Jedro

Regres je zakonsko omejen glede na izplačano odškodnino oškodovancu in se ne upošteva sokrivdo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 40/2017 z dne 3. 7. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VL ... z dne ... se delno vzdrži v veljavi in je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki 14661,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 1. 2015 dalje do plačila in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 1. 2015 dalje. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VL .. z dne ... se delno razveljavi v delu, v katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 350,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 1. 2015 do plačila, in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka mora v celoti povrniti tožeči stranki njene potrebne pravdne stroške. O višini stroškov bo po pravnomočnosti te sodbe izdan poseben sklep.″ Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnici uspelo dokazati temelj zahtevka, zato je sodišče nato odločilo še o višini plačila regresa, ki lahko na podlagi šestega odstavka 7. člena ZOZP znaša največ 12.000,00 EUR. Tožnica je oškodovanki M. H. iz naslova škodnega dogodka izplačala 14.377,83 EUR in sicer 7.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.200,00 EUR za pretrpljen primarni in sekundarni strah, 4000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 800,00 EUR za skaženost. Odškodnino je plačala na podlagi dne 23. 3. 2013 sklenjene sodne poravnave. Pravno podlago za odločanje v tej zadevi predstavlja drugi in tretji odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP, ki določa, da ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji zavarovalnice, ki je poravnala škodo oškodovancu izplačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. V tretjem odstavku so taksativno določeni primeri, v katerih ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od odgovorne osebe. Pravico ima tudi v konkretnem primeru, kajti voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, prav tako pa je vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Pravna podlaga povračilnega zahtevka je tudi zavarovalna pogodba in zavarovalni pogoji. Zavarovalnica ima pravico uveljaviti povračilo v primerih iz tretjega odstavka tega člena največ v znesku 12.000,00 EUR (šesti odstavek 7. člena ZOZP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovore tožene stranke. Najprej je kot neutemeljen zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šele z dnem izplačila začel teči tretji zastaralni rok, ki pa 13. 1. 2015, ko je tožnica vložila predlog za izvršbo, še ni potekel. Kot neutemeljene je nadalje zavrnilo navedbe, da tožnica ne more uveljaviti plačila zoper toženca kot odgovorne osebe, ker že uveljavlja plačilo obveznosti od lastnikov avtomobila, to je zavarovanca R. K.. Ta ugovor je zavrnilo zato, ker toženec ne navaja, da je bila tožnica s strani R.K. že kaj poplačana, tožnica navaja, da ni bila niti delno poplačana, zato je toženec v tem postopku pasivno legitimiran. Nadalje je sodišče zaključilo, da glede na dejstvo, da se je tožnik nahajal v osebnem stečaju, terjatev, ki jo v tem postopku vtožuje tožnica ne more biti predmet stečajnega postopka in kot taka tudi v stečaju ni bila zajeta. Toženec je ugovarjal neodgovornost, ker je bil 11. 3. 2011 v času prometne nesreče pijan, da ima težave s psihičnim duševnim zdravje, da se že od leta 2014 zdravi pri psihiatrih in večkrat poskušal narediti samomor. Sodišče je takšen ugovor zavrnilo. V 136. členu Obligacijskega zakonika je določeno, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težavah v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu. Ker pa je uporaba motornega vozila nevarna dejavnost, škoda ne glede na krivdo izvira iz te objektivne odgovornosti za nevarno stvar, za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo pa se šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ni bila vzrok, zato ugovor toženca, o tem, da je bil v času prometne nezgode pijan, da ima težave s psihičnim duševnim zdravjem, ne pride v poštev, saj se pri objektivni odgovornosti odgovarja ne glede na krivdo, eksulpacijski razlogi za objektivno odgovornost pa so navedeni v 153. členu OZ. Toženec ni dokazal, da je vzrok za škodo oziroma prometno nesrečo izven njegove sfere. Oškodovanka M. H. je v prometni nesreči utrpela škodo, ta škoda pa izvira iz uporabe motornega vozila, ki predstavlja nevarno stvar. Oškodovanka je v nezgodi utrpela zlom roke, ki se je potem zakompliciral, zaradi česar je sedaj invalidka III. kategorije. Izvedenec medicinske stroke je v mnenju v celoti odgovoril na pripombe toženca ali starostne spremembe vplivajo na možnost nastanka posledic, zakaj oškodovanka potrebuje pomoč psihiatra in antidepresivov, ali je oškodovanka nasplošno slabega duševnega zdravja in bi tovrstno pomoč v vsakem primeru potrebovala, ali je bila intenziteta strahu takšna, da je bila potrebna pomoč psihiatra. S tem, ko je pojasnil, da je KRBS Sudeckova bolezen vedno posledica poškodovanja in ne bolezni in da ne obstaja zdravilo ali postopek zdravljenje, ki bi z gotovostjo odpravilo KRBS, vendar pa kombinacija fizioterapije, analgetičnih zdravljenj in psihološke pomoči pomaga zmanjšati simptome je tako izvedenec v celoti pojasnil, zakaj je oškodovanki bil, oziroma je pri zdravljenju potreben psihiater oziroma psihološka pomoč. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odškodnina, katero je izplačala zavarovanka pravična in primerna. Sodišče ni v celoti sledilo navedbi tožnice, da je bila zgolj zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka s strani invalidske komisije uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar pa iz navedene omejitve izhaja, da ugotovljena invalidnost ni v celoti posledica poškodb, utrpelih v obravnavanem škodnem dogodku. Kljub temu pa je ugotovilo, da oškodovanka v posledici tudi utrpelih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku ni več zmožna opravljati dela, ki ga je opravljala pred škodnim dogodkom in je zato v postopku poklicne rehabilitacije. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju stečajne upraviteljice M. B., zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz končnega drugega dodatnega seznama preizkušenih terjatev upraviteljice M. B. z dne 20. 8. 2012 in iz dodatnega seznama preizkušenih terjatev z dne 11. 7. 2012 izhaja napotitev na pravdo, zato bi sodišče prve stopnje moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati stečajno upraviteljico v zvezi z zatrjevanji tožene stranke, da je bila tožeča stranka s strani stečajne upraviteljice napotena na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Tožeča stranka je zamudila rok za izterjavo terjatve od tožene stranke, saj je bila v stečajnem postopku s sklepom pod opr.št. St 1424/2010 z dne 22. 8. 2012 opozorjena, da je dolžna vložiti tožbo, predlog za nadaljevanja prekinjenega postopka oziroma drugo pravno sredstvo za uveljavitev zahtevka v roku 1 meseca po objavi sklepa, glede na to, da je bila terjatev tožeče stranke prerekana. Tožeča stranka pa ni sprožila pravdnega postopka, zato tudi v tem postopku ne more zahtevati od tožene stranke povrnitev izplačanega zneska. Tožeča stranka je izgubila pravico do regresnega zahtevka, saj je zamudila rok za vložitev tožbe v stečajnem postopku in tako je terjatev zastarala. Nadalje navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na določbo člena 149 OZ. Ta določba ureja zgolj vprašanje vzročne zveze, ne pa odgovornosti za samo škodo. Toženec ni imetnik nevarne stvari, temveč je to njegov oče. V skladu s prvim odstavkom 152. člena OZ namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, vendar pa četrti odstavek 154. člena OZ določa, da je imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati, odgovoren za škodo, ki nastane od nje. Slednje pomeni, da poleg imetnika (očeta) ne odgovarja tudi toženec. Iz trditev toženca, ki jih je podal tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem pa jasno izhaja, da sta ga mati in oče opijala in da mu je ravno oče kot imetnik nevarne stvari zaupal ključe avtomobila in ga spodbujal k vožnji, čeprav je vedel, da toženec nima izpita, da je pod vplivom alkohola in da je duševni bolnik. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni (pravilno) upoštevalo in je posledično zaradi neupoštevanja četrtega odstavka 154. člena OZ zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo,da ekskulpacijski razlog po 136. členu OZ ne pride v poštev, saj se pri objektivni odgovornosti odgovarja ne glede na krivdo, ekskulpacijski razlogi za objektivno odgovornost pa so navedeni v 153. členu OZ in da tožena stranka ni dokazala, da je vzrok za škodo oziroma prometno nesrečo izven njene sfere. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, s katerimi bi tožena stranka dokazala, da ni odgovorna za prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje osebne zdravnice S.J. in psihiatrinje L. L., ker da njuno zaslišanje ni potrebno, saj tožena stranka za prometno nesrečo odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Ti priči bi tudi potrdili, da ima tožena stranka težave s psihičnim in duševnem zdravjem. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo dokazni predlog za angažiranje izvedenca psihiatrične stroke, s katerim bi tožena stranka lahko dokazala svoje slabo duševno stanjein s tem tudi, da ni zmožna zaradi svoje duševnih težav razsojati in kako je alkoholizirano stanje tožene stranke vplivalo ob predpostavljenih duševnih težavah in same duševne težave na sposobnost razsojanja v času prometne nesreče. Sodišče prve stopnje ni pribavilo zdravstvenega kartona za toženo stranko iz ZD... in zdravstvenega kartona za toženo stranko iz Psihiatrične bolnišnice..., vendar v izpodbijani sodbi ni niti navedlo, zakaj ni izvedlo teh dokazov in je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Priča M. H. oziroma mama tožene stranke je povedala, da so pili alkoholne pijače in je kot mati zagotovo vedela tudi za zdravstvene težave tožene stranke, zato sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da je vzrok za prometno nesrečo izven njene sfere. Škoda je nastala izključno zaradi dejanja matere in očeta tožene stranke, ker sta oba vedela, da ima tožena stranka težave s psihičnim in duševnem zdravjem in da zato ne sme piti alkoholnih pijač in je sam oče dal ključe od avtomobila toženi stranki, kar je potrdila tudi mati M. H.. Oba sta vedela, da tožena stranka jemlje tablete. To dejstvo je zagotovo dokazano, zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala ekskulpacijskega razloga po 153. členu in tudi ne po 136. členu OZ. Tožena stranka je zatrjevala tudi 100 % soprispevek oškodovanke, k nastanku škode. Vedela je za psihične težave in alkoholiziranost toženca, kar pomeni, da ji je bila odškodnina neupravičeno izplačana, s tem je tožena stranka smiselno nasprotovala tudi sami višini tožbenega zahtevka. Oškodovanka je namreč sama, ob zavedanju, da toženec nima vozniškega izpita, da je duševni bolnik in da je v vinjenem stanju, v katerega ga je s pomočjo toženčevega očeta spravila sama, sedla v avto in celo s spodbujanjem pripomogla k temu, da je avto vozil toženec. V tem delu sodišče zaradi neuporabe tretjega odstavka 153. člena OZ, sploh ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko glede obsega škode, ki izvira iz tega dogodka ni zaslišalo izvedenca F. D.. Izvedenec ni pojasnil v izvedenskem mnenju, zakaj meni, da oškodovanka M. H. ravno zaradi težav, ki jih ima, potrebuje tudi pomoč psihiatra in antidepresive in bi tovrstno pomoč tudi potrebovala zaradi težav, ki niso vzrok poškodb iz škodnega dogodka, ali je izključno škodni dogodek povzročil pri oškodovanki M. H., da potrebuje pomoč psihiatra in ali je oškodovanka M. H. slabega duševnega zdravja. Nadalje sodišče ni ugotovilo zakaj izvedenec meni, da je bila intenziteta strahu tako velika, da je bila potrebna pomoč psihiatra glede na to, da ni šlo za takšno vrsto poškodb, da bi bilo ogroženo življenje oškodovanke. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo tega dodatnega dokaza z zaslišanjem izvedenca, je to vplivalo na napačno odmerjeno odškodnino. Ne drži, da oškodovanka ni pila, saj je tožena stranka povedala, da so bili vsi trije pijani, zato niso resnične njene navedbe glede težav, ki naj bi jih imela zaradi utrpele poškodbe. Oškodovanka osebnega vozila ne sme voziti, ker so ji vzeli izpit in ne zaradi poškodbe roke. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožencu, da oškodovanka nima takšnih posledic, kot jih navaja, temveč je bolj verjelo izvedencu, da oškodovanka M. H. potrebuje občasno pomoč pri vsakodnevnih opravil, če tega sama oškodovanka ni potrdila in tudi ne tožena stranka, zato je to nesprejemljivo, ker o tem lahko izpove le oškodovanka sama in tega izvedenec ne more ugotavljati. Glede na obrazloženo zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče z zaslišanjem stečajne upraviteljice M. B.lahko ugotovilo, da je tožena stranka bila opozorjena, da mora vložiti tožbo, predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka oziroma drugo pravno sredstvo za uveljavitev tega zahtevka v roku enega meseca po objavi sklepa, glede na to, da je bila terjatev tožeče stranke prerekana. Ker je tožeča stranka zamudila rok za vložitev tožbe v stečajnem postopku naj bi tako terjatev zastarala. O tem ugovornem razlogu je sprejelo pravilno odločitev sodišča prve stopnje in jo je tudi pravilno obrazložilo v točki 10. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je iz končnega drugega dodatnega seznama preizkušenih terjatev upraviteljice M. B. z dne 20. 8. 2012 (B14) ugotovilo, da je za terjatev tožnice navedeno, da je napotena na pravdo. Iz dodatnega seznama preizkušenih terjatev iste upraviteljice z dne 11. 7. 2012 še izhaja, da je za terjatve tožnice tudi navedeno, da je terjatev nastala po začetku stečajnega postopka. S sklepom o odpustu obveznosti z dne 15. 4. 2014, so dolžniku M. K. bile odpuščene obveznosti nastale do 18. 12. 2010. Terjatev, ki jo v tem postopku vtožuje tožnica torej ne more biti predmet stečajnega postopka in kot taka tudi v stečaju ni bila zajeta. tožnica je oškodovanki namreč odškodnino plačala v dveh delih in sicer dne 26. 1. 2012 znesek 8.000,00 EUR in dne 2. 4. 2012 znesek 6.227,60 EUR in je takrat pridobila pravico terjati povračilo posameznega zneska od toženca. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tu vtoževana terjatev nastala po začetku stečajnega postopka, s sklepom o odpustu obveznosti z dne 15. 4. 2014, so dolžniku M. K. bile odpuščene obveznosti nastale do 18. 1. 2010. Glede na prej navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev, ki jo v tem postopku vtožuje tožnica ni mogla biti predmet stečajnega postopka in kot taka tudi v stečaju ni bila zajeta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zahtevek ni zastaral, saj je šele z dnevom izplačila začel teči zastaralni rok, zato tudi ni utemeljena pritožba v delu, kjer navaja, da je tožeča stranka izgubila pravico do regresnega zahtevka, saj je zamudila rok za vložitev tožbe v stečajnem postopku in je tako terjatev zastarala.

6. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženec ne odgovarja oškodovanki, to pa zato, ker je lastnik osebnega vozila vedel, da tožnik ni bil sposoben ali upravičen ravnati z osebnim vozilom. To naj bi po mnenju pritožbe pomenilo, da poleg imetnika vozila ne odgovarja tudi toženec. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru podana solidarna odgovornost imetnika motornega vozila in toženca, kot povzročitelja nesreče. Tožnica v tem postopku vtožuje regresno odgovornost od toženca M. K. kot povzročitelja prometne nesreče dne 11. 4. 2011, ki pa je po pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje izgubil kritne pravice in določba četrtega odstavka 152. člena OZ ne izključuje solidarne odgovornosti povzročitelja nesreče z imetnikom. V zvezi s tem vprašanjem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 154. člena OZ, saj škoda ni nastala pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, v konkretnem primeru je bil en imetnik motornega vozila in le en voznik, ki je povzročil škodo. Zato ta določba materialno pravno ni uporabljiva za konkreten primer. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka tekom postopka pred prvostopenjskim sodišče ni izrecno navajala, da sta ga mati in oče opijala in da je ravno oče, kot imetnik nevarne stvari, tožencu zaupal ključe avtomobila in ga vzpodbujal k vožnji, čeprav je vedel, da toženec nima izpita, da je pod vplivom alkohola in da je duševni bolnik. Teh okoliščin sodišče prve stopnje zato ni upoštevalo, ker jih tožena stranka ni navedla, v pritožbenem postopku pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto iz člena 337 ZPP, ki jo sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj pritožnik v pritožbi ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ekskulpacijski razlog po 136. členu OZ ne pride v poštev, saj se pri objektivni odgovornosti odgovarja ne glede na krivdo. Ekskulpacijski razlogi za objektivno odgovornost so navedeni v 153. členu OZ. Sodišče v tej zvezi najprej ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za angažiranje izvedenca psihiatrične stroke, ker ni pribavilo zdravstvenega kartona za toženo stranko iz ZD ... in iz ..., ter da ni zaslišalo zdravnice S. J. in psihiatrinje L. L.. Te dokazne predloge je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in je tudi obrazložilo zakaj teh dokazov ni izvedlo, kajti sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno zaključilo, da je uporaba motornega vozila nevarna dejavnost. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena OZ). Škoda ne glede na krivdo je objektivna odgovornost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede na ekskulpacijski razlog po 136. členu OZ, katerega uveljavlja toženec, s trditvami, da je bil dne 11. 4. 2001 v času prometne nesreče pijan, da ima težave s psihičnim in duševnim zdravjem, da se je že leta 2003 zdravil pri psihiatrih, te trditve ne pridejo v poštev, saj se pri objektivni odgovornosti odgovarja ne glede na krivdo, ekskulpacijski razlogi za objektivno odgovornost pa so navedeni v 153. členu OZ (npr. dejanje tretjega, dejanje oškodovanca - višja sila). Tudi po mnenju avtorjev se izključitev odgovornosti po 136. členu OZ nanaša le na izključitev subjektivne odškodninske odgovornosti. Objektivna odškodninska odgovornost namreč, ne temelji na krivdi, temveč je podana zgolj zaradi posebnih, objektivnih okoliščin na strani oškodovalca (primerja 150. člen OZ). Enako bi morala veljati za zahtevke po 133. in 134. členu OZ, pri katerih tudi ne gre za subjektivno odškodninsko odgovornost. Oprostitev odgovornosti za dokazovanje, da oškodovalec ni kriv za povzročeno škodo zaradi predhodne nerazsodnosti, pride v poštev le pri subjektivni odškodninski odgovornosti1. 8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da škoda ne izvira iz njegove sfere. Oškodovanka je v prometni nesreči utrpela škodo, ta škoda pa izvira iz uporabe motornega vozila, ki predstavlja nevarno stvar. Toženec v tej zvezi v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 100 % soodgovornost matere Majde Hegediš in da je tožena stranka soprispevala k nastanku škodnega dogodka, kar naj bi pomenilo, da ji je bila odškodnina neupravičeno izplačana. Takšnega ekskulpacijskega razloga o soprispevku oškodovanke tožena stranka ni uveljavlja, zato se sodišče prve stopnje tekom postopka na prvi stopnji o tem soprispevku tudi materialno pravno ni opredelilo, ker o tem ni bilo ustreznih trditev. Te trditve v pritožbi sedaj prvič navaja tožena stranka in predstavljajo pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena. Sicer pa po ZOZP, lahko povzročitelj škode ugovarja, da obstaja kljub ugotovljeni alkoholiziranosti možnost, da zavarovanec ni dolžan povrniti izplačano odškodnino, če dokaže, da ni kriv za prometno nesrečo ali da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastankom škode. ZOZP torej ne predvideva možnosti ekskulpacijskega razloga v smislu zatrjevanega soprispevka oškodovanca do višine regresne vsote.2 Gre za regresni zahtevek, ki ima pravno podlago v drugem in tretjem odstavku 7. člena ZOZP, kot je to vse pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve.

9. Tožena stranka pritožbeno graja tudi višino odškodnine, katero je sodišče prve stopnje priznalo, da pripada oškodovanki. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15. navedlo, da je upoštevalo tudi navedbe oškodovanke M. H., ki jih je oškodovanka podala v postopku P 84/2016, pri čemer pa je sodišče ocenilo, da ima izpoved oškodovanke, ker je subjektivno obarvana nekoliko manjšo moč, kot jo ima izvedensko mnenje izvedenca in je subjektivno izpoved oškodovanca objektiviziralo v skladu s pravili stroke in znanosti. V primeru razhajanj med izpovedjo oškodovanke in izvedenskim mnenjem se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, saj gre pri njem za mnenje strokovnjaka iz medicinskega področja v katerem ni bilo zaslediti nobenih nasprotij in je strokovno argumentirano. Sodišče je za ugotovitev posledic škodnega dogodka angažiralo izvedenca plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, kirurga F. D., dr. med. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja zakaj oškodovanka potrebuje pomoč psihiatra in antidepresivov, ali je oškodovanka na splošno slabega duševnega zdravja in bi tovrstno pomoč v vsakem primeru potrebovala in ali je bila intenziteta strahu takšna, da je bila potrebna pomoč psihiatra, s tem ko je izvedenec pojasnil, da je KRBS Sudekova bolezen vedno posledica poškodovanja in ne bolezni in da ne obstajajo zdravila ali postopek zdravljenja, ki bi z gotovostjo ozdravilo KRBS, vendar pa kombinacija fizioterapije, analgetičnega zdravljenja in psihološke pomoči pomagajo zmanjšati simptome. Tako je v celoti izvedenec pojasnil, zakaj je oškodovanki bil oziroma je pri zdravljenju potreben psihiater oziroma psihološka pomoč. Izvedenec je tudi pojasnil, da je bila intenziteta strahu tako velika, da je bila potrebna pomoč psihiatra oziroma, v času zdravljenja je potrebovala oškodovanka tudi zdravila za pomiritev, ki jih je po navodilih psihiatra predpisovala osebna zdravnica. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino tudi iz naslova strahu. Na področju psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče sledilo navedbam tožnice le v tistem delu, ki jih je podkrepil tudi izvedenec in sicer, da je oškodovanka zaradi posledic škodnega dogodka opustila tek in kolesarjenje. Ugotovilo je, da celotna invalidnost ni posledica poškodb, utrpelih v obravnavanem škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo, da je tožnica opustila vožnjo z osebnim vozilom,zaradi posledic nezgode, kar je sicer izpovedala zaslišana kot priča, vendar pa je sodišče prve stopnje v točki 26. obrazložitve sledilo oškodovanki, da je zaradi posledic škodnega dogodka opustila le tek in kolesarjenje. Sodišče je tudi pravilno sledilo navedbi tožnice, da oškodovanka občasno pri vsakodnevnih opravilih potrebuje pomoč, kljub temu, da oškodovanka tega ni izpovedala, saj je te ugotovitve v mnenju podal izvedenec, kateremu pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo kot bolj objektivnemu. Sicer pa odškodnina v znesku 4.000,00 EUR iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavlja pravilno satisfakcijo in ni previsoko odmerjena, glede na ugotovljene zmanjšane življenjske aktivnosti tožnice, ki se kažejo tako v anatomskem, kakor v funkcionalnem smislu in bodo te posledice trajale tudi v bodočnosti in da je oškodovanka bila stara ob dogodku 48 let. Tudi v celoti gledano, je odškodnina bila izplačana (do zneska 12.000,00), ki ga je moč primerjati z že pravnomočno prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, kot je to ugotovilo že sodišče druge stopnje v sodbi VSC Cp 649/2016 z dne 2. 2. 2017, kjer je sodišče v opombah številka 1 in 2 navedlo primerjalne odločbe VS RS, kar kaže, da je že pravnomočno ugotovljeno, da odškodnina v celotnem znesku, ni v previsokem znesku in je primerljiva z že prisojenimi odškodninami za podobne primere.

10. Glede na obrazloženo je se tako izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je druge prve stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo vso citirano materialno pravo in sicer določbe OZ in ZOPZ, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje glede na obrazložitev sodišča druge stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Tako komentar k 136. členu OZ; Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni deli, prva knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, avtorjev dr. Miha Juhart, N. Plavšak in ostalih - strani 803-804. 2 Regres je zakonsko omejen glede na izplačano odškodnino oškodovancu in se ne upošteva sokrivda: VS RS II Ips 266/2011 z dne 24. 4. 2014.