Jedro

Ni dvoma, da mora sodišče vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, presojati z vidika vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne v konkretnem primeru. Vendar pa meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka z navedbo dejanske podlage opredeli tožnik; sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, tega v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla nobenih pravotvornih dejstev o nemoralnosti ravnanja tožene stranke, ki bi od sodišča prve stopnje terjala presojo, ali ravnanje tožene stranke pomeni kršitev določenega moralnega načela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke - v točki 1, da se ugotovi, da sta prodajni pogodbi z dne 22. 5. 2003 in z dne 22. 8. 2003, sklenjeni med pravdnima strankama, pravno neveljavni (nični); - v točki 2, da se sodna poravnava, sklenjena dne 20. 4. 2007, II P 647/2005, med pravdnima strankama razveljavi; - v točki 3, da se sklepi o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru In 9/2011, In 213/2008 in In 150/2011 razveljavijo; - v točki 4, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti plačilo po prodajni pogodbi z dne 22. 5. 2003 in z dne 22. 8. 2003 v skupni višini 48.259,39 EUR in da tožeča stranka povrne nepremičnino po navedeni pogodbi oziroma vsaka stranka povrne drugi to, kar je od nje prejela; - v točki 5, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki škodo v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (I. točka izreka).

- Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.113,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je tožeča stranka kupila nepremičnino od tožene stranke in sicer leta 2003. Ob nakupu nepremičnine - hiše je tožeča stranka zaupala toženi stranki na način, da ji je verjela na besedo, ko je ta dejala oziroma podala moralno obvezo, da načrtov za hišo nima, saj jih naj ne bi potrebovala. Naknadno je tožena stranka ugotovila, da je bila nepremičnina grajena po etapah in med drugim iz siporeksa, ki se v Sloveniji ne uporablja že vrsto let. Tožeči stranki je vse papirje za nakup nepremičnine uredila nepremičninska agencija, ki je nepremičnino prodajala za toženo stranko, saj je tožeča stranka na področju nakupa nepremičnin in urejanja dokumentacije popolni laik in je zaupala tako toženi stranki kot nepremičninski agenciji. Tožena stranka je v svojem zaslišanju izpovedala, da je nepremičnino gradila sama, kar pomeni, da je nesporno, da je tožena stranka vedela, da nepremičnina nima ustreznih papirjev, saj slednjih očitno ni pridobila oziroma jih ni skušala pridobiti. Prav tako je nepremičnino dograjevala in za navedeno nikdar ni pridobila gradbenega dovoljenja. Tožena stranka je bila tako v slabi veri, saj je vedela, da nepremičnina, ki jo je prodala tožeči stranki, nima ustrezne gradbene dokumentacije. Tožena stranka je nepremičnino sama postavila v stanje črne gradnje in jo kot takšno tudi prodala, navkljub zavedanju, da le ta ni primerna za pravni promet. Dejanje tožene stranke nasprotuje morali, ker je tožena stranka bila slaboverni prodajalec. Če bi tožeča stranka vedela za črno gradnjo, nepremičnine zagotovo ne bi kupila in ji posledično ne bi nastali vsi stroški, vezani na navedeno nepremičnino, ter bi se tako izognila osebnemu stečaju in vsem posledicam osebnega stečaja. Tožena stranka je bila že ob sklenitvi pogodbe slaboverni prodajalec, saj je zamolčala, da nepremičnina ni bila zgrajena na osnovi gradbenega dovoljenja, oziroma da za kasnejše pozidave in nadzidave ni pridobila gradbenega dovoljenja. Slednje je tudi zamolčala ob ponudbi nepremičnine v prodajo. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) določa, da je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Nadalje OZ v 37. členu določa, da je predmet obveznosti nedopusten, če je v nasprotju z Ustavo RS, s prisilnimi predpisi ali z moralo. Sodišče bi pri svoji presoji ali obstoji ničnost pogodbe moralo upoštevati, da je tožena stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe s tožečo stranko bila slaboverni prodajalec. Tako je bilo dejanje tožene stranke nemoralno, saj se je zavedala, da nepremičnina, ki jo prodaja tožeči stranki, nima veljavnih papirjev in o tem ni obvestila tožene stranke. Tako je podan pogoj ničnosti prodajne pogodbe. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ni ugotovilo razloga glede obstoja ničnosti pogodbe in posledično ni razveljavilo vseh nadaljnjih dejanj med pravdnima strankama na osnovi te pogodbe, to je sodne poravnave in sklepov o izvršbi. Slednje bi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično ob upoštevanju materialnopravnih norm moralo storiti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka v tem gospodarskem sporu zatrjuje, da je od tožene stranke kupila stvar (nepremičnino, na kateri stoji stanovanjski objekt) z napako (objekt brez gradbenega dovoljenja, črna gradnja), ki jo je treba obravnavati kot pravno napako. Tožeča stranka je zatrjevala, da je pravni promet z nelegalno gradnjo prepovedan, takšen pravni posel pa ničen. Zato je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb, posledično temu pa zahtevala vrnitev kupnine in plačilo odškodnine, zahtevala pa je tudi razveljavitev med pravdnima strankama sklenjene sodne poravnave in izdanih sklepov o izvršbi.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, s katero je v celoti zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke, sprejelo z obrazložitvijo, da je bil za sporni objekt, ki je bil predmet prodajne pogodbe z dne 3. 7. 2003, ukrep prepovedi prometa odrejen šele z inšpekcijsko odločbo z dne 28. 2. 2014, zato objekt ob nakupu leta 2003 še ni bil izvzet iz pravnega prometa. Zavzelo je stališče, da nedovoljene gradnje niso izvzete iz pravnega prometa že na podlagi zakona samega, pač pa na podlagi odločbe upravnega organa. Zato je zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb zavrnilo, posledično temu pa je kot neutemeljena zavrnilo tudi zahtevka na vrnitev kupnine in plačilo odškodnine. Zahtevek na razveljavitev sodne poravnave je zavrnilo, ker je bila tožba na razveljavitev le te vložena po izteku triletnega zakonskega roka, v katerem je mogoče sodno poravnavo razveljaviti, saj je bila sodna poravnava med pravdnima strankama sklenjena dne 19. 4. 2007, to je sedem in pol let pred vložitvijo predmetne tožbe, zato je vložitev take tožbe prepozna. Ker nobeno sodišče ne more posegati v pravnomočne odločitve drugega sodišča (razen v predpisanem postopku rednih ali izrednih pravnih sredstev), pa je zavrnilo tudi zahtevek za razveljavitev pravnomočnih sklepov o izvršbi.

8. Tožeča stranka izpostavljenih materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje obrazloženo ne graja, pač pa uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji, ali obstoji ničnost pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, upoštevati voljo pogodbenih strank, pri tem pa je spregledalo, da je bila tožena stranka ob sklenitvi pogodbe slaboverni prodajalec, ter da je bilo njeno dejanje nemoralno, saj se upira moralnim pojmom družbe. Po stališču pritožbe je namreč nesprejemljivo, da nekdo proda nepremičnino, za katero ve, da nima ustrezne veljavne dokumentacije oziroma celo, da je črna gradnja.

9. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in dokazovala, da nepremičnina, ki je črna gradnja, ne more biti predmet pogodbe, ker je pravni promet z nelegalno gradnjo prepovedan, zaradi česar je predmet pogodbe nedopusten, pogodba pa zato nična. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo obstoja ničnosti pogodbe iz razlogov nemoralnosti ravnanja tožene stranke.

10. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (86. člen OZ). Na ničnost sodišče res pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar pa je takšna presoja omejena na trditveno podlago, ki jo v namen ugotovitve ničnosti ponudijo pravdne stranke.

11. Ni dvoma, da mora sodišče vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, presojati z vidika vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne v konkretnem primeru. Vendar pa meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka z navedbo dejanske podlage opredeli tožnik; sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, tega v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla nobenih pravotvornih dejstev o nemoralnosti ravnanja tožene stranke, ki bi od sodišča prve stopnje terjala presojo, ali ravnanje tožene stranke pomeni kršitev določenega moralnega načela. Dejstva, ki jih v smeri zatrjevanja nemoralnega ravnanja tožene stranke tožeča stranka navaja v pritožbi, pomenijo nedovoljene pritožbene novote, ki v skladu s 337. členom ZPP ne morejo biti predmet pritožbene presoje. Tožeča stranka namreč ne zatrjuje in dokazuje, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje.

12. Glede na obrazloženo in ker tožeča stranka drugih pritožbenih razlogov obrazloženo ne navaja, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).