Jedro

V obravnavani zadevi revident zgolj citira besedilo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in ne konkretizira okoliščin, ki bi po tej točki lahko bile razlog za dopustitev revizije – ne na način, kot zahteva ZPP, ne kako drugače.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka po odvetniku dne 9. 4. 2009 vložila revizijo. Navaja, da jo vlaga iz razlogov po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ter da je vrednost spora 20.000 EUR.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 9. 3. 2006, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance RS z dne 19. 3. 2008. Z njo je carinski urad revidentu naložil v plačilo davek na dodano vrednost in davek na motorna vozila za rabljen in poškodovan osebni avtomobil, za katerega je bil sprva dovoljen carinski postopek uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz (sistem odloga plačila), kasneje pa je bilo ugotovljeno, da pogoji za izvedbo postopka niso bili izpolnjeni, zaradi neverodostojnosti računa o nakupu avtomobila in pogodbe o njegovem popravilu. Dolg je organ naknadno obračunal na podlagi točke a prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ, pri čemer je upošteval, da ima avtomobil verodostojno potrdilo o poreklu blaga EUR.1 in carine ni obračunal. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Po presoji Ustavnega sodišča (glej npr. sklepe št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009) takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Z navajanjem 20.000 EUR revident niti ne zatrjuje vrednosti, ki presega mejno vrednost za dovolitev revizije, niti navedena vrednost ne izhaja iz podatkov spisa, saj je bilo s prvostopenjskim aktom revidentu naloženo plačilo v višini 2.270.266,00 SIT oziroma 9.473,65 EUR. Da je slednji znesek dejanska vrednost spora v tej zadevi je nenazadnje priznal tudi revident, saj je na poziv prvostopenjskega sodišča svojo navedbo o vrednosti spora uskladil z višino naloženih obveznosti (list. št. 19 in 20). Revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 torej ni dovoljena.

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Skladno z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

8. V obravnavani zadevi revident zgolj citira besedilo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in ne konkretizira okoliščin, ki bi po tej točki lahko bile razlog za dopustitev revizije – ne na način kot zahteva zgoraj navedena določba ZPP ne kako drugače. Med vsebinskimi razlogi revizije sicer navaja, da izpodbijana sodba odstopa od ustaljene prakse sodišča prve stopnje, po kateri naj bi bilo treba v primerih ponarejenih potrdil o poreklu uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP o obnovi in ne določb 154. člena CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga. Kolikor je treba te navedbe šteti kot razlog za dopustitev obravnavane revizije, revizijsko sodišče poudarja, da je že večkrat zavzelo stališče (glej npr. sodbo X Ips 329/2006, sklepe X Ips 394/2007, X Ips 394/2007 in X Ips 653/2008), da se uporaba omenjenih institutov medsebojno ne izključuje, zato o neenotnosti oziroma odstopu od sodne prakse ni mogoče govoriti.

9. Pogoji za dovoljenost revizije glede na navedeno niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.