Jedro

Tožeča stranka je le na splošno zatrjevala, da je tožena stranka prepozno odstopila od pogodbe, ker je to storila po petih mesecih, odkar je pridobila odstopno upravičenje. Takšne trditve niso dovolj konkretizirane, da bi sodišče lahko presojalo pravočasnost odstopa in zaključilo, ali je bil odstop po petih mesecih še izvršen v primernem roku. Ni namreč jasno, v kakšnem obdobju se je tožena stranka lahko seznanila z okoliščinami in sprejela odločitev o tem, ali je zanjo ugodneje vzdržati pogodbo v veljavi ali pa od nje odstopiti in nositi tudi vse negativne rizike ter financiranje projekta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 457.413,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in „razveljavi sodbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča in ugodi tožbenemu zahtevku“, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pravdni stranki sta 3. 7. 2000 v notarskem zapisu potrdili kupoprodajno pogodbo in pogodbo o skupni izvedbi projekta Š. (v nadaljevanju pogodba). V drugem odstavku 7. člena pogodbe sta določili, da je tožeča stranka dolžna zagotoviti vso dokumentacijo in izvesti vse aktivnosti, potrebne za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki se mora glasiti na toženo stranko, za kar ji bo slednja izdala pooblastilo. Pridobitev gradbenega dovoljenja je bila dolžnost tožeče stranke. Za primer, da ji ga ne uspe pridobiti najkasneje do 1. 3. 2001, sta stranki določili pravico tožene stranke do odstopa od pogodbe, razen če gradbenega dovoljenja ni mogoče pridobiti zaradi razlogov, ki niso nastali po krivdi tožeče stranke (prvi odstavek 16. člena pogodbe). Če zaradi kateregakoli razloga ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja do 1. 7. 2001, pa ima tožena stranka pravico do odstopa od pogodbe ne glede na vzrok, zaradi katerega gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče pridobiti (drugi odstavek 16. člena pogodbe).

- Gradbeno dovoljenje do 1. 7. 2001 ni bilo pridobljeno.

- Tožena stranka je 30. 11. 2002 od pogodbe odstopila.

6. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala vrnitev neupravičeno pridobljene premoženjske koristi oziroma povrnitev škode, ki je posledica odstopa tožene stranke od pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tožena stranka z odstopom pogodbe ni kršila.

7. Revidentka neutemeljeno trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Uporaba določbe drugega odstavka 16. člena pogodbe, ki govori o možnosti odstopa, če iz kateregakoli razloga ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja do 1. 7. 2001, je pravilna. Ne drži, da je ta določba uporabna le za primer, ko do nepridobitve gradbenega dovoljenja pride zaradi okoliščin, ki so v sferi tožeče stranke. Če gre za odstop zaradi okoliščin, ki so na njeni strani, namreč pride v poštev prvi odstavek 16. člena pogodbe. Drugi odstavek istega člena pa predvideva možnost oziroma pravico tožene stranke do odstopa tudi v primeru, ko vzrok za odstop ni nastal po krivdi nasprotne (tožeče) stranke oziroma ne izvira iz njene sfere. S trditvami, da tožeča stranka ne odgovarja za to, da gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, revidentka ne more uspeti, saj krivda za nepridobitev gradbenega dovoljenja ne vpliva na presojo zatrjevane protipravnosti ravnanja tožene stranke.

8. Prav tako ni utemeljen očitek, da je tožena stranka svojo pravico do odstopa od pogodbe zlorabila, ker je odstopila le od tistega njenega dela, ki se nanaša na skupno izvedbo projekta. V tretjem odstavku 16. člena pogodbe je namreč izrecno določeno, da lahko tožena stranka odstopi od celotne pogodbe, vključno s kupoprodajnim delom, ali pa le od dela pogodbe, ki se nanaša na skupno izvedbo projekta. S tem, ko je tožena stranka odstopila le od tega dela pogodbe, svoje pravice do odstopa ni prekoračila.

9. Revidentka ima prav, ko navaja, da pravica do odstopa od pogodbe ni časovno neomejena. Zgolj zato, ker pogodba ne določa, da se pravica do odstopa od pogodbe lahko izvrši le v točno določenem roku, še ne pomeni, da lahko tožena stranka svojo pravico uveljavi kadarkoli. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da bi bila njena sopogodbenica ves čas v negotovem položaju, saj bi morala ves čas računati na uresničitev pravice do odstopa od pogodbe. Kadar rok za dostop od pogodbe ni določen, lahko stranka, ki ima pravico do odstopa, le-to uresniči v primernem roku. Ta se določi glede na okoliščine konkretnega primera. Rok za uresničitev odstopnega upravičenja mora biti tak, da lahko pogodbena stranka, ki to upravičenje ima, oceni svoj položaj, se seznani s svojimi možnostmi in tveganji ter sprejme odločitev o uresničitvi pravice do odstopa. Vprašanje določitve primernega roka je pravno in ne dejansko vprašanje, da pa je mogoče narediti pravni zaključek, mora stranka navesti in dokazati tista dejstva, ki so zanj podlaga. V obravnavanem primeru je tožeča stranka le na splošno zatrjevala, da je tožena stranka prepozno odstopila od pogodbe, ker je to storila po petih mesecih, odkar je pridobila odstopno upravičenje. Takšne trditve niso dovolj konkretizirane, da bi sodišče lahko presojalo pravočasnost odstopa in zaključilo, ali je bil odstop po petih mesecih še izvršen v primernem roku. Ni namreč jasno, v kakšnem obdobju se je tožena stranka lahko seznanila z okoliščinami in sprejela odločitev o tem, ali je zanjo ugodneje vzdržati pogodbo v veljavi ali pa od nje odstopiti in nositi tudi vse negativne rizike ter financiranje projekta. Ker tožeča stranka glede tega ni podala nobenih konkretnih trditev (in predlagala izvedbe dokazov), z očitki o časovni omejenosti pravice do odstopa v revizijskem postopku ne more uspeti.

10. Revizijski očitek, da je sporno, ali je tožena stranka veljavno odstopila od pogodbe, ker je za odstop od nje predpisana obličnost, predstavlja revizijsko novoto, zato se Vrhovno sodišče do njega ni opredeljevalo (372. člen ZPP).

11. Ne drži tudi, da sodišči prve in druge stopnje nista presojali pogodbe kot celote. Prvostopenjsko sodišče (odločitev katerega je bila potrjena s strani pritožbenega sodišča) je na 6. in 7. strani odločbe pojasnilo vsebino celotnega razmerja med strankama, njune pravice in obveznosti.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.