Izvedenec naj bi odgovoril, ali je mogoče izgraditi dostop na zahodni strani, kar pomeni še nekaj manj od garaže. O tem bi lahko izvedenca zaslišalo na pritožbeni obravnavi. Poleg tega ni bilo upoštevano, da je prvostopenjsko sodišče predlog zavrnilo še iz dodatnega razloga, to je zaradi nesorazmernih, neekonomičnih in neracionalnih posegov v služeča zemljišča – stroški bi namreč presegali koristi gospodujoče parcele. Ta razlog sploh ni bil presojan, kaže pa, da je razveljavitev in dopolnjevanje postopka z izvedencem nepotrebno, če se je pritožbeno sodišče s takimi argumenti strinjalo. Presojalo ni niti še dodatnega argumenta za zavrnitev ustanovitve nujne poti po zemljišču prvih dveh nasprotnih udeležencev in sicer da bi šlo v tem delu za poseg v ograjeno dvorišče s portonom, kar zagotavlja lastnikoma intimo, varnost in potrebna parkirna mesta in da zato pot po tej trasi nikoli ne bi bila dopustna. Prva dva nasprotna udeleženca menita, da bi moralo sodišče druge stopnje izčrpati vse razloge prvostopenjskega sklepa, ki so lahko samostojna podlaga za zavrnitev predloga. Če kateri koli od teh razlogov zadostuje za zavrnitev, je nesmiselno dopolnjevanje postopka z izvedencem ter bi morali predlagateljici najprej dokazati, da so neutemeljeni vsi, tudi rezervni argumenti, ki lahko samostojno privedejo do zavrnitve predloga. Ker je postopek v tej zadevi dolgotrajen, teče že od leta 2016, bi moralo sodišče večjo težo podeliti varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo povzroči novo sojenje na prvi stopnji.

4. Predlagateljici sta na pritožbo odgovorili in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj jo zavrne. Glede možnosti ureditve dostopa na zemljišče predlagateljic z javne poti in brez poseganja v tuje nepremičnine so razlogi prvostopenjskega sodišča po oceni izpodbijanega sklepa nejasni in sami s seboj v nasprotju, zato je bilo pravilno odločeno, naj postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odpravi prvostopenjsko sodišče, saj je že po naravi stvari ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo. Opozarjata na neresničnost pritožbenih trditev, da naj bi izvedenec v zadnji dopolnitvi izvedenskega mnenja podal le oceno stroškov v predhodnih mnenjih predstavljenih variant dostopa, ni pa se izrekel o možnosti manj zahtevne gradnje od izgradnje podzemne garaže. Med variantami ni take, po kateri bi bil dostop do zemljišča predlagateljic mogoč brez posegov v tuje zemljišče in brez izgradnje podzemne garaže, taka možnost tudi stroškovno ni ovrednotena. Zato je zahteva višjega sodišča po preveritvi različnih možnosti dostopa brez posegov v nepremičnine tretjih s stroškovnega vidika utemeljena. Ni res, da predlagateljici na zadnjo dopolnitev izvedenskega mnenja nista imeli pripomb: podali sta jih v vlogi z dne 14. 10. 2021. V sklepu prvostopenjskega sodišča je v celoti izostala presoja možnosti vzpostavitve neposredne povezave med zemljiščem predlagateljic in javno cesto. To predstavlja povsem nov sklop odločilnih dejstev, ki doslej še niso bila obravnavana. Če bi jih obravnavalo sodišče druge stopnje, bi prekomerno poseglo v pravico strank do dvostopenjskega odločanja, saj bi se s tem postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča. Pri odločanju o razveljavitvi odločbe prvostopenjskega sodišča mora sodišče druge stopnje najprej ugotoviti, ali bi bila s tem pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja huje ogrožena. Če ne bi bila, mora opraviti tehtanje, ali bi bilo s tem ko bi samo odločilo o zadevi, nesorazmerno poseženo v kakšno ustavno pravico strank, zlasti v pravico do pravnega sredstva. Tako je prav v primerih, ko gre za vprašanje samostojnih pravnih celot, kamor spada tudi obravnavani primer.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ko odloča o pritožbi stranke zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, je po 357.a členu Zakona o pravdnem postopku Vrhovno sodišče omejeno na preizkus, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo kasatorično pooblastilo. To pomeni, da ne sme preizkušati pravilnosti zaključka sodišča druge stopnje, da je (bila) pritožba stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljena. Zaradi te omejitve mora kot neizpodbitno vzeti, da je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo napako, storjeno na prvi stopnji sojenja in sme in mora presoditi le, ali so glede na ugotovljeno napako obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali bi moralo drugostopenjsko sodišče napako odpraviti samo.

7. V obravnavani zadevi je drugostopenjsko sodišče sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za ustanovitev nujne poti po vseh (štirih) predlaganih trasah zavrnilo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na zmotno materialnopravno izhodišče, da so dejanski zaključki pomanjkljivi ter delno nejasni in neskladni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter da bi v primeru, če bi samo odpravilo vse ugotovljene pomanjkljivosti dejanskega in pravnega značaja, sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico strank do inštančnega sojenja (25. člen Ustave). Tem razlogom Vrhovno sodišče pritrjuje. V situaciji, ko po neizpodbojnih razlogih sodišča druge stopnje sploh še ni bilo presojeno, ali obstaja možnost zagotovitve potne povezave med nepremičnino predlagateljic in javno potjo na zahodni strani nepremičnine in brez poseganja v zemljišča nasprotnih udeležencev (na kar se nanašajo vse štiri predlagane variante) ter o tej možnosti in morebitnih variantah realizacije neposredne povezave še niso bila ugotovljena dejstva, bi sodišče druge stopnje prvikrat rešilo dejansko in materialnopravno samostojno pravno vprašanje. Pri odpravi ostalih kršitev, ki jih ugotavlja pritožbeno sodišče, pa bi se to v pomembni meri postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča. To pa bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenilo kršitev pravice do dvostopenjskega sojenja.

8. V skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

9. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločitev.