Jedro

Zahtevek za odkup drugega primernega stanovanja, ker je stanovanje, na katerem je sicer tožnica pridobila stanovanjsko pravico, hišniško stanovanje, ni vsebovan že v zahtevku za odkup tega stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Intervenienti sami nosijo svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe po določbah o privatizaciji stanovanj Stanovanjskega zakona (SZ) za nakup stanovanja št. 1 v hiši S. 1 v L. in podrejeni tožbeni zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe za drugo primerno stanovanje. Sodišče prve stopnje je nadalje tožnici naložilo, naj prvim šestim toženim strankam in stranskim intervenientom povrne njihove pravdne stroške.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo tako spremeni, da ugodi primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča, da je sporno stanovanje hišniško. Ne tožnica ne njena predhodnica A. B. nista bili hišnici, ampak čistilki. Tožnica je za stanovanje plačevala kot ostali stanovalci Občini C.. Bila je imetnica stanovanjske pravice in stanovanje pri toženi stranki nikoli ni bilo vodeno kot hišniško stanovanje, kar potrjuje dopis z dne 20.12.1993. V kupoprodajnih pogodbah, ki so jih sklenili etažni lastniki hišniško stanovanje ni navedeno, kar velja tudi za pogodbe sklenjene pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona. Tudi v točkovnih polah hišniško stanovanje ni navedeno kot skupni prostor. Ni razumljivo, zakaj je sodišče nekaterim stanovalcem dovolilo intervencijo, drugim pa ne. Tudi če bi se primarni zahtevek v resnici izkazal za neutemeljenega, bi sodišče moralo ugoditi podrejenemu zahtevku. Podrejeni zahtevek je postavljen v okviru prvotnega zahtevka, zato ni mogoče govoriti o zastaranju. Tožnica je kot imetnica stanovanjske pravice ta status obdržala tudi po uveljavitvi novega Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Na pritožbo so odgovorili intervenienti na strani toženih strank. Predlagajo, naj sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter ponavljajo ugotovitve in razloge sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, ker ima stanovanje, katerega odkup zahteva tožnica, status hišniškega stanovanja, kot eventualni tožbeni zahtevek za odkup drugega primernega stanovanja, ker je tožničina pravica zahtevati izpolnitev takšne obveznosti zastarala. Sodišče prve stopnje pri tem ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), in sodišče druge stopnje v celoti sledi njegovim razlogom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dovolilo intervencijo na strani toženih strank štirim lastnikom stanovanj v večstanovanjski hiši, saj so kot solastniki hišniškega stanovanja zainteresirani, da tožnica s tožbo ne uspe. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo intervencijo še drugih lastnikov stanovanj na strani nasprotne stranke, pa se tožnica sploh ne more pritožiti. Prav tako ni razlogov za to, da bi lahko intervenirali le vsi solastniki skupno. Stanovanjski zakon (SZ, Ur. l. RS 18/91-I, s spremembami in dopolnitvami) iz privatizacije izključuje hišniška stanovanja, saj v 8. členu določa, da je hišniško stanovanje v večstanovanjski hiši v solastnini lastnikov ene ali več stanovanjskih hiš. Hišniško stanovanje tako ni last zavezancev za privatizacijo (določbe 111. do 114. in 117. člena SZ), temveč postanejo njegovi solastniki na podlagi samega zakona kupci stanovanj po določbah o privatizaciji, ne da bi moralo biti hišniško stanovanje izrecno zajeto v pogodbah o odkupu. Tudi za primer, da vsa stanovanja niso privatizirana, tako da bi siceršnji zavezanec za privatizacijo ostal solastnik hišniškega stanovanja, pa 129. člen SZ določa izjeme od obveznosti prodaje stanovanj. Na podlagi tretjega odstavka 129. člena SZ lastniki niso dolžni prodati stanovanja, ki je namenjeno osebam za opravljanje službene dolžnosti in je bila stanovalcu v zvezi s tem dodeljena stanovanjska pravica, med takšna stanovanja pa sodijo tudi hišniška stanovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da tožnica in A. B., ki je prej stanovala v spornem stanovanju, nista bili hišnici, temveč snažilki, ne vpliva na status stanovanja, ki je razviden iz odločbe hišnega sveta stanovanjske hiše na S. ulici 1 z dne 27.7.1962 (priloga C7), potrjujejo pa ga tudi vsebina nadaljnjih listin, na katere se natančno sklicuje sodišče prve stopnje, ter izpovedbi J. D. in M. M. o gradnji naselja, medtem ko tožnici kasnejše spremembe njegovega statusa ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je v času, ko je tožnica sklenila stanovanjsko pogodbo in se v stanovanje vselila, veljal Zakon o stavnovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SFRJ, št. 11/66), ki je določal, da se sme stanovanje, namenjeno za hišnika oddati samo hišniku, s hišnikom pa so bili izenačene osebe, ki v hiši opravljajo delo snažilk, čuvajev, mehanikov, kurjačev in podobno (določbe 41. člena ZSR). Tudi imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju ter dejstvi, da je tožnica zanj plačevala stanarino, pri toženi stranki pa ni bilo vodeno kot hišniško stanovanje, ne vplivajo na njegov status hišniškega stanovanja. Pač pa bi imela tožnica kot imetnica stanovanjske pravice možnost uveljavljati sklenitev kupoprodajne pogodbe za drugo primerno stanovanje, vendar je tak zahtevek postavila prepozno. Zmotno je pritožbeno stališče, da ne gre za samostojen zahtevek, temveč za zahtevek, ki je postavljen v okviru glavnega zahtevka, tako da prekinitev zastaranja zaradi tožbenega uveljavljanja glavnega zahtevka učinkuje tudi glede podrejenega zahtevka. Res sta zahtevka v medsebojni zvezi, vendar ne temeljita na povsem identičnem dejanskem stanju - njuna različna dejanska in pravna podlaga je razvidna že iz razlogov, ki se nanašajo na neutemeljenost glavnega zahevka. Brez podrejenega zahtevka sodišče ne bi moglo v okviru zahtevka za nakup določenega stanovanja odločiti, da je tožena stranka s tožnico dolžna skleniti pogodbo za drugo primerno stanovanje, saj bi to pomenilo, da je odločilo o nečem drugem, ne pa, da je zahtevku delno ugodilo. Značilnost eventualne kumulacije zahtevkov je, da je tožnik negotov o tem, kateri od dveh (ali več) dejanskih stanov je objektivno podan, zato zatrjuje dva in misli, da se bo eden izkazal za resničnega (J. Juhart, Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba v Ljubljani, l. 1961, str. 273), tega pa ne gre enačiti s situacijo, ko je med tožnikovo predstavo in objektivnim (sodno ugotovljenim) dejanskim stanom le kvantitativno nesorazmerje. Stanovanjski zakon je pričel veljati 19.10.1991, pravico do nakupa stanovanja pa je moral upravičenec uveljavljati v roku dveh let (123. člen SZ) in nato zahtevati sodno varstvo v nadaljnjih petih letih. To pomeni, da bi morala tožnica zahtevek uveljavljati najkasneje leta 1998, da bi preprečila zastaranje, vendar ga je v pravdi postavila šele dne 14.2.2001, čeprav so se tožene stranke ves čas upirale sklenitvi pogodbe za sporno stanovanje prav s sklicevanjem na to, da gre za hišniško stanovanje.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da intervenienti sami nosijo svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta glede na svojo in pritožbeno vsebino ni prispeval k njenemu reševanju.