Jedro

Ker tožeči stranki v stečajnem postopku ni uspelo doseči priznanja pravočasnosti njene prijave ločitvene pravice oziroma “naknadne prijave”, ni pravne podlage, da bi sodišče tožbenemu zahtevku po ugotovitvi pravočasnosti prijave in obveznosti tožene stranke izreči se o tej ločitveni pravici, ugodilo izven stečajnega postopka.

Izrek

Dopolnitev pritožbe z dne 23. 1. 2014 se zavrže. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “1. Ugotovi se, da je tožeča stranka P. b. S. d. d. - bančna skupina N. k. b. M. d. d., kot upnica v stečajnem postopku, ki se zoper toženo stranko V. G. i. p. d. d. - v stečaju pri Okrožnem sodišču v Celju vodi pod opr. št. 1392/2010, s Prijavo terjatev z dne 5. 1. 2011 pravočasno prijavila tudi ločitveno pravico na parc. št. ..., k. o. ... - Š., .... 2. Tožena stranka V. G. i. p. d. d. - v stečaju se je v stečajnem postopku, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. St 1392/2010, dolžna brez odlašanja opredeliti do prijave ločitvene pravice tožene stranke P. b. S. d. d. - bančne skupine N. k. b. M. d. d. Na parc. št. ..., k. o. ... - Š., ID ..., v roku 15 dni, ker se v nasprotnem primeru ločitvena pravica šteje za priznano. 3. Tožena stranka V. G. i. p. d. d. - v stečaju je dolžna tožeči stranki P. b. S. d. d. - bančne skupine N. k. b. M. d. d. povrniti pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi obrestmi od dneva zamude naprej do plačila, pod izvršbo” (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 5.334,45 EUR toženi stranki v 15-dneh (točka II izreka).

Tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka uvodoma ugotavlja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Navaja, da je sodišče sprva ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za drugačen postopek in drugačno vsebino zahtevka ter tožeči stranki ni odreklo pravnega interesa za predmetno pravdo, nato pa je svojo odločitev oprlo na odločitev o tej zadevi v stečajnem postopku in sklenilo, da je možno ločitveno pravico uspešno uveljavljati le v okviru stečajnega postopka. Tako je zavzelo stališče, da tožeča stranka ni prijavila ločitvene pravice, s čemer je tožeči stranki odreklo pravico do sodnega varstva in sicer možnost pravičnega in kontradiktornega vsestranskega vsebinskega obravnavanja spornega vprašanja. Tožeča stranka nadalje navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ločitvene pravice na parceli št. ..., k. o. Š. ni prijavila v stečajni postopek nad toženo stranko. Vztraja, da je v pravočasni Prijavi terjatve z dne 5. 1. 2011 izrecno navedla, da je na podlagi neposrednih in izvršljivih notarskih zapisov pridobila zastavno pravico (hipoteko) na izrecno navedenih nepremičninah, med njimi tudi na parceli št. ..., ... in ..., vse k. o. Š. Zaradi parcelacije navedenih parcel o kateri tožeča stranka ni bila obveščena, se je vknjižena hipoteka prenesla na nove parcele št. ..., ... in ..., vse k. o. Š., vendar je tožeča stranka zaradi obsežnosti prijave terjatev, pomanjkljivih informacij o novo nastalih parcelah in nepoznavanja zemljiško knjižnega stanja pri navajanju novih parcelnih številk pomotoma izpustila novo nastalo identifikacijsko označbo parcelne številke ..., k. o. Š. Da je do izpada navedbe parcelne številke ..., k. o. Š. prišlo zaradi očitne pomote, naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka k prijavi terjatev priložila zemljiško knjižni izpisek za parcele ..., ... in ..., vse k. o. Š. in vse notarske zapise. Tožeča stranka vztraja, da je bila predmet prijave terjatev z dne 5. 1. 2011 tudi ločitvena pravica na nepremičninah parcel. št. ..., k. o. Š. in da je nesporno, da so parcel. številke ..., ... in ..., vse k. o. Š., nastale iz parcel št. ..., ... in ..., vse k. o. Š. Posledično pa je tudi očitna tožnikova volja, da se mu prizna ločitvena pravica tudi na parcel. št. ..., k. o. Š. Poleg tega pa je bila tožeča stranka kot upnik ves čas stečajnega postopka obravnavana kot prvi ločitveni upnik na lokaciji industrijskega kompleksa M., ki da se nahaja na parcelni št. ..., ... in ..., vse k. o. Š. Tožeča stranka znova navaja, da je kot upnik v prijavi terjatev ob upoštevanju določb 60. in 298. člena ZFPPIPP določno podala opis premoženja na katerem je pridobila zastavno pravico in za takšne navedbe predložila tudi potrebne dokaze. Pri navajanju ažurnih oznak tega premoženja pa je zagrešila očitno pomoto in tako v zmoti navedla, da so se parcelne št. …, ... in ... preštevilčile v parcelne št. ... in ..., čeprav so se dejansko preštevilčile v parcelne št. ..., … in ....

Tožeča stranka je nato vložila dopolnitev pritožbe, ki jo je oddala priporočeno na pošto 23. 1. 2014, sodišče pa jo je prejelo 24. 1. 2014. V dopolnitvi pritožbe se sklicuje na Novelo ZFPPIPP-F, ki je v določbi 298.a člena na novo uredila prijavo ločitvene pravice, ki je ob začetku stečajnega postopka že vpisana v zemljiški knjigi, tako, da te ločitvene pravice ni več potrebno prijavljati v stečajni postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo obrazloženo prerekala navedbe tožeče stranke v pritožbi in dopolnitvi pritožbe ter predlagala zavrženje dopolnitve pritožbe, ker da je ta prepozna, zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

Dopolnitev pritožbe je prepozna.

Dopolnitev pritožbe je bila vložena po 15-dnevnem roku določenem za vložitev pritožbe. Tožeči stranki je bila namreč sodba vročena 5. 12. 2013 in je 15-dnevni rok za pritožbo iztekel z 20. 12. 2013. Dopolnitev pritožbe, vložena 23. 1. 2014, je zato prepozna (člen 343/II v zvezi s členom 333/I ZPP) in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Zato je, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe kot nedovoljeno zavrglo (člen 346/I ZPP).

Pritožbeno sodišče ob tem zgolj pripominja, da se tudi sicer tožeča stranka v dopolnitvi pritožbe neutemeljeno sklicuje na določbe člena 298 a ZFPPIPP in iz tega izpeljuje pravne posledice za predmetni postopek. Z določbo četrtega odstavka 48. člena Prehodnih in končnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-F), ki je stopil v veljavo 7. 12. 2013 (torej po izdaji sodbe v obravnavani zadevi) je izrecno določeno, da se nov 298 a člen na katerega se sklicuje tožeča stranka in ki na novo ureja pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve zavarovane s to hipoteko, uporablja za stečajne postopke, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona, torej le za stečajne postopke, ki so se začeli po 7. 12. 2013. Omenjena določba tako za razsojo v obravnavani zadevi ni relevantna, saj se je stečajni postopek nad toženo stranko začel dosti pred navedenim datumom, zato se tožeča stranka na spremenjena pravila iz novele ZFPPIPP-F ne more uspešno sklicevati.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Ugotovilo je, da je ločitvena pravica tožeče stranke na parceli št. ..., k. o. Š. prenehala zaradi nepravočasnega uveljavljanja le-te v stečajnem postopku in ker je možno ločitveno pravico uspešno uveljavljati le v rokih in na način predpisan v ZFPPIPP (298. člen ZFPPIPP), vsekakor pa le v okviru stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da dejstva, da tožeča stranka ločitvene pravice na parceli št. ..., k. o. Š. ni prijavila (pravočasno) v stečajnem postopku nad toženo stranko, kar se je izkazalo v stečajnem postopku z zavrnitvijo ugovorov in pritožbe tožeče stranke zoper osnovni seznam in dopolnilne sezname preizkušenih terjatev, ni mogoče spreminjati s tožbo v pravdnem postopku.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Uvodoma navedena ugotovitev tožeče stranke v pritožbi, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju je zmotna. Tožeča stranka je očitno spregledala, da je sodišče moralo najprej odločiti o obstoju oziroma neobstoju pravnega interesa tožeče stranke za tožbo, ki je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe (člen 181 ZPP). Ker je odločilo, da je pravni interes podan, pa je sodišče prve stopnje moralo odločiti še o vsebinski utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za drugačen postopek in drugačno vsebino zahtevka kot je to uveljavljala tožeča stranka v stečajnem postopku, na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pravnega interesa in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mogoče ločitveno pravico uspešno uveljavljati le v okviru stečajnega postopka, zato nista v ničemer v nasprotju, kot to trdi tožeča stranka. Tožeči stranki pa tudi ni bila z ničemer kršena oziroma odvzeta pravica do sodnega varstva kakor to zmotno uveljavlja v pritožbi, saj je imela tožeča stranka sodno varstvo tako v stečajnem postopku, kakor tudi v tem pravdnem postopku.

Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v stečajnem postopku zoper toženo stranko v Prijavi terjatev z dne 5. 1. 2011 ni prijavila ločitvene pravice na parceli št. ..., k. o. Š. in da se je to izkazalo v stečajnem postopku z zavrnitvijo ugovorov in pritožbe tožeče stranke.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz Prijave terjatve tožeče stranke z dne 5. 11. 2011 ne izhaja prijava ločitvene pravice na parceli št. ..., k. o. Š. Takšnega zahtevka tožeča stranka v prijavi terjatev ni postavila. Ker mora po določbi drugega odstavka 298. člena v zvezi s 60. členom ZFPPIPP (Uradni list RS, št. 63/13-UPB7) prijava ločitvene pravice vsebovati določen zahtevek za priznanje ločitvene pravice, tak zahtevek pa iz prijave tožeče stranke ne izhaja, je sklicevanje na vsebino prijave terjatev in prilog k tej, povsem brez pomena.

Ne glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni bila prijavljena v stečajnem postopku, pa je bistvenega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stečajno sodišče v stečajnem postopku nad toženo stranko zavrnilo kot neutemeljene vse ugovore tožeče stranke s katerimi je tožeča stranka skušala doseči, da bi se kot pravočasno prijavljena štela tudi ločitvena pravica na parceli št. …, k. o. Š. Stečajno sodišče je ugovore tožene stranke zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev in dopolnilna seznama preizkušenih terjatev zavrnilo z obrazložitvijo, da prijava terjatve tožeče stranke ne vsebuje zahteve za priznanje ločitvene pravice na parceli št. …, k. o. Š. Takšno odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cst 197/2012 z dne 12. 9. 2012. Ker velja v stečajnem postopku temeljno načelo koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu stečajnemu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).

Upniki morajo tako svoje zahtevke za plačilo terjatev uveljaviti v stečajnem postopku in v skladu s pravili stečajnega postopka, saj sicer le-ti prenehajo (drugi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Načelo koncentracije postopka se uresničuje s pravili o prijavi in preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic kot je to določeno v pododdelku 3.4.2. - Prijava in preizkus terjatev (v členih 59. do 72 ZFPPIPP) in oddelka 5.5. in 5.6. ZFPPIPP - Posebna pravila o prijavi in preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic (v členih 296 do 314). Po določbah ZFPPIPP lahko upniki v pravdnem postopku oziroma s predlogom za nadaljevanje tega glede ugotavljanja prerekanih terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic uveljavljajo te samo v tistih primerih, ko so bile v stečajnem postopku terjatve upnikov preizkušene in v okviru preizkusa prerekane, zato da so bile preizkušene pa so morale biti tudi pravočasno in določno prijavljene v stečajnem postopku, kot to določajo navedena pravila ZFPPIPP.

Ker tožeči stranki v stečajnem postopku ni uspelo doseči priznanja pravočasnosti njene prijave ločitvene pravice oziroma “naknadne prijave”, saj so bili njeni ugovori proti osnovnemu seznamu in dopolnjenima seznamoma preizkušenih terjatev pravnomočno zavrnjeni (tako v ugovoru kot v tej pravdi pa je zatrjevala očitno pomoto pri zapisu oznak parcel), pravnomočna zavrnitev ugovorov tožeče stranke pa je pomenila prenehanje ločitvene pravice (člen 298/V, 227/II ZFPPIPP), ni pravne podlage, da bi sodišče tožbenemu zahtevku po ugotovitvi pravočasnosti prijave in obveznosti tožene stranke izreči se o tej ločitveni pravici, ugodilo izven stečajnega postopka. Zakon pa za primere očitne pomote, zmote pri navedbi parcelnih številk pri prijavi terjatve in ločitvene pravice, tudi ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je tako tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče pa je tudi sicer mnenja, da za obravnavanje predmetne tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke za dopustnost obravnavanja te tožbe (res iudicata in pravni interes) in bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči že iz tega razloga ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je po navedenem pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O stroških tega pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa mora svoje stroške nositi tudi tožena stranka, saj ti stroški niso bili potrebni, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi.