Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišču prve stopnje glede na siceršnjo vsebino razlogov izpodbijane sodbe v predzadnjem odstavku pripetila očitna pisna pomota, ki jo lahko sodišče prve stopnje glede na določbo 328. člena ZPP vsak čas popravi. Takšna očitna pisna pomota tako ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Temeljna načela obligacijskega prava so podlaga in usmeritev za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev obligacijskega razmerja, če pa pride do spora pred sodiščem, pa tudi za odločanje v njem. Vendar za kršitev zakonskih določb v omenjenem poglavju sankcije niso predpisane. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo objektivno spremembo tožbe (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 457.413,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 16.993,31 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da je bil odstop tožene stranka od pogodbe dne 30. 11. 2001 v skladu z določbami pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. V predzadnjem odstavku obrazložitve pa je sodišče prve stopnje, v nasprotju s svojo dotedanjo obrazložitvijo, zaključilo „Iz vsega navedenega tako po oceni sodišča izhaja, da tožena stranka z odstopom od kupoprodajne pogodbe in pogodbe o skupni izvedbi projekta Š. (priloga A5) v skladu z določbo 16. člena citirane pogodbe 30. 11. 2001 ni dopustno ravnala (pravilno ni nedopustno ravnala).“ Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišču prve stopnje glede na siceršnjo vsebino razlogov izpodbijane sodbe na tem mestu pripetila očitna pisna pomota, ki jo lahko sodišče prve stopnje glede na določbo 328. člena ZPP vsak čas popravi. Takšna očitna pisna pomota tako ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je kot soinvestitor s toženo stranko sklenila Kupoprodajno pogodbo in pogodbo o skupni izvedbi projekta „Š.“ (priloga A5; v nadaljevanju Pogodba), sprejela možnost, da skladno z določbami 16. in 19. člena te Pogodbe pride do odstopa od pogodbe. Drugi odstavek 16. člena Pogodbe, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, jasno določa, da lahko G. (tožena stranka), v primeru, da do 01. 07. 2001 zaradi kateregakoli razloga ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja, od Pogodbe odstopi, ne glede na vzrok zaradi katerega gradbenega dovoljenja ni bilo moč pridobiti. To pomeni, da lahko tožena stranka od Pogodbe po tem datumu odstopi celo v primeru, če vzrok za nepridobitev gradbenega dovoljenja do dne 01. 07. 2001 izvira iz njene sfere (sfere tožene stranke).

Glede na uzakonjeno načelo prostega (avtonomnega) urejanja obligacijskih razmerij lahko udeleženca posamičnega konkretnega poslovnega obligacijskega razmerja s pogodbo določita lastna pravila, s katerimi uredita vsebino medsebojnih pravic in obveznosti. Avtonomnost urejanja obligacijskega razmerja omogoča udeležencema posamičnega konkretnega razmerja, da medsebojne pravice in obveznosti prilagodita konkretnim interesom, zaradi uresničitve katerih sta vstopila v pogodbeno razmerje, in ustrezno razmejita tveganja, povezana z uresničitvijo teh interesov. Avtonomnost strank pri tem pa je omejena s prepovedjo urejanja teh razmerij v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (več o tem glej N. Plavšak: Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 127-133). Tožeča stranka je torej s podpisom predmetne Pogodbe prevzela pravice in obveznosti, ki sta jih stranki v njej opredelili in ki po prepričanju pritožbenega sodišča niso v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Tožeča stranka pa v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala še manj pa dokazala, da je bila Pogodbo s takšnimi določili, kot je bila sklenjena, prisiljena sprejeti. Pritožbeno sodišče meni, da v kolikor bi tožeča stranka določilom Pogodbe nasprotovala, Pogodbe ne bi podpisala. S podpisom le-te pa se je tožeča stranka zavezala spoštovati pogodbena določila, med njimi tudi določilo drugega odstavka 16. člena, v posledici česar se pritožbene navedbe glede vzrokov za nepridobitev gradbenega dovoljenja do dne 01. 07. 2001 izkažejo za neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o časovni omejenosti pravice odstopiti od pogodbe, saj kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, Pogodba ne določa, da bi bila pravica tožene stranke do odstopa od pogodbe kakorkoli časovno omejena.

Pritožbene navedbe glede kršitev splošnih načel obligacijskega prava so po oceni pritožbenega sodišča presplošne in v ničemer konkretizirane, zato se pritožbenemu sodišču v presojo le-teh ni bilo potrebno spustiti. Na tem mestu zato zgolj pripominja, da so temeljna načela obligacijskega prava (načelo pravičnosti, vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic itd.; I. poglavje, 1. do 14. člen OZ) podlaga in usmeritev za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev obligacijskega razmerja, če pa pride do spora pred sodiščem, pa tudi za odločanje v njem. Vendar za kršitev zakonskih določb v omenjenem poglavju sankcije niso predpisane. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami (glej sodbo VSRS opr. št. II Ips 66/2002 z dne 24. 10. 2002 in sodbo VSRS opr. št. III Ips 3/2008 z dne 21. 12. 2010).

Upoštevaje zgoraj navedeno ter ugotovitev, da tožeča stranka do 01. 07. 2001 gradbenega dovoljenja ni pridobila, se odločitev sodišča prve stopnje, da je bil odstop tožene stranke od pogodbe z dne 30. 11. 2001 v skladu z določbo 16. člena Pogodbe, izkaže za pravilno. Trditveno in dokazno breme glede dejstev, da je tožena stranka od Pogodbe odstopila z namenom povzročiti škodo tožeči stranki in si v nasprotju z načelom morale prilastiti premoženje in bodoče koristi iz projekta tožeče stranke, je bilo na tožeči stranki (212. člen ZPP). Ker ta dokaznemu bremenu ni zadostila, svojih trditev namreč z ničemer ni dokazala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).