Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo, da morajo nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 3.290.000,00 SIT (13.728,92 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. marca 2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zoper sodbo sta se pritožila toženca M. Ž. in M. L., vendar je sodišče druge stopnje njuni pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Revizijo vlaga toženi M. Ž., pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša nanj, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v navedenem izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da je med postopkom dokazal, da je deloval neodvisno od drugih udeležencev in da tožniku v dogodku dne 1. maja 1984 ni povzročil poškodb. Zatrjuje, da mu je celo pomagal. Sklicuje se na izpovedi zaslišanih prič. Sicer pa je višina odškodnine za fizične bolečine in duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v nasprotju s sodno prakso.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravna presoja, po kateri je toženi M. Ž. odgovoren tožniku za prizadejano škodo in zato zavezan plačati odškodnino, temelji na določbi prvega odstavka 206. člena ZOR o solidarni odgovornosti sostorilcev. Določeno je, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Opisana pravna razlaga temelji na izčrpno ugotovljenem dejanskem stanju. Revizija v tem pogledu posega v dokazno oceno s stališčem, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali izvedenih dokazov. Vendar pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izpodbijana sodba je pri strinjanju z razlogi, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, utemeljeno izhajala iz določbe 14. člena ZPP, po kateri je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti civilno sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo – potemtakem tudi na ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje povzročeno v sostorilstvu. Vsi štirje toženci so namreč v kazenskem postopku bili spoznani za krive kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja v sostorilstvu po tedaj veljavnem drugem odstavku 222. člena KZ SRS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ. Toženi Ž. v reviziji citirano pravnomočno kazensko sodbo prezre, čeprav ta že sama po sebi utemeljuje sostorilstvo vseh udeleženih pri povzročitvi škode tožniku. V reviziji predlagana uporaba določbe tretjega odstavka 206. člena ZOR nima utemeljitve niti v ugotovitvah, sprejetih v kazenski obsodilni sodbi, niti v oceni dokazov, izvedenih v tem pravdnem postopku.

Glede višine dosojene odškodnine za prestane fizične bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je revidentova revizijska trditvena podlaga skopa. Zato je revizijsko sodišče ta del izpodbijane sodbe presojalo predvsem po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.300.000 SIT (5.424,80 EUR) utemeljujejo dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na številne zaplete med zdravljenjem z vnetji in prekomerno tvorbo zarastlin v področju poškodbe druge dlančnice leve roke. Pri opredelitvi odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti (1.600.000 SIT – 6.676,68 EUR) je bilo upoštevano, da je gibljivost tožnikove leve roke močno prizadeta, kar je zanj, ki je levičar, velika ovira. Poleg rigidnosti kazalca leve roke je podana tudi bistveno zmanjšana groba mišična moč stiska roke in izostanek pincetnega prijema. Tožnikova sposobnost za dela, ki zahtevajo prijeme z roko, je torej močno zmanjšana.

V izpodbijani sodbi sta glede višine odškodnine bili torej pravilno uporabljeni določbi 200. in 203. člena ZOR, višina dosojene odškodnine pa je tudi v skladu z odškodninami, ki jih sodišča odmerjajo v podobnih primerih. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.