Jedro

Tožena stranka zmotno meni, da je veljavnost sporazuma z dne

30.4.1971 predhodno vprašanje v smislu 13. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predhodno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega rešitve je odvisna odločitev v glavni stvari. V tej pravdi bi bila veljavnost sporazuma z dne 30.4.1971 prejudicialnega pomena za odločitev o glavni stvari pod pogojem, da bi ugotovitev o neveljavnosti sporazuma imela za posledico odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oziroma tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je utemeljen, čeprav sporazum z dne 30.4.1971 ni veljaven.

Tisto dejstvo, ki ustanavlja pravico tožeče stranke, namreč ni darilna obljuba z dne 30.4.1971, ampak zaveza tožene stranke k daritvi 30.4.1971, ki je bila v letu 1980 realizirana oziroma v letu 1980 ustno sklenjena darilna pogodba za nepremičnino, ki je bila obenem izročena tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica enosobnega stanovanja št. 15 v V. nadstropju stanovanjske stavbe v L., L. 25, v izmeri 73,27 m2, s kletnim prostorom v površini 3 m2, ki je vpisano pri vl. št. E 13/BXL VI k.o. Z. Š. in garaže, ki stoji na parc. št. 2123 vl. št. 2208 k.o. Z. Š..

Tožencu je naložilo, da mora tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na spornem stanovanju, sicer bo listino nadomestila sodba. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 624.611,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2004 do plačila. Nasprotni tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev spornega stanovanja toženi stranki ter plačilo uporabnine zanj je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi bila tožeča stranka dolžna toženi stranki omogočiti vselitev v sporno stanovanje.

Proti sodbi in sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju ne drži, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju z realizacijo darilne pogodbe. Tožena stranka je z materjo tožeče stranke 30.4.1971 sklenila sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij, pri čemer sta pogodbeni stranki dali overiti podpisa na sporazumu pred pooblaščenim uslužbencem Občinskega sodišča v N.. Ker bi morali sporazum v skladu s 1. odst. 11. člena Zakona o premoženjskih razmerij med zakonci overiti pred pristojnim sodnikom, je ta ničen. Ničnost se nanaša na celotni sporazum, vključno z delom, ki vsebuje skupno darilno obljubo. Tožena stranka je pri Okrožnem sodišču v N. vložila tožbo na ugotovitev ničnosti sporazuma. Ker gre za predhodno vprašanje, bi moralo sodišče prve stopnje odrediti prekinitev postopka. Do realizacije ustne darilne pogodbe ni nikoli prišlo. Toženec hčerke nikoli ni pripeljal v sporno stanovanje niti ji ni izročil ključev. Tudi iz pisma z dne 26.12.1980, ki mu ga je poslala prijateljica tožnice I. H., je razvidno, da je tožena stranka sporno stanovanje štela za svoje. To izhaja tudi iz dejstva, da je od tožeče stranke v letu 1994 zahtevala, naj stanovanje proda, saj je kot lastnik vedela, da lahko s svojo lastnino prosto razpolaga.

Računi za stroške stanovanja so ves čas prihajali na ime tožene stranke. Tožnica stanovanja ni mogla posestvovati, saj je točno vedela, da je le uporabnica prostorov. Vsa leta si je neupravičeno prilaščala najemnino in je zato obogatena. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti samo izpovedi tožnice, ampak bi moralo opraviti soočenje pravdnih strank in zaslišati pričo I. H.. Spregledalo je, da sporazum toženca in njegove žene z dne 30.4.1971 predstavlja skupno obljubo toženca in M. R.. Ker je tožeča stranka vedela, da sta solastnika spornega stanovanja, vsak do 1/2, bi morala tožiti oba skupaj. Četudi je sporazum z dne 30.4.1971 veljaven, toženec na tožnico ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam. Darilna pogodba je v celoti izpodbojna (948. člen Občega državljanskega zakonika, ODZ), saj se toženec sooča s hudo finančno stisko. Iz istih razlogov, zaradi katerih je napačna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je nepravilen tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tako po ODZ kot po pravilih splošnega dela Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) morajo biti za nastanek darilne pogodbe izpolnjene štiri predpostavke, in sicer: prava volja pogodbenih strank, možnost in dopustnost predmeta pogodbe, sposobnost pogodbenih strank in posebna oblika. Ker darilna pogodba v ZOR ni bila urejena, se je treba opreti na ODZ. V 2. odst. paragrafa 943 ODZ je sicer v zvezi z obliko predvidena "pismena listina", ki pa ni navadna listina, v kateri je obljubljeno darilo, ampak jo je treba interpretirati skupaj s pravnimi pravili, ki so veljala obenem z določili ODZ. Uporabiti je treba določilo 4. točke 52. člena Zakona o javnih notarjih (Sl. novine, št. 220/30 z dne 26.9.1930), ki je zahtevalo notarski zapis.

Ker so po letu 1945 na območju RS notarske posle prevzela sodišča, je morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik. Tudi sodna praksa je v zvezi z darilno obljubo ustaljeno zahtevala, da je izpolnjena predpostavka stroge oblike - darilne obljube na sodnem zapisniku.

Nobenega dvoma ni, da ta predpostavka pri sklepanju sporazuma o ureditvi premoženjskih razmerij z dne 30.4.1971 med tožencem oziroma tožnikom po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožencem) in njegovo bivšo ženo M. R. ni bila izpolnjena, saj sta pogodbenika le overila svoja podpisa na sodišču. To pomeni, da tožnica 30.4.1971 zaradi obličnostnih pomanjkljivosti v zvezi z darilno obljubo ni pridobila tožbene pravice, čeprav se je toženec že takrat neoblično zavezal k daritvi.

Tožena stranka zmotno meni, da je veljavnost sporazuma z dne

30.4.1971 predhodno vprašanje v smislu 13. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predhodno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega rešitve je odvisna odločitev v glavni stvari. V tej pravdi bi bila veljavnost sporazuma z dne 30.4.1971 prejudicialnega pomena za odločitev o glavni stvari pod pogojem, da bi ugotovitev o neveljavnosti sporazuma imela za posledico odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeče stranke). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, čeprav sporazum z dne 30.4.1971 ni veljaven.

Tisto dejstvo, ki ustanavlja pravico tožeče stranke, namreč ni darilna obljuba z dne 30.4.1971, ampak zaveza tožene stranke k daritvi 30.4.1971, ki je bila v letu 1980 realizirana oziroma v letu 1980 ustno sklenjena darilna pogodba za nepremičnino, ki je bila obenem izročena tožnici.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da je toženec tožnici v letu 1980 sporno stanovanje prepustil v posest, tako da je lahko z njim prosto razpolagala. Okoliščine, da ne tožnica ne njena prijateljica nista plačevali najemnine, zlasti pa dejstvo, da so kasnejši najemniki plačevali najemnino tožnici, potrjujejo njeno izpoved o izročitvi stanovanja. Nepomembno je, ali je toženec ključ stanovanja izročil tožnici ali I. H.. S trditvijo v pritožbi, da je toženec od tožnice v letu 1994 zahteval, naj njegovo stanovanje proda, tožeča stranka spreminja svoje navedbe iz pripravljalne vloge (točka IV) z dne 20.5.2004, iz katerih izhaja, naj bi bila tožnica tista, ki je hotela, da oče stanovanje proda. To že samo po sebi vzbuja resen dvom o resničnosti trditev tožene stranke. Kar pa zadeva ugovor, da so položnice ves čas prihajale na ime tožene stranke, je to mogoče logično pojasniti s tem, da je tožnica z veljavno sklenjeno darilno pogodbo pridobila samo pravni naslov, ni pa še postala lastnica spornega stanovanja. V zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je treba toženo stranko, ki graja ravnanje sodišča prve stopnje, češ da ni zaslišalo priče I. H., le še opozoriti, da takšnega dokaznega predloga vse do pritožbenega postopka sploh ni postavila.

Ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen. Glede dajatvenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine že zato, ker je toženec edini zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine.

Kar pa zadeva pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla oziroma ugotovitveni tožbeni zahtevek, je darilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama izpodbojna, ne pa nična. M. R. bi lahko v primeru, če se ni strinjala z darilom celega stanovanja, ki je predmet skupnega premoženja, zahtevala razveljavitev darilne pogodbe (prim. s pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne

22.6.1994 Pravna mnenja I/1994, str. 9).

Substancirane trditve, ki bi utemeljevale preklic darilne pogodbe in v posledici dajatveni zahtevek na vrnitev darovane stvari, je tožena stranka postavila šele v pritožbi. Ker je sprememba tožbe dovoljena le do konca glavne obravnave (184. člen ZPP), jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Ker je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z neoblično darilno pogodbo in hkratno izročitvijo nepremičnine pridobila pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju, materialnopravno pravilen, je pritožbeno sodišče, potem ko je preverilo, da tudi ni podana nobena po uradni dolžnosti upoštevna absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).