Jedro

Določilo 1. odstavka 88. člena ZDen uzakonja prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. S to prepovedjo je nepremičnina, na kateri stoji stanovanje, ki je predmet kupoprodajne pogodbe, izvzeta iz pravnega prometa. Namen tega predpisa je, da se začasno do odločitve o zahtevku za denacionalizacijo, ustavi promet s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Obstoj dolžnosti vrnitve pa je treba tolmačiti kot možnost vrnitve, in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja.

Prepoved razpolaganja, ki jo uzakonja ZDen v 88. členu, ne pomeni prepovedi manjšega pomena. Gre namreč za zakonsko določeno prepoved razpolaganja (ius cogens).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sta dolžna kriti vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenila prvo in drugo tožena stranka, ki jo je nadomestila sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 4109/2003 z dne 11.5.2004, nična ter ugotovilo, da je vknjižba Okrajnega sodišča v Grosupljem, Dn 2280/2004, na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 4109/2003 z dne 11.5.2004, s katero je bil pri nepremičnini, parc. št. 31/13 v vl. št. 353, k.o. X prvo toženec vpisan kot lastnika stanovanja, ki se nahaja v I. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu L..., ki obsega 2 sobi, kuhinjo, shrambo, kopalnico, predsobo, klet oz. drvarnico skupaj s podstrešjem, stopniščem in pripadajočim dvoriščem, in sicer v izmeri 62,95m2 oziroma skupaj s kletjo 67,10 m2, neveljavna. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni povrniti pravdne stroške tožeči stranki v višini 5.232,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Podrejeno predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Prvo tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo, da predmetno stanovanje ni predmet denacionalizacije. Sodišče se ni spuščalo v presojo potrdil Upravne enote Grosuplje z dne 9.1.2004 in 27.3.2006, kot tudi ne v ugovore toženih strank o originarni pridobitvi lastninske pravice drugo tožene stranke, ker naj bi to presegalo stvarno pristojnost sodišča. Niti se ni sklicevalo na ugotovitve izvedenca Č.. Prvo tožena stranka izpostavlja, da je prvo toženec zahtevo za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu vložil že 9.11.1991 ter da tožeča stranka, če bi drugo toženka s prvo tožencem sklenila prodajno pogodbo takoj, ne bi imela česar izpodbijati. Tožeča stranka je zahtevo za denacionalizacijo vložila šele 3.6.1992. Zgolj zato ker pogodba ni bila sklenjena v roku, ki ga je določal zakon, prvo tožena stranka ne more trpeti škodljivih posledic, saj bi v takem primeru šlo za nedovoljeno diskriminacijo, ki jo 14. in 22. člen Ustave RS prepovedujeta. V obravnavanem primeru tudi ne gre za to, da bi toženi stranki sklenili pogodbo. Prvo toženec je namreč lastninsko pravico pridobil na podlagi pravnomočne sodbe. Tožeča stranka se v pravdni postopek ni vključila, ni pristopila kot stranski intervenient na strani tožene stranke in sodbe ni izpodbijala. Ni dolžnost toženca, da bi sedanjega tožnika pozival, da vstopi v pravdo kot stranski intervenient na strani drugo tožene stranke. Dejstvo, ali je tožeča stranka za pravdni postopek med toženima strankama vedela ali ne, ni bistveno. Čeprav prvo tožena stranka meni, da je tožeča stranka vedela, da je Okrajno sodišče v Ljubljani opravilo poizvedbe pri Upravni enoti Grosuplje. Tožena stranka je predlagala vpogled v navedeni spis, predvsem v dopis z dne 9.7.2002, iz katerega izhaja, da stanovanje, ki ga zaseda prvo tožena stranka, ni predmet denacionalizacije. Prvo tožena zato nima pravnega interesa za tožbeni zahtevek, saj toži na ničnost pogodbe za stanovanje, ki ga v postopku denacionalizacije ne zahteva in ga tudi ne more zahtevati. Sodišče se sklicuje na številne sodbe Vrhovnega sodišča, ki jih ne navede, zato sodbe ni moč preiskusiti. Prvo toženka izpostavlja, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi sodbe, da zahteva za denacionalizacijo tega stanovanja ne obstoji ter da tožnica vračila premoženja, ki ji ni bilo podržavljeno, ne more zahtevati.

Drugo tožena stranka izpostavlja, da je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da je dne 10. 3. 2006 od Upravnega organa UE Grosuplje prejela dopis, iz katerega med drugim izhaja, da je bila na nepremičnini 39/31, k.o. X vpisana lastninska pravica prvo toženca. Upravna enota Grosuplje je nato na pobudo tožnice izdala spremenjeno potrdilo z dne 27.3.2006, ki je bilo vročeno pooblaščencu tožeče stranke, iz katerega izhaja, da se potrdilo z dne 9.1.2004 spremeni tako, da glasi: „Zahteva za denacionalizacijo nepremičnin tožeče stranke obsega celotno nepremičnino, parc. št. 39/31 k.o. X, o zahtevi pa še ni bilo odločeno.“ Najkasneje z vročitvijo tega potrdila je tožeči stranki začel teči 30-dnevni rok, v katerem bi lahko kot stranski intervenient predlagala obnovo postopka. Tožeča stranka pa takšnega pravnega varstva ni izkoristila, zato se sedaj ne more posluževati nekakšnih stranskih vrat. Že zato je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Izpostavlja, da kupoprodajna pogodba med toženima strankama ni bila sklenjena, ampak jo je nadomestila sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bila tudi podlaga za vpis v zemljiško knjigo. To, da tožeča stranka v tej pravdi zahteva ugotovitev ničnosti sodne odločbe, ki je v skladu z določilom 39. člena SPZ podlaga za pridobitev lastninske pravice, je v nasprotju s temeljnimi načeli materialnega in procesnega prava. Zato je tožba nesklepčna. Drugo tožena stranka opozarja tudi, da se določilo 2. odstavka 88. člena ZDen nanaša zgolj na razpolaganja na podlagi pravnih poslov in enostranskih izjav, kar pa sodna odločba ni. Meni, da tožeča stranka za vložitev tožbe nima pravnega interesa, saj je bil postopek sprožen brez kakršnegakoli napotitvenega sklepa. Prav tako je po mnenju drugo tožene stranke presoja veljavnosti obeh potrdil še kako pomembna. Ker je šlo za potrdilo upravne enote, toženka namreč vanj ni dvomila. Kasneje je bil spis predodeljen drugi osebi, ki je izdala drugačno potrdilo, in sicer, da je sporni prizidek, v katerem se nahaja stanovanje, predmet denacionalizacije. Gre za vprašanje pravne varnosti. Sodba sodišča tudi nima razlogov o prepovedi manjšega pomena, na katerega se je v okviru 2. odstavka 90. člena OZ sklicevala drugo tožena stranka. Sodišče bi moralo ugovore, ki se nanašajo na 32. člen ZDen o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu po 418. paragrafu ODZ, obravnavati in se o njih izreči. Sodba tako razlogov o odločilnih dejstvih nima in je pomanjkljiva.

Tožeča stranka na pritožbi toženih strank odgovora ni podala.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 1. odstavku 88. člena določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. V drugem odstavku 88. člena ZDen je določeno, da so pravni posli in enostranske izjave, ki so v nasprotju s tem, nični. To določilo preneha veljati 30 dni po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. Določilo 1. odstavka 88. člena ZDen tako uzakonja prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Namen tega predpisa je, da se začasno do odločitve o zahtevku za denacionalizacijo, ustavi promet s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Obstoj dolžnosti vrnitve pa je treba tolmačiti kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja (glej: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, letnik 2000, stran 540, 541).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, parc. št. 39/31 k.o. X, na kateri stoji stanovanje, ki je predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenili toženi stranki, vložila pravočasno, znotraj roka določenega v 2. odstavku 64. člena ZDen. V skladu z določilom iz 1. in 3. odstavka 88. člena ZDen je nepremičnina, katere vrnitev zahteva tožeča stranka, izvzeta iz pravnega prometa (res extra commercium). Ker je stanovanje v skladu z načelom superficies solo cedit del nepremičnine, na kateri stoji, tožeča stranka pa zahteva vrnitev celotne nepremičnine, pritožbeni očitek, da tožeča stranka stanovanja v denacionalizacijskem postopku ni zahtevala, ne vzdrži. Prvo tožena stranka v pritožbi tako zmotno navaja, da predmetno stanovanje ni predmet denacionalizacije. To ne drži, saj nasprotno izhaja iz zahteve tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin (A25).

Prav tako ne drži pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da predmetno stanovanje tožeči stranki ni bilo podržavljeno. Stanovanje namreč stoji na nepremičnini, parc. št. 39/31, k.o. X, ki je bila tožeči stranki podržavljena leta 1954, kar izhaja iz odločbe Okrajnega ljudskega odbora, Komisije za agrarno reformo z dne 23.2.1954 (v prilogi A18).

Navedbe prvo tožene stranke, da je zahtevo za odkup stanovanja vložila 9.11.1991, ter da tožeča stranka, če bi drugo toženka s prvo tožencem pravočasno sklenila prodajno pogodbo, ne bi imela česar izpodbijati, so za ta postopek pravno relevantne, saj se to namreč ni zgodilo. Prvo tožena stranka je zoper drugo toženo stranko dne 11.3.1993 vložila tožbo na sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje. Njenemu zahtevku je bilo ugodeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 4109/2003, z dne 11.5.2004 (A2). Iz navedene sodbe izhaja, da je drugo tožena stranka s prvo toženo stranko dolžna za stanovanje skleniti prodajno pogodbo in izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero se bo prvo toženka lahko vknjižila v zemljiški knjigi, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. To se je kasneje tudi dejansko zgodilo, saj je bil prvo toženec v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik na podlagi zgoraj navedene sodbe. Do razpolaganja drugo tožene stranke s stanovanjem (sklenitve prodajne pogodbe) je prišlo torej v letu 2004, torej v času, ko je že veljal ZDen. ZDen je namreč pričel veljati 7.12.1991 in je skladno z določilom 88. člena pravni promet z nepremičninami, glede katerih so bili pravočasno vloženi zahtevki za denacionalizacijo, ustavil. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je prvo tožena stranka lastnica stanovanja postala na podlagi odločbe državnega organa - sodbe, zaradi česar v obravnavanem primeru ne gre za nedopustno razpolaganje, saj ne gre niti za pravni posel niti za enostransko izjavo. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 4109/2003 z dne 11.5.2004 (priloga A 2) izhaja, da je prvo tožena stranka drugo toženo stranko tožila na sklenitev pravnega posla (prodajne pogodbe). Ta pravni posel pa je sodba zgolj nadomestila. Tako očitek drugo tožene stranke o podani nesklepčnosti tožbenega zahtevka tožnice, ki s tožbo zahteva ničnost sodne odločbe, ni utemeljen. Tožeča stranka namreč vtožuje ugotovitev ničnost kupoprodajne pogodbe, ki jo med toženima strankama nadomestila sodba. Podlaga pridobitve lastninske pravice prvo tožene stranke je tako pravnoposlovna. Zato ne drži, da je prvo toženka lastninsko pravico pridobila originarno na podlagi sodbe, kot zmotno menita obe toženi stranki.

Pritožbeni očitki, da ni bistveno, ali je tožeča stranka za pravdni postopek, ki je med prvo toženo in drugo toženo stranko tekel, vedela ali ne, niso pravno relevantni. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženi stranki sploh nista zatrjevali, da bi bila tožnica o navedeni pravdi obveščena (204. člen ZPP) ali da bi bila v navedeno pravdo povabljena kot stranski intervenient. Pritožbene navedbe prvo toženke, da meni, da je tožeča stranka za pravdni postopek II P 4109/2003 vedela, saj je Okrajno sodišče v Ljubljani opravilo poizvedbe pri Upravni enoti Grosuplje, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Drugo tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da že iz tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da je tožnica dne 10. 3. 2006 od Upravnega organa UE Grosuplje prejela dopis, iz katerega med drugim izhaja, da je bila na nepremičnini 39/31, k.o. X vpisana lastninska pravica prvo toženca ter da je UE Grosuplje nato na pobudo tožnice izdala spremenjeno potrdilo z dne 27.3.2006, z vročitvijo katerega je tožeči stranki začel teči 30-dnevni rok, v katerem bi lahko kot stranski intervenient predlagala obnovo postopka. Glede na to, da tožnica o pravdnem postopku ni bila niti obveščena niti vanj povabljena, ne drži pritožbeno izvajanje drugo toženke, da bi tožnica lahko po pravnomočnosti sodbe vložila obnovo postopka kot stranski intervenient. Le če bi tožeča stranka kot intervenient sodelovala v pravdi do pravnomočnosti, bi imela pravico vložiti izredno pravno sredstvo. Intervenient, ki se rednega postopka pred pravnomočnostjo ni udeleževal, praviloma izrednega pravnega sredstva ne more vložiti, razen v primeru iz 2. odstavka 202. člena ZPP (primer sosporniškega intervenienta). Za sosoporniškega intervenienta pa gre, če ima ta položaj enotnega sospornika, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zaradi tega navedeni pritožbeni očitek drugo tožene stranke ni utemeljen (glej: Lojze Ude: Civilno procesno pravo, Uradni list, letnik 2002, stran 238, 239).

Pritožbeni očitek drugo tožene stranke, da tožeča stranka za vložitev tožbe nima pravnega interesa, ker je bil postopek sprožen brez kakršnegakoli napotitvenega sklepa, ni utemeljen. Pravni interes za vložitev tožbe tožnici izrecno priznava določilo 88. člena ZDen. Napotitveni sklep za vložitev tožbe ni potreben. Pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne zastara.

Glede potrdil Upravne enote Grosuplje držijo navedbe toženih strank: in sicer upravna enota Grosuplje je najprej izdala potrdilo 9.1.2004, iz katerega je izhajalo, da del parc. št. 39/31, k.o. X ni predmet denacionalizacije. To izhaja iz potrdila UE Grosuplje z dne 27.3.2006 (A4), ki potrjuje, da se potrdilo iz leta 2004 spreminja tako, da potrjuje, da zahteva za denacionalizacijo tožeče stranke obsega celotno nepremičnino, parc. št. 39/31, k.o. X, o kateri pa še ni bilo odločeno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka treba presojati zgolj vsebino zahtevka za denacionalizacijo (A25), iz katerega pa izhaja, da je predmet zahtevka za denacionalizacijo celotna nepremičnina 39/31, k.o. X, na kateri stoji tudi stanovanje predmet prodajne pogodbe med toženima strankama. Ker določili 3. in 1. odstavka 88. člena ZDen določata, da je pravni promet (razpolaganje) s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve nedopusten do odločitve o pravočasno vloženem zahtevku za denacionalizacijo, so pritožbene navedbe o tem, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati s presojo izdanih potrdil Upravne enote Grosuplje, neutemeljene.

Zahtevek za denacionalizacijo je namreč tisti, ki opredeljuje obseg premoženja, s katerim razpolaganje v skladu z določbo 88. člena ZDen ni dopustno, ne pa morebiti kakšna druga potrdila in odločbe drugih organov, kot zmotno menita toženki.

Ker o obliki denacionalizacije odloča upravni organ v denacionalizacijskem postopku, je sodišče prve stopnje kot stvarno nepristojno pravilno zavrnilo ugovore drugo tožene stranke o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu in ugovore, ki se nanašajo na določilo 32. člena ZDen. Tako ne drži pritožbeni očitek drugo tožene stranke, da je sodba pomanjkljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje za obravnavano naštetih ugovorov ni stvarno pristojno (določilo 54. člena ZDen). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor prvo in drugo tožene stranke, da iz izvedenskega mnenja A. Č. izhaja, da sporno stanovanje ni predmet denacionalizacije, saj je izvedenec s takimi ugotovitvami okvir svojih nalog presegel in je takšna ugotovitev v domeni upravnega organa, ki vodi denacionalizacijski postopek, ki pa je bil v obravnavanem primeru celo prekinjen do odločitve v tej pravdni zadevi.

Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki jo je med toženima strankama nadomestila sodba, je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljen v celoti. Zato drugo toženka z navedbami, da sodba nima razlogov o prepovedi manjšega pomena (2. odstavek 90. člena OZ), in sicer da se ničnosti pogodbe ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena, ne more uspeti. Sploh pa prepoved razpolaganja, ki jo uzakonja ZDen v 88. členu ne predstavlja prepovedi manjšega pomena. Gre namreč za zakonsko določeno prepoved razpolaganja (ius cogens), katere kršitev ima za posledico ničnost pravnega posla, ki je bila uzakonjena v javnem interesu, da se omogoči izvedba denacionalizacije (glej: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, letnik 2000, stran: 540).

Prav tako očitki toženih strank, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih pa ni navedlo, zaradi česar sodbe ni moč preizkusiti, ni utemeljen. Stališče Vrhovnega sodišča v zvezi z uporabo določila 88. člena ZDen je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo. Potrjujejo pa ga judikati: II Ips 407/2000 z dne 19.4.2001, II Ips 391/2001 z dne 4.4.2002, II Ips 311/93 z dne 17.2.1994, II Ips 331/2006 z dne 15.10.2008, I Up 522/2001 z dne 5.6.2002, II Ips 741/2009 z dne 14.1.2010, II Ips 388/2003 z dne 17.6.2004. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi tožnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške. Odločitev temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s členom 154. ZPP).