Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da naj bi dne 26. 3. 2012 v pisarni direktorja tožene stranke tega grobo žalil z besedami „ti priseljenec, pritepenec in apačanar, ti gnida“, s čimer naj bi kršil delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku poslala dopis, v katerem mu je bilo sporočeno, da bo delo na delovnem mestu analitika - planerja nastopil 2. 4. 2012. Ker tožnik v spornem času še ni bil reintegriran, ni bil delavec tožene stranke in kršitve delovnih obveznosti pri delodajalcu ni mogel storiti. V zvezi z očitkom v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede naročila računalniške opreme pri določeni družbi, s čimer naj bi kršil delovnem obveznosti in očitkom, da naj bi tožnik kot v.d. direktorja naročil sanacijo cestišča, ne da bi bila sanacija naročena s strani občine, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz teh razlogov podana prepozno, po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, določenega v 1. odstavku 110. členu ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi tako, da se III. odstavek delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je tožniku dolžna obračunati denarno povračilo v višini 10.390,50 EUR bruto ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, do plačila.“

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.178,20 EUR v osmih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

V. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 23. 4. 2012 tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je tožečo stranko dolžna vrniti na delo in jo z dnem prenehanja delovnega razmerja (z dnem 27. 4. 2012) in do 21. 6. 2012 ter od 26. 7. 2012 do 3. 6. 2014 prijaviti v socialno zavarovanje, v 8 dneh, pod izvršbo.

Tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki s 3. 6. 2014 in je tožena stranka, zaradi prenehanja delovnega razmerja, dolžna plačati denarno odškodnino v višini 8 mesečnih plač delavca, ki jih je dobil izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (27.708,00 EUR) (točka I izreka).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 3.455,46 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, vse do plačila, prav tako pod izvršbo (točka II izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 1. odstavka (pravilno: 2. odstavka) 339. člena ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in sicer vlaga pritožbo zoper 3. odstavek I. točke izreka glede višine odškodnine. Navaja, da je sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 3. 6. 2014 in tožniku prisodilo 8 mesečnih plač tožnika, ki jih je dobil v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 27.708,00 EUR. Tožnik razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2014 ne nasprotuje, saj sam vidi, da nadaljnje sodelovanje s toženo stranko več ni mogoče, ne strinja pa se z višino odmerjene odškodnine. Tako je sporna vrednost upoštevana v pritožbi razlika med dosojeno in vtoževano odškodnino. Sodišče višine ne obrazloži v zadostni meri, hkrati pa mu ne dosodi 15 (najmanj) plač. Podana je 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja po svoji naravi odmeno, do katere je delavec upravičen kot nadomestila za reintegracijo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zadevi VIII Ips 948/2007 je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da je pri odmeri te odškodnine potrebno upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic, druge osebne okoliščine, prejem denarnega nadomestila in podobno. Sodišče te okoliščine sicer povzame, ne pojasni pa, kako jih je upoštevalo. Pritožnik te okoliščine navede v vlogi z dne 27. 6. 2012. Star je 60 let, skrbi za družino, žena je nezaposlena od leta 2009 (in nezaposljiva v regiji in tudi izven), dolga leta je delal v gospodarstvu in je v svojem poklicu nezaposljiv zlasti glede na ekonomsko situacijo v A., njegova izguba službe je v finančnem vidiku prizadela celotno družino, tožniku se je poslabšalo zdravje in je izključen iz družbe. Sodišče tudi ni pravilno odločalo glede zakonskih zamudnih obresti. Sodišče ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Sodišče je upoštevalo le spor glede prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi odškodnine. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je zavzelo stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je dne 26. 3. 2012 z grobo žalitvijo sedanjega direktorja tožene stranke B.B. kršil delovne obveznosti in to iz razloga, ker ga je tožena stranka po prejšnji pravnomočni sodbi Pd 289/2011, ki jo je izdalo sodišče na podlagi pripoznave tožene stranke, raintegrirala s prijavo dne 2. 4. 2012. Sodišče je štelo, da tožnik ni razžalil direktorja in ni kršil pogodbenih obveznosti, ker v kritičnem času ni imel statusa delavca tožene stranke. Glede naročila računalniške opreme dne 12. 9. 2011 pri družbi C. d.o.o., D. v višini 7.685,89 EUR je sodišče štelo, da je očitek kaznivega dejanja podan izven 30 dnevnega subjektivnega roka, ker se je nadzorni svet in njen direktor s tem naročilom, dobavo in plačilom seznanil na seji nadzornega sveta 21. 11. 2011, obdolžitev in vabilo na zagovor pa je bilo dano šele 2. 4. 2012. Glede neupravičenega in nezakonitega izplačila odpravnine dne 14. 11. 2011 v višini 11.807,80 EUR in glede naročila sanacije cestišča v E. ulici v F. v mesecu avgustu 2011 brez naročila Občine F., je sodišče ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana v 30 dnevnem subjektivnem roku, ker naj bi tožena stranka za opravljanje teh del vedela že ob izstavitvi računa izvajalca gradbenih del G. d.o.o., H., pri čemer je bil račun plačan že 5. 9. 2011. Odločitev sodišča ni pravilna. Razloge za izredno odpoved je tožena stranka lahko ugotovila šele po zagovoru. Plačilo računa G. d.o.o. je odredil tožnik. Sodišče je tožniku odmerilo previsoko odškodnino, saj ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil tožnik zelo kratek čas zaposlen pri toženi stranki, tudi v primeru, da bi bil razrešen s funkcije direktorja ne bi prejel tako visoke odpravnine. Finančna kompenzacija zaradi izgube zaposlitve po 118. členu ZDR bistveno odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo 118. člena ZDR.

4. Pritožba tožnika je nedovoljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Obrazložitev glede višine denarnega povračila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi je res nekoliko skopa, vendar preverljiva, je pa sodišče v tem delu delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 118. člen ZDR, ne pa pravilno 118. člen ZDR-1, ker je sodišče v predmetni zadevi odločalo že v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Sodišče je izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

7. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik imenovan za direktorja pri toženi stranki, pri čemer je bil imenovan tudi za vršilca dolžnosti direktorja od 24. 4. 2010 za dobo enega leta, nato imenovan za vršilca dolžnosti še od 16. 9. 2011 do 14. 11. 2011. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanj 14. 11. 2011, prav tako pa je sodišče v zadevi Pd 289/2011 z dne 23. 1. 2012 s sodbo na podlagi pripoznave odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 14. 11. 2011 in mu še traja za nedoločen čas, zato ga je tožena stranka prijavila v socialna zavarovanja dne 2. 4. 2012. 8. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika na podlagi določil 4. odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo, saj pritožnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2012 podrobno navedel okoliščine glede zahtevka o plačilu odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik med postopkom ni postavil tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) oziroma za plačilo denarnega povračila na podlagi določil 118. člena ZDR-1. Tako ZDR kot ZDR-1 sicer določata, da sodišče lahko prisodi denarno odškodnino oziroma denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnik šele v pritožbi navaja, da ocenjuje, da bi bilo denarno povračilo primerno v višini njegovih 15 plač pred prenehanjem delovnega razmerja. Ker tožnik ni postavil tožbenega zahtevka, je njegova pritožba nedovoljena, tožnik pa ni imel pravnega interesa za navedeno pritožbo na podlagi določil 4. odstavka 343. člena ZPP.

9. ZDR veljaven v času podane odpovedi 23. 4. 2012 v 110. členu določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora podati pogodbena stranka najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku poslala dopis, v katerem mu je bilo sporočeno, da bo delo na delovnem mestu analitika - planerja nastopil 2. 4. 2012, tako da je sodišče pravilno štelo, da tožniku ni moč očitati, da je dne 26. 3. ob cca. 9.25 uri v pisarni direktorja tožene stranke B.B. tožnik kot delavec tožene stranke le-tega grobo žalil z besedami „ti priseljenec, pritepenec in apačanar, ti gnida“, s čemer naj bi kršil delovne obveznosti. V kolikor tožnik še ni bil reintegriran, ni bil delavec tožene stranke in tako kršitve delovnih obveznosti pri delodajalcu ni mogel storiti. Glede naročila računalniške opreme pri družbi C. d.o.o. D. v vrednosti 7.685,89 EUR je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vedela za navedeno naročilo že 21. 11. 2011, saj je za to vedel tako nadzorni svet tožene stranke in tudi njen direktor, tako da je bila tožniku podana izredna odpoved iz tega razloga prepozno in sicer po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, saj je tožnik prejel vabilo na zagovor šele 2. 4. 2012. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da bi sodišče moralo šteti dan zagovora kot rok, ko prične teči rok za podajo izredne odpovedi, saj zakon določa, da rok 30 dni začne teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča, da je tožnik kot v.d. direktorja v avgustu leta 2011 naročil sanacijo cestišča v E. ulici v F. v vrednosti 1.722,00 EUR in naročil 5. 9. 2011 plačilo izvajalcu G. d.o.o., ne da bi bila sanacija naročena s strani Občine F. in s tem storil kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. I.I., direktor občinske uprave F., je povedal, da so bila dela opravljena brez soglasja občine in niso bila v letnem planu vzdrževanj za leto 2011, zaradi česar so zavrnili plačilo računa za ta dela, prav tako je priča J.J. povedal, da glede sanacije E. ulice ni dobil naročila. Tožena stranka je tako ugotovila razlog za izredno odpoved že ob izstavitvi računa G. d.o.o., H., pri čemer je bil račun plačan že 5. 9. 2011, tožniku pa so očitali kršitve več kot 6 mesecev po opravljenem plačilu računa, torej izven 30 dnevnega subjektivnega roka.

11. V zvezi z odločitvijo sodišča glede plačila odškodnine po 118. členu ZDR oziroma denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, pritožbeno sodišče glede na podani pritožbi obeh strank ugotavlja, da v konkretnem primeru denarno povračilo 8 mesečnih plač delavca v višini 27.708,00 EUR odstopa od primerljive sodne prakse, pri čemer tudi poudarja, da bi sodišče sicer moralo upoštevati določila 118. člena ZDR-1, saj je odločalo v času veljavnosti ZDR-1, ki sicer določa, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je pri odločitvi upoštevalo med drugim tudi objektivne težave v zvezi s pridobitvijo zaposlitve glede na poklic tožnika in stanje v regiji, pri čemer je v navedenem primeru potrebno upoštevati tudi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kratek čas, okoliščine primera pa so bile takšne, da je bila odpoved nezakonita predvsem iz razloga, ker je tožena stranka zamudila podajo izredne odpovedi, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 v višini treh tožnikovih plač pred prenehanjem delovnega razmerja v znesku 10.390,50 EUR bruto, z izplačilom neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe do plačila.

12. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje temelji na določilih 154. člena in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče pri svoji odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo, da je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kjer je tožnik v postopku uspel in v nadaljevanju za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo po določilih 118. člena ZDR-1. Tožniku pripadajo stroški za postopek v višini 250,90 EUR, nagrado za narok v višini 694,80 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške in 22 % DDV v višini 212,50 EUR. Skupaj tako potrebni stroški tožnika znašajo 1.178,20 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v osmih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbenem postopku delno uspela le glede višine denarnega nadomestila, ne pa tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Ker gre za postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in posledično sodno razvezo z določitvijo denarnega povračila, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.