Jedro

Tožnica ni pridobila lastninske pravice na nepremičnini na podlagi sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij med tožencem in njegovo ženo (tožničino materjo). Tako niso bili izpolnjeni vsi štirje elementi, ki so potrebni za to, da pride do sklenitve pogodbe, ker navedeni sporazum ni bil sklenjen v pravilni obliki. Prišlo je le do obljube darila tožnici, ne pa do sklenitve darilne pogodbe.

Toženčeva zaveza k daritvi je bila realizirana v letu 1980, ko je bila sklenjena ustna darilna pogodba in je bila sočasno nepremičnina izročena tožnici.

Izrek

1. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izročitev stanovanja iz nasprotne tožbe.

2. V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko 1. izreka razsodilo, da je tožnica lastnica enosobnega stanovanja št. 15 v petem nadstropju stanovanjske stavbe v Ljubljani v izmeri 30,27 m2, s kletnim prostorom v površini 3 m2, ki je vpisano pri vl. št. ..., k.o. ..., in garaže, ki stoji na parc. št. 2123, ki je vpisana v vl. št. ... k.o. ... Pod točko 2. je tožencu naložilo, da mora izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo tožnica vpisala v zemljiško knjigo, sicer jo bo nadomestila sodba. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnica izprazniti sporno stanovanje in ga izročiti tožencu ter mu plačati 3.600.000 SIT z obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 25.4.2004 do plačila, je zavrnilo.

Po toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje le to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se celotni tožbeni zahtevek tožnice zavrne, tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa se v celoti ugodi in tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da tožnica uveljavlja lastninsko pravico na podlagi Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 30.4.1971, ki ni bil sklenjen v predpisani sodni obliki in sta bivša zakonca svoja podpisa samo overila pred Občinskim sodiščem v Negotinu. Ker je sklenjen v nasprotju s prvim odstavkom 11. člena Zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci, je ničen. Toženec je v zvezi s tem vložil tožbo pred Okrožnim sodiščem v Negotinu, ki se je izreklo, da ni pristojno, in je zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Somborju. Vprašanje ničnosti je predhodno vprašanje, zato toženec meni, da bi moralo sodišče v tej zadevi počakati na pravnomočno sodbo v zvezi z ničnostno tožbo. Glede na razlago Višjega sodišča v Ljubljani, češ da tožnica ni pridobila lastninske pravice na podlagi sporazuma, pač pa zaradi zaveze k daritvi, meni, da ta ugotovitev v sodbi ni obrazložena, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa je protislovna. Po pravilih ODZ je za darilno obljubo predpisana obličnost, zato taka darilna obljuba ne pomeni zgolj neiztožljivosti, pač pa tudi neveljavnost le-te. Obveze, ki niso obstajale, se po pravnem pravilu par. 1135 ODZ niso smele prevzeti ali utrjevati. Ker pritožbeno sodišče ni počakalo do pravnomočne odločitve glede ničnosti, niti samo ni rešilo predhodnega vprašanja, je njegova sodba izpodbojna. Kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko 370. člena ZPP vidi revizija v tem, da sta sodišči prve in druge stopnje šteli za odločilno okoliščino izročitev stanovanja. Toda pritožbeno sodišče, ki je v celoti potrdilo s strani prvega sodišča ugotovljeno dejansko stanje, je na četrti strani v drugem odstavku zapisalo: "okoliščine, da ne tožnica, ne njena prijateljica nista plačevali najemnine, zlasti pa dejstvo, da so kasnejši najemniki plačevali najemnino tožnici, potrjujejo njeno izpoved o izročitvi stanovanja." Pri tem sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v zvezi z oddajanjem stanovanja, češ da niso potrebni, sodišče druge stopnje pa jih je štelo za odločilne, ker naj bi potrjevale toženčevo izročitev stanovanja tožnici in s tem sklenitev darilne pogodbe. Ker se mnenji sodišč o odločilnih okoliščinah za ugotovitev tožničinemu zahtevku razlikujeta, sta sodbi protislovni. Razlogi obeh sodb so različni, zato revizija očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04-ur. p. b. - 43/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

3.Revizija, ki je naperjena proti zavrnitvi dela tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti po tem, ko je bila že izčrpana pravica do pravnega sredstva, ki je zagotovljena v 25. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I - 68/06). Ker je naperjena proti že pravnomočni sodbi, je dopustna le v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Ta v drugem odstavku 367. člena ZPP določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V obravnavanem primeru tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe obsega dva zahtevka: (1) zahtevek za izročitev spornega stanovanja in (2) na plačilo 3.600.000 SIT. Ker je kot vrednost spornega predmeta navedena le vrednost tožbenega zahtevka za plačilo 3.600.000 SIT, se izkaže, da toženec v nasprotni tožbi ni navedel vrednosti spornega predmeta tožbenega zahtevka za izročitev stanovanja. Ta del tožbenega zahtevka se ne nanaša na denarni znesek, zato bi moral tožnik oziroma toženec v nasprotni tožbi po drugem odstavku 44. člena in drugem odstavku 180. člena ZPP določiti vrednost spornega predmeta za zahtevek za izročitev stanovanja v tožbi. Ker tega ni storil, si ni zagotovil pravice do revizije. Ker tudi toženka temu ni ugovarjala, je šteti, da se je s tem strinjala.

Zakon o pravdnem postopku v 45. členu sicer nalaga sodišču, da v primeru, če tožeča stranka v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, ravna po 108. členu ZPP, da torej opozori tožečo stranko, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. To lahko stori samo sodišče prve stopnje, in sicer do določenega trenutka v postopku, saj je treba vrednost spornega predmeta ugotoviti najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (zadnji odstavek 44. člena ZPP). Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni pravočasno opozorilo toženca na dopolnitev nasprotne tožbe in se pred pričetkom obravnavanja glavne stvari ni na hiter in primeren način prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti (45. člen in zadnji odstavek 44. člena ZPP), je lahko kršitev postopka, vendar ne taka, da bi v nasprotju z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP vplivala na pravico do revizije. Pravdni stranki, ki sta bili v postopku pasivni, zaradi pasivnosti sodišča prve stopnje ne moreta pridobiti pravice do revizije, ki je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Pasivnost sodišča prve stopnje pravdnima strankama ni odvzela nobene od ustavno zagotovljenih pravic in lahko bi celo sklepali, da sta se s svojim pasivnim ravnanjem odrekli pravice do revizije.

4.Revizija proti sodbi o ugoditvi tožbenemu zahtevku in proti zavrnitvi tožbenega zahtevka o plačilu 3.600.000 SIT iz nasprotne tožbe je dovoljena, a ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pridobitev tožničine lastninske pravice na nepremičnini ugotavljali na podlagi razmerij med pravdnima strankama v dolgem časovnem obdobju. Strinjali sta se s tožencem, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na stanovanju in garaži na podlagi sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij med tožencem in njegovo ženo (tožničino materjo) z dne 30.4.1971. Tedaj niso bili izpolnjeni vsi štirje elementi, ki so potrebni za to, da pride do sklenitve pogodbe, ker navedeni sporazum ni bil sklenjen v pravilni obliki. Tedaj je prišlo le do obljube darila tožnici, ne pa do sklenitve darilne pogodbe. To sta dovolj jasno razložili sodišče prve stopnje na sedmi strani utemeljitve sodbe in sodišče druge stopnje na tretji strani utemeljitve izpodbijane sodbe, zato ni utemeljen očitek revizije, češ da sodba ni obrazložena in je tako ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je v tretjem odstavku natančno pojasnilo, da zgolj pisna listina, na kateri sta zakonca M. R. in toženec overila podpisa, ni darilna pogodba. V petem odstavku na tretji strani in v prvem odstavku na četrti strani utemeljitve izpodbijane sodbe pa je sodišče pojasnilo, da je bila toženčeva zaveza k daritvi realizirana v letu 1980, ko je bila sklenjena ustna darilna pogodba in je bila sočasno nepremičnina izročena tožnici.

Prav tako ni utemeljen očitek sodišču prve in druge stopnje, da nista čakali na sodbo Okrožnega sodišča v Somborju. Po 13. členu ZPP sodišče samo odloči, ali bo rešilo predhodno vprašanje ali bo počakalo ne rešitev drugega organa in logično je, da o lastništvu nepremičnine, ki leži v Republiki Sloveniji, odloči slovensko sodišče, ki je po 57. členu ZPP izključno pristojno za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločali o lastništvu spornega stanovanja, pri čemer pravna narava sporazuma s 3.4.1971 za odločitev o zadevi ni odločilna (torej ni predhodno vprašanje), kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje v četrtem odstavku na tretji strani utemeljitve sodbe.

Končno je treba zavrniti še očitek revizije, češ da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je najprej navedlo, da v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, nato pa je drugače ugotovilo pomembno okoliščino v zvezi s plačevanjem najemnine, čeprav se ta sodišču prve stopnje ni zdela pomembna (drugi odstavek na osmi strani utemeljitve prve sodbe). Revidentka pri tem zmotno misli, da je sodišče druge stopnje sâmo ugotavljalo in ocenjevalo dejansko stanje in da misli drugače kot sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v drugem odstavku na četrti strani utemeljitve svoje sodbe le odgovarjalo na pritožbene navedbe, k čemur ga zavezuje prvi odstavek 360. člena ZPP. Tako je pri tožniku pojasnjevalo razloge, ki so bili pomembni za odločitev, da je leta 1980 toženec tožnici izročil stanovanje in je tako prišlo do sklenitve ustne darilne pogodbe in do realizacije te pogodbe. On se je namreč v pritožbi skliceval na to, da si je tožnica neopravičeno prilaščala najemnino za sporno stanovanje (kar je navajal že v nasprotni tožbi pod točko 4.), da je ključ stanovanja izročil I. H. in drugo, kar je navajal v pritožbi.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili tožničinemu tožbenemu zahtevku. Ta ugoditev je narekovala tudi zavrnitev toženčevega zahtevka iz nasprotne tožbe, s katerim je zahteval plačilo 3.600.000 SIT, saj brez lastništva ni pravne podlage za plačilo najemnine. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).