Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 14. člena ZPP, po katerem je tako glede obstoja kaznivega dejanja in kot glede kazenske odgovornosti vezano na obsodilno kazensko sodbo - torej tudi na ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje povzročeno v sostorilstvu.

Kadar je kaznivo dejanje povzročeno v sostorilstvu, gre za skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode. Podlaga za solidarno odgovornost sostorilcev je urejena v prvem odstavku 206. člena ZOR, ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Tretji odstavek 206. člena ZOR, na katerega se sklicuje drugi toženec, pa se uporabi v primeru, ko škodo povzroči več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Drugi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 25.4.1998 od sodišča zahteval, naj razsodi, da so mu toženci nerazdelno dolžni plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala, ko so ga toženci dne 1.5.1984 pretepli. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 3,830.000,00 SIT in sicer za prestane telesne bolečine 1,380.000,00 SIT, za pretrpljen strah 390.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,060.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.290.000,00 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožujeta drugi in četrti toženec. Drugi toženec navaja, da se tožnika ni niti dotaknil. Poudarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe o solidarni odgovornosti, ker se da ugotoviti delež tožencev pri povzročitvi škode. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati izpoved priče M. K., ki je povedala, da je tožnika udaril tretji toženec, da pa je drugi toženec ostalim rekel, naj tožnika pustijo pri miru. Zato meni, da tudi ni pravilna navedba sod išča prve stopnje, da je priča povedala enako kot tožnik.

Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj kritično oceniti izpovedi prič B. B. in L. Z. zaradi sorodstvenih vezi s tožnikom in zato, ker je bil B. B. tudi v sporu z drugim tožencem. Drugi toženec tudi poudarja, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo previsoko odškodnino za prestane telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zoper njega zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Četrti toženec v pritožbi navaja, da je prisojeni znesek odškodnine previsok in nasprotju s sodno prakso v tovrstnih zadevah, meni pa tudi, da je sodišče tožniku odmerilo previsoke pravdne stroške, svoje odločitve pa v tem delu tudi ni obrazložilo.Zato predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki nanju ni odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni. O podlagi odškodninske odgovornosti Sodišče prve stopnje je na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ) pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 88/99, v nadaljevanju ZOR). Ta v prvem odstavku

154. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v

14. členu določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili vsi štirje toženci v kazenskem postopku spoznani za krive kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja v sostorilstvu po tedaj veljavnem drugem odstavku 222. člena KZ SRS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ, ker so dne 1.5.1984 okoli 16. ure na S. pri L. napadli A. Z. in M. Z., ter M. B. in B. B. tako, da so L. Z. ter M. B. in B. B. pri prerivanju padli po hribu navzdol, tožnik A. Z. pa je obležal na tleh, saj ga je v glavo zadel kamen, pri ležanju in prerivanju pa so Z.ja tudi obrcali z nogami, pri čemer je ta dobil odprt zlom druge dlančnice leve roke in rano na obrazu. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 14. člena ZPP po katerem je tako glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti vezano na obsodilno kazensko sodbo - torej tudi na ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje povzročeno v sostorilstvu. Kadar je kaznivo dejanje povzročeno v sostorilstvu pa gre za skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode. Podlaga za solidarno odgovornost sostorilcev je urejena v prvem odstavku 206. člena ZOR, ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Tretji odstavek 206. člena ZOR, na katerega se sklicuje drugi toženec, pa se uporabi v primeru, ko škodo povzroči več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 206. člena ZOR vsi štirje toženci solidarno odgovarjajo za škodo, ki je tožniku nastala v pretepu. V tem delu je zato pritožba drugega toženca neutemeljena. O višni prisojene odškodnine Tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo temelji na 200. in 203. členu ZOR. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega ali za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode in odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen ZOR). Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in prestanih neprijetnosti ob zdravljenju prisodilo 1,300.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri pretepu dobil udarec v glavo in udraninsko raztrganinsko rano na levi strani obraza, zlom druge dlančne kosti leve dlani. Ugotovilo je, da je pri zdravljenju prišlo do številnih zapletov, vnetja, prekomerne tvorbe zarastlin, zaradi česar je prišlo do fiksacije kit iztegovalk v vnetno-brazgotinsko tkivo, do zadebelitve in rigidnosti sklepnih ovojnic, to pa je povzročilo rigidnost in manjšo gibljivost prsta leve roke. Ugotovilo je, da je bil tožnik dvakrat operiran in zato 16 dni hospitaliziran, desetkrat izpostavljen rentgenu, 29 krat je bil na fizioterapiji, dva meseca je nosil opornico. Ob ugotovljenem obsegu in intenzivnosti neprijetnosti in telesnih bolečin je po oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje iz tega naslova tožniku prisodilo pravično odškodnino. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1,600.000,00 SIT. Tožnik je bil ob poškodbi star 46 let. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je gibljivost tožnikove leve roke močno prizadeta, kar je za tožnika, ki je levičar, velika ovira, saj ne more nobene stari dobro prijeti. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da če tožnik napravi pest, kazalec štrli iz pesti, bistveno je zmanjšana groba mišična moč stiska leve roke, ni pincetnega prijema, niti prijema s tremi prsti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik močno zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo tovrstne prijeme z roko. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da tožnik ne trpi hudih duševnih bolečin zaradi svoje zmanjšane splošne življenjske in delovne sposobnosti. In prav to je bil razlog, zaradi katerega mu sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko prikrajšanje pri življenjski aktivnosti ni iz tega naslova prisodilo višje odškodnine. Ni pa nobenega dvoma, da je prisojena odškodnina v celoti utemeljena. Sodišče je glede na pavšalne navedbe v pritožbi opravilo le uradni preizkus pravilnosti prisojene odškodnine iz naslova prestanega strahu in je ugotovilo, da je prisojeni znesek v višini 390.000,00 SIT predstavlja pravično odškodnino. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženca izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je ugotovilo tudi, da je neutemeljena pritožba četrtega toženca v delu, ko navaja, da je neobrazložena odločitev o višini pravdnih stroškov, ki jih morajo toženci nerazdelno povrniti tožniku.

Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožniku priznalo na podlagi predloženega stroškovnika, iz katerega je razvidno, da je tožniku priznalo vse priglašene stroške. Zgolj pavšalna pritožbena navedba četrtega toženca , da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo previsoke stroške, pa ne terja natančnejšega preverjanja ali je sodišče tožniku utemeljeno priznalo posamezne stroškovne postavke.