Jedro

Citirana zakonska določba torej ne ločuje med uspehi v posameznih fazah postopka, z besedilom ″v postopku delno uspe″ je opredeljen končni uspeh stranke v pravdnem postopku. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel z 20 % zahtevka in v postopku s pritožbo v višini še 10 % zahtevka, je njegov celoten uspeh v pravdi 30 odstoten.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I. izreka spremeni tako, da se znesek ″2.400,90 EUR″ nadomesti z zneskom ″1.974,00 EUR″, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo: - da je tožnik v roku 15 dni dolžan plačati sodno takso 2.400,90 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju, določen za plačevanje sodnih taks in v istem roku sodišču predložiti dokazilo o plačilu (točka I. izreka); - da bo sodišče ta znesek prisilno izterjalo, če tožnik ne bo ravnal po nalogu sodišča (točka II. izreka); - v točki III. izreka je sodišče prve stopnje toženki naložilo dolžnost plačati sodno takso 419,10 EUR v roku 15 dni na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju in v istem roku sodišču predložiti dokazilo o plačilu in - odločilo, da če toženka ne bo ravnala po nalogu sodišča, bo sodišče znesek prisilno izterjalo (točka IV. izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča, ne da bi pojasnil, kateri del sklepa izpodbija. Ker odločitev pod točko I. in II. izreka nalaga tožniku dolžnost plačati sodno takso, je torej v tem delu odločitev sodišča prve stopnje zanj neugodna in je pritožbeno sodišče presojalo le pravilnost sklepa sodišča prve stopnje glede odločitve pod točko I. in II. izreka (prvi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

3. Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se obveznost plačila sodne takse v znesku 2.400,90 EUR v celoti zavrne, tožencu pa naloži dolžnost povrniti stroške postopka. Podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi je navajal, da mora sodišče pri odločanju o tem, ali mora tožnik plačati sodno takso, opraviti presojo, ali prejeti znesek glede na delni uspeh v pravdi omogoča plačilo sodne takse brez težav za njegovo preživljanje, te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo. Ni primerjalo prejetega zneska iz odškodnine z zneskom dolžne sodne takse in ocenilo, ali bi se premoženjski položaj tožnika s plačilom dela oprostitve sodne takse bistveno izboljšal. Pogoj za uporabo določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni le dejstvo, da je tožnik na podlagi sodbe pridobil premoženje, ki presega višino taksne obveznosti, ampak tudi, ali splošno premoženjsko stanje tožniku omogoča plačila predpisane sodne takse, ne da bi bilo zato ogroženo njegovo preživljanje. Sodišče prve stopnje ni ravnalo tako. Tožnik je še vedno brezposelna oseba, to bo sodišče lahko samo preverilo v okviru danega predloga za oprostitev plačila sodne takse za to pritožbo. V konkretnem primeru ni sporno, da je šlo za izplačilo nepremoženjske škode, če bi moral tožnik sedaj iz tega plačati sodno takso, drugih dohodkov nima, pa to dejansko pomeni nedovoljen pobot (plačilo takse s prejeto odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj nepremoženjska odškodnina je namenjena k popolni satisfakciji in neplačilu takse iz naslova prejete odškodnine. Posledično satisfakcija ne bi bila več popolna, kot je to načelo predvideno v Obligacijskem zakoniku in Ustavi RS, s tem bi bile kršene pravice, do enakega varstva pravic, takšno postopanje pomeni kršitve določb 22. in 23. člena Ustave RS.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje: - da je bil tožnik oproščen plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji za znesek 1.371,00 EUR in za postopek s pritožbo v celotni višini 1.449,00 EUR, - da je postopek pravnomočno končan, - da je tožnik v postopku na prvi stopnji delno uspel s svojim zahtevkom, in sicer v višini 20 %, s pritožbo pa v višini 10 %, - da je toženec 4. 3. 2019 sporočil sodišču in predložil dokazila, da je odškodnino tožniku nakazal, - da je tožnik na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobil premoženje, ki presega del takse, ki bi jo moral plačati, če ne bi bil oproščen plačila sodnih taks.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da mora tožnik plačati glede na 80 % neuspeh v postopku na prvi stopnji 80 % od zneska 1.371,00 EUR, to je od zneska, za katerega je bil oproščen plačila sodne takse in glede na 90 % neuspeh s pritožbo 90 % od zneska 1.449,00 EUR, za katerega je bil oproščen plačila sodne takse za pritožbo, da mora skupaj torej plačati 2.400,90 EUR sodne takse.

Po presoji pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje delno napačen, sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

ZST-1 v določbah 15. člena ureja plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka. V četrtem odstavku določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse.

Citirana zakonska določba torej ne ločuje med uspehi v posameznih fazah postopka, z besedilom ″v postopku delno uspe″ je opredeljen končni uspeh stranke v pravdnem postopku. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel z 20 % zahtevka in v postopku s pritožbo v višini še 10 % zahtevka, je njegov celoten uspeh v pravdi 30 odstoten.

Tožnik mora plačati le sorazmeren del taks, ki jih je bil oproščen, plačati mora torej 70 % zneskov oproščenih taks, ker je v postopku uspel s 30 % zahtevka.

8. Ob neizpodbijanem dejstvu, da je bil oproščen plačila sodne takse za tožbo v višini 1.371,00 EUR in plačila sodne takse za pritožbo 1.449,00 EUR, torej skupaj znaša oprostitev v višini 2.820,00 EUR, znaša 70 % od tega zneska 1.974,00 EUR in toliko sodne takse mora tožnik plačati na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Prejeta denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je premoženje (oškodovančevo posebno premoženje), saj se s pridobljenim zneskom izboljša tožnikovo (oškodovančevo) materialno stanje, torej njegove premoženjske razmere. Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je tožnik v predmetni pravdi dobil prisojeno glavnico denarne odškodnine v višini 19.213,38 EUR, iz potrdil o plačilu v prilogah B8 in B9 pa izhaja, da je tožnik prejel dejansko plačilo (glavnica vključno z zamudnimi obrestmi in stroški postopka) 26.022,92 EUR. Vsota taks, ki naj bi jih tožnik plačal, pa ob delni ugoditvi pritožbi, kot je obrazloženo zgoraj, znaša 1.974,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča so izpolnjene vse potrebne predpostavke po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

10. Materialno pravno zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti še, ali bi bilo s plačilom predpisane sodne takse ogroženo tožnikovo preživljanje in ugotavljati še njegovo splošno premoženjsko stanje. Takega stališča ne potrjuje niti jezikovna razlaga četrtega odstavka 15. člena ZST-1, to tudi ne izhaja iz namena te določbe, po kateri so sodne takse stroški postopka. Gre namreč za povračilo stroškov postopka v neposrednem razmerju med tožnikom kot pravdno stranko in državo, pri odločitvi o stroških postopka pa premoženjsko stanje zavezanca za plačilo stroškov ni pravno pomembno. Prav tako ne gre za nikakršen pobot s prejeto odškodnino za nematerialno škodo, temveč za plačilo stroškov postopka. Pritožbeno sodišče pa kljub temu dodaja, da bo glede na zgoraj obrazloženo tožnik zmogel plačati naloženo sodno takso.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo (četrti odstavek 15. člena ZST-1) in je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I. izreka spremenilo, kot glasi izrek tega sklepa. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena (tretji odstavek 365. člena ZPP).

12. Tožnik je v pritožbi zaznamoval stroške v obsegu nagrade za sestavo predloga za revizijo po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), pripadajoče materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso pravilno priglašeni, ker niso priglašeni v obsegu nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom - pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT in pripadajočimi materialnimi stroški ter DDV, zato jih pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo kot potrebne stroške pritožbenega postopka in jih mora tožnik kriti sam (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).