Jedro

Ker je sodišče izpustilo del o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, v veljavi pa pustilo odločitev, da mora tožena stranka tožnika vrniti na delo in mu na podlagi 118. člena ZDR-1 izplačati denarno povračilo, je povzročilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, pa tudi nasprotje v izreku samem.

Tožnik v času, ko še ni bil reintegriran na podlagi pravnomočne sodbe sodišča, ni mogel kršiti pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev naj bi storil v času, ko formalno pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (še) ni mogel uresničevati. Če obveznosti ni mogel uresničevati, mu tudi njihove kršitve ni mogoče očitati.

Rok za podajo odpovedi ni tekel. Za takšno stališče v zakonu ni podlage, saj rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zastaralni, pač pa prekluzivni. S tem, ko je tožniku prvič nezakonito prekinila pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka sama prevzela tveganje za zamudo roka za podajo odpovedi za kršitve, ki so bile storjene pred tem.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je podal zakoniti zastopnik tožene stranke, zato je odločilnega pomena, kdaj je za kršitev in storilca izvedel on. Od tega dne (če je to še v roku, ko je možen kazenski pregon) teče 30-dnevni rok za podajo odpovedi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2012 in naložilo toženi stranki, da tožnika vrne na delo, ga prijavi v zavarovanje za čas od 27. 4. 2012 do 21. 6. 2012 ter od 26. 7. 2012 do 3. 6. 2014, ugotovilo prenehanje delovnega razmerja z dnem 3. 6. 2014 in tožniku priznalo denarno povračilo v višini osmih mesečnih plač (27.708,00 EUR). Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi 26. 3. 2012 grobo žalil direktorja tožene stranke, ker je 12. 9. 2011 naročil računalniško opremo in montažo le-te v vrednosti 7.685,89 EUR, kljub sklepu nadzornega sveta, da kot v.d. direktorja ne sme nabavljati osnovnih sredstev, da si je 14. 11. 2011 neupravičeno izplačal odpravnino v višini 11.807,80 EUR in ker je avgusta 2011 naročil sanacijo cestišča v ulici A. v B. v vrednosti 1.722,00 EUR brez odobritve Občine B. Sodišče prve stopnje je presodilo, da prve očitane kršitve tožnik ni mogel storiti, ker 26. 3. 2012 ni bil v delovnem razmerju (v teku je bil postopek reintegracije po predhodni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), odpoved pogodbe o zaposlitvi za ostale tri očitane kršitve pa naj bi bila podana po poteku rokov iz 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je prisojeni znesek denarnega povračila iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) (1) znižalo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da tožnik pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v času, ko še ni bil reintegriran, ni mogel kršiti in da je odpoved za ostale kršitve podana po poteku roka iz 110. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni opredelilo do vseh njenih pritožbenih navedb. Zato očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Če tožnik od 14. 11. 2011 do 2. 4. 2012 ni bil v delovnem razmerju, kar ugotavlja tudi sodišče, tožena stranka zoper njega v tem času ni mogla voditi nobenega postopka in rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni tekel. Meni, da je sodišče druge stopnje prišlo v nasprotje samo s sabo, ker glede prve kršitve ugotavlja, da ni storjena, ker v tem času ni bil v delovnem razmerju, pri drugih kršitvah pa tega pri roku za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne upošteva. Očita mu tudi, da ni obrazložilo razlogov za štetje subjektivnega roka, zato naj bi bila tudi glede tega storjena bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je razloge za izredno odpoved lahko ugotovila šele po tožnikovem zagovoru, saj do tedaj ni razpolagala z vsemi relevantnimi podatki, ki bi zadoščali za prepričljivo presojo oziroma oceno dejanskega stanja. Glede naročila gradbenih del podjetja C. bi moralo sodišče upoštevati, da je bil račun plačan 5. 9. 2011, to je v času, ko je bil tožnik direktor tožene stranke in je plačilo sam odredil. Zato ni pravilna presoja, da je tožena stranka že ob izstavitvi računa vedela za tožnikovo kršitev, saj tožnik kot takratni direktor ni mogel sprožiti postopka sam proti sebi. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče druge stopnje zagrešilo s spremembo tretjega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje (pravilno tretjega odstavka I. točke), saj je iz besedila izpustilo, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki s 3. 6. 2014 (na podlagi sodbe sodišča). Spremenjeno sodbo je zato mogoče razumeti celo na način, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi 118. člena ZDR-1 sploh ni prenehalo in še traja, poleg tega pa mu pripada tudi denarno povračilo. Opozarja še na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je zagrešilo že sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo o prenehanju delovnega razmerja s sodbo in tožniku prisodilo denarno povračilo, ni pa zavrnilo zahtevka za reintegracijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je odločilo s sodbo in sklepom (zavrglo je pritožbo tožeče stranke), vendar je pod revizijo le odločitev s sodbo, zato je revizijsko sodišče odločalo le o njej.

7. Revizija očitka, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbe tožene stranke, ne konkretizira. V reviziji ni navedeno, katerih konkretnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Na podlagi pavšalne navedbe izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev v zvezi z razlogi o subjektivnem roku za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlogi za štetje subjektivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi so navedeni v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Ali so tudi pravilni, pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje v II. točki izreka spremenilo tretji odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da ga je v celoti na novo oblikovalo in pri tem izpustilo del, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (118. člen ZDR-1). Isto kršitev je storilo tudi s tem, ker je v nespremenjenem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, in sicer tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožnika vrne na delo. Absolutne bistvene kršitve (nanjo pazi po uradni dolžnosti), ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo z nasprotujočim si izrekom (naložilo vrnitev na delo in hkrati odločilo o prenehanju delovnega razmerja) ni odpravilo, ampak jo je ponovilo in nasprotje še povečalo. Ker je izpustilo del o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, v veljavi pa pustilo odločitev, da mora tožena stranka tožnika vrniti na delo in mu na podlagi 118. člena ZDR-1 izplačati denarno povračilo, je povzročilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, pa tudi nasprotje v izreku samem (2). Zato je revizijsko sodišče odločitev sodišča druge in prve stopnje o reintegraciji, prenehanju pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča in denarnem povračilu razveljavilo.

10. Materialno pravo glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je delno zmotno uporabljeno.

11. V zvezi s prvo kršitvijo je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik v času, ko še ni bil reintegriran na podlagi pravnomočne sodbe sodišča v zadevi Pd 289/2011, ni mogel kršiti pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pravilna. Na podlagi prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku delovno razmerje prenehalo 14. 11. 2011, ponovno reintegriran je bil 3. 4. 2012. Kršitev naj bi storil 26. 3. 2012, v času, ko formalno pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (še) ni mogel uresničevati. Če obveznosti ni mogel uresničevati, mu tudi njihove kršitve ni mogoče očitati.

12. Glede kršitev, ki naj bi jih tožnik storil 14. 11. 2011 (neupravičeno izplačilo odpravnine) in 12. 9. 2011 (naročilo računalniške opreme) se revizija neutemeljeno zavzema za to, da je lahko rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tekel šele od zagovora dalje. Kaj takega je na zagovoru izvedela tožena stranka, da bi bilo treba šele datum zagovora (ki je skrajni rok, od katerega lahko teče 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi) šteti kot datum ugotovitve odpovednega razloga, niti v reviziji ni navedeno.

13. Po drugem odstavku 110. člena prej veljavnega ZDR mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja (glede ostalih treh kršitev se je tožniku očitalo kršenje delovnih obveznosti z znaki kaznivih dejanj), pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Glede na to, da je za naročilo računalniške opreme in storilca tožena stranka izvedela že 21. 11. 2011, ko je to izvedel nadzorni svet in direktor, in ker se je za izplačilo odpravnine vedelo že 14. 11. 2011 oziroma najkasneje tedaj, ko je tožnik to odpravnino vrnil, to je 17. 11. 2011, je odpoved za ti dve kršitvi prepozna, saj je podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Ni mogoče slediti revizijskemu stališču, da v času, ko tožnik (še) ni bil v delovnem razmerju, to je v času med predhodnim prenehanjem delovnega razmerja in reintegracijo po pravnomočni sodbi v zadevi Pd 289/2011, rok za podajo odpovedi ni tekel. Za takšno stališče v zakonu ni podlage, saj rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zastaralni, pač pa prekluzivni (3). S tem, ko je tožniku prvič nezakonito prekinila pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka sama prevzela tveganje za zamudo roka za podajo odpovedi za kršitve, ki so bile storjene pred tem.

14. Glede kršitve v zvezi z naročilom sanacije cestišča v ulici A. v B. je sodišče druge stopnje pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je potekel 30 dnevni subjektivni rok, ker je bil račun plačan že 5. 9. 2011, kršitev pa je bila tožniku očitana več kot šest mesecev po tem. Ne glede na to, da ni povsem jasno, ali sodišče šteje, da je prekoračen objektivni ali subjektivni rok, je stališče, da je odpoved podana prepozno, v vsakem primeru vsaj preuranjena. Tožniku se je očitalo, da je avgusta 2011 naročil sanacijo cestišča, ki ni bila naročena s strani Občine B., 5. 9. 2011 pa izvajalcu tudi že plačal račun, s čimer naj bi storil kršitev z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 (4). Ko gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda izredno odpoved v 30 dneh od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je 23. 4. 2012 v skladu z 18. členom ZDR podal zakoniti zastopnik tožene stranke D. D., zato je odločilnega pomena, kdaj je za kršitev in storilca izvedel on. Od tega dne (če je to še v roku, ko je možen kazenski pregon) (5) teče 30-dnevni rok za podajo odpovedi. Ker je bil do 14. 11. 2011 zakoniti zastopnik tožene stranke še tožnik, je stališče sodišča druge stopnje, da je rok za odpoved pričel teči 5. 9. 2011, materialno pravno zmotno. Tega dne je lahko kvečjemu začel teči rok za kazenski pregon. Za podajo odpovedi pa je pričel teči takrat, ko je za kršitev (torej ne le za to, da je bila naročena in plačana sanacija cestišča v ulici A., ampak tudi za to, da ni bila naročena s strani Občine B.) in storilca izvedel D. D. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava to odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo (v II., III., IV. in V. točki izreka) ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje po ugotovitvi relevantnih dejstev (kdaj je za to, da je bila sanacija naročena brez odobritve Občine B. in nato plačana, izvedel D. D.) ponovno odloči o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da bo ponovno ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naj bo sodišče prve stopnje pozorno na takšno oblikovanje izreka, da v njem ne bo nobenih nasprotij.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče je pravilno glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabilo ZDR, ki je veljal v času odpovedi in glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča ter denarnega povračila ZDR-1, ki je veljal v času odločanja.

Op. št. (2): Zgolj v izogib ponovni napaki revizijsko sodišče opozarja tudi na nejasno odločitev o stroških, ker iz nje ni razvidno, ali nadomešča odmero sodišča prve stopnje ali pa jih poleg že naloženih, odmerja dodatno Op. št. (3): Pri. odločbo VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 166/2010 z dne 7. 11. 2011 in druge Op. št. (4): Kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti.

Op. št. (5): Kazenski pregon za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 240. člena KZ-1 je možen 10 let od storitve (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1)