Jedro

Vložnik zahtevka za odobritev postopka uvoza zaradi izvoza je tista oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za zahtevan carinski postopek, torej tožnik, ki pa predpisanih pogojev ni izpolnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Carinski urad A. je z izpodbijano odločbo tožnika zavezal k plačilu davka na dodano vrednost (DDV) in davka na motorna vozila (DMV) v skupnem znesku 2.270.266,00 SIT za osebni avto Ferrari F 131 rabljen, letnik 2000, poškodovan, v valutni vrednosti 65.000,00 DEM s statistično vrednostjo 7.094.581,00 SIT. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je bila preverjena carinska deklaracija za prepustitev blaga v carinski postopek uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz (sistem odloga plačila) ECL št. ... Carinske izpostave B. z dne 15. 3. 2001, ki je bila vložena s strani deklaranta družbe C.C.C. d.o.o. iz A. za prejemnika blaga - tožečo stranko. Z omenjeno deklaracijo je bil deklariran osebni avto Ferrari F 131 rabljen, letnik 2000, poškodovan po priloženem spisku v valutni vrednosti 150.000,00 DEM. Deklaraciji so bile priložene naslednje listine: izjava vložnika zahtevka (tožeče stranke) za dovoljenje uvoza blaga zaradi izvoza (popravilo) z dne 15. 3. 2001; obrtno dovoljenje; izjava D.D. o vrednosti vozila z dne 13. 3. 2001; predračun tožeče stranke z dne 8. 3. 2001; pogodba sklenjena med D.D. in tožnikom z dne 5. 2. 2001; račun družbe E.E.E., F., Belgija, z dne 25. 1. 2001 za kupca D.D. in prometno dovoljenje z navedenim zadnjim lastnikom družbe E.E.E., F., Belgija. O ugotovitvah naknadne kontrole je bil sestavljen zapisnik z dne 23. 4. 2004, ki je bil tožniku vročen dne 29. 4. 2004, dne 4. 5. 2004 pa je bila tožniku vročena tudi uvozna in izvozna dokumentacija, vezana na obravnavano carinsko deklaracijo s prilogami, kopija EUR.1 št. ... z dne 7. 2. 2001 in kopije prilog od 1 do 6 iz ugotovitvenega zapisnika. Po vloženih pripombah je bil izdan dopolnilni zapisnik dne 13. 5. 2004, v katerem je bilo ugotovljeno, da pripombe v ničemer ne spremenijo navedb v zapisniku. Oddelek za preiskovalne zadeve v A. je na podlagi 3. člena Protokola 5 (Zakona o ratifikaciji evropskega Sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, s sklepno listino ter Protokola, s katerim se spreminja evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, Uradni list RS, MP 13/97) poslal nemškim in belgijskim carinskim organom v naknadno preverjanje verodostojnosti k deklaraciji priložene listine. Nemški carinski organi so v odgovoru z dne 6. 3. 2003 navedli, da EUR.1 št. ... z dne 7. 2. 2001, izvozna carinska deklaracija z dne 7. 2. 2001, račun, izdan s strani družbe G.G.G., brez št. z dne 25. 1. 2001 na znesek 75.400,00 DEM za prejemnika H.H., ... ulica št. ..., A., ustrezajo izvirnim dokumentom, ki so v poslovni dokumentaciji družbe G.G.G. iz I., Nemčija. Belgijski carinski organi pa so v odgovoru z dne 16. 5. 2003 navedli, da je račun, izdan s strani družbe E.E.E. iz F., brez št. z dne 25. 1. 2001 na znesek 150.800,00 DEM za prejemnico D.D., iz J., Nemčija, lažen, saj družba E.E.E. iz F. nima sestrske družbe v Nemčiji. Vozilo je bilo res last družbe in je bilo dano v najem, po nesreči pa ga je po plačilu odškodnine z dne 16. 10. 2000 prevzela zavarovalnica iz Nizozemske. Iz odgovora nemških carinskih organov je razvidno, da je H.H. kupil vozilo v Nemčiji in ga z rednim izvoznim postopkom izvozil iz Evropske skupnosti z izvozno carinsko deklaracijo. V nadaljevanju postopka se je zato preverjalo, ali je imetnik dovoljenja za carinski postopek uvoza zaradi izvoza - tožeča stranka ob odobritvi deklariranega postopka izpolnjeval pogoje za izbrani postopek. Določbe, ki so relevantne v obravnavani zadevi so 1. in 2. odstavek 92. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 59/02, v nadaljevanju CZ), ki jih carinski organ tudi navaja. Upoštevati pa je treba tudi določbo 248. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 do 40/01, v nadaljevanju UICZ), v smislu katere se vložitev carinske deklaracije za začetek postopka uvoza zaradi izvoza šteje kot vložitev zahtevka za dovoljenje, sprejem deklaracije za začetek postopka pa se šteje za izdajo dovoljenja, vendar le, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je treba upoštevati pri izdaji dovoljenja. Glede na vpisano šifro gospodarskih pogojev v ECL (E11)(5101) je tožnik izjavil, da je gospodarski pogoj iz 3. točke 2. odstavka 92. člena CZ izpolnjen in da gre za proizvodno operacijo začasnega uvoza blaga na oplemenitenje iz 3. odstavka 92. člena CZ, ki določa, da gospodarskih pogojev ni treba dokazovati ali preverjati v primerih, ko se dovoljenje za uvoz zaradi izvoza zahteva zaradi izvedbe oplemenitenja, dogovorjenega s pogodbo med domačo in tujo osebo, če plačilo za opravljeno oplemenitenje ne zajema drugega kot plačilo stroškov oplemenitenja. Podano izjavo pa je tožnik potrdil tudi z izjavo k carinski deklaraciji za odobritev postopka uvoza zaradi izvoza - popravila z dne 15. 3. 2001, z navedeno šifro gospodarskih pogojev 5101, ki je priložena obravnavani carinski deklaraciji. Upoštevajoč, da sta bila k deklaraciji priložena račun, izdan s strani družbe E.E.E. iz F. brez št. z dne 25. 1. 2001 na znesek 150.800,00 DEM za prejemnico D.D., J., Nemčija, za katerega so belgijski carinski organi v postopku preverjanja podali odgovor, da je neverodostojen (lažen), saj družba E.E.E. iz F. nima sestrske družbe v Nemčiji, torej blago ob vložitvi obravnavane carinske deklaracije ni izpolnjevalo gospodarskih pogojev za prepustitev v deklarirani postopek. Posledično temu je tudi v postopku predložena pogodba o izvedbi oplemenitenja med D.D. in tožnikom neverodostojna. Dejanski lastnik vozila je od dne 25. 1. 2001 in torej tudi na dan vložitve obravnavane carinske deklaracije glede na podatke, ki izhajajo iz v postopku pridobljene tuje izvozne carinske deklaracije, H.H. iz A., ki je blago kupil od družbe G.G.G. iz Nemčije, zato blago v trenutku, ko je bilo prepuščeno v izbrani carinski postopek uvoza zaradi izvoza (začasni uvoz blaga na oplemenitenje), ni izpolnjevalo gospodarskih pogojev, saj ni šlo za izvedbo oplemenitenja na podlagi sklenjene pogodbe iz 3. odstavka 92. člena CZ med domačo in tujo osebo. Po povedanem je v zvezi z blagom, prijavljenim z obravnavano carinsko deklaracijo v smislu določb alinee b) 1. odstavka 146. člena CZ nastal carinski dolg zaradi neizpolnitve enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek - neizpolnitev gospodarskih pogojev v trenutku, ko je bilo blago prepuščeno v postopek uvoza zaradi izvoza, to je dne 15. 3. 2001. Upoštevajoč navedena dejstva je pravilna carinska vrednost blaga deklariranega z obravnavano carinsko deklaracijo 65.000,00 DEM. To je vrednost, ki izhaja iz fakture, pridobljene tekom ugotovitvenega postopka družbe G.G.G. iz Nemčije brez št. z dne 25. 1. 2001 (75.400,00 DEM), ki se glasi na H.H. iz A., ki je bil dejanski lastnik blaga v trenutku predložitve le-tega v carinski postopek, znižana za na fakturi izkazan znesek nacionalne dajatve v smislu določb 39. člena UICZ za 10.400,00 DEM. Upoštevati je namreč treba transakcijsko vrednost (16. člen CZ). Pri obračunu carine je bilo upoštevano verodostojno potrdilo o poreklu blaga EUR.1 št. ... z dne 7. 2. 2001. V nadaljevanju obrazložitve carinski organ komentira še tožnikove pripombe na ugotovitveni zapisnik in jih zavrne kot neutemeljene, navaja določbo alinee a. 1. odstavka 154. člena CZ kot podlago za izdajo odločbe in v nadaljevanju navaja ustrezne določbe Zakona o davku na dodano vrednost, Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost ter Zakona o davkih na motorna vozila, ki so bile podlaga za izračun višine naloženih dajatev. Sam obračun dajatev pa je tudi razviden iz izpodbijane odločbe.

Po mnenju pritožbenega organa je carinski organ ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je izdal izpodbijano odločbo. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje in določbe CZ je v skladu z določbo b) točke 1. odstavka 146. člena CZ nastal za blago že ob začetku dovoljenja postopka uvoza zaradi izvoza, carinski dolg. Tožnik je kot imetnik dovoljenja in uporabnik postopka carinski dolžnik za nastali carinski dolg. Pri tem so v obravnavani zadevi nepomembne okoliščine iz 626. člena UICZ, na katere se sklicuje tožnik, saj ne gre za nobenega od v tem členu določenih primerov napak in opustitev brez bistvenega vpliva na nastanek carinskega dolga, vezanih na izpolnjevanje prevzetih dolžnosti iz odobrenega carinskega postopka. V obravnavani zadevi gre za kršitev zahtevanih pogojev za dovolitev začetka postopka popravila carinskega blaga in ne za kršitev izpolnjevanja obveznosti iz postopka, ki bi bil zakonito začet, kot se spreneveda tožnik, ko navaja, da je bil avtomobil izvožen in da ni prišlo do odstranitve blaga izpod carinskega nadzora v skladu s 626. členom UICZ. Poročili nemške in belgijske carine o izidih poizvedb ni mogoče šteti kot dokazovanje z izvedenci v smislu 189. do 197. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Medsebojna pomoč med upravnimi organi v carinskih zadevah je dogovorjena s Protokolom 5. Izide poizvedb so v obravnavani zadevi tuji carinski organi sporočili s poročilom, ki je (izdano po državnem organu v predpisani obliki) javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 169. člena ZUP) in je na ramenih tožnika (in ne carinskega organa za izvedbo dokaza z zaslišanjem) da dokaže, da so v sporni javni listini dejstva neresnično potrjena ali je nepravilno sestavljena oziroma, da jo je izdala nepooblaščena oseba. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje v zvezi s ponarejenim potrdilom o poreklu, izjavo na fakturi, se sploh ne nanašajo na okoliščine obravnavane zadeve. Neutemeljena je zahteva tožnika, da bi carinski urad moral razpisati ustno obravnavo v skladu s 154. členom ZUP, ki določa, da se ustna obravnava mora razpisati v stvareh, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence, kajti v zadevo, kot je zgoraj pojasnjeno, ni bil pritegnjen izvedenec in ni šlo za zaslišanje prič in ne za opravljanja ogleda. Iz opravljenega postopka (zapisnik, pripombe, dopolni zapisnik) tožnik glede dejanskega stanja ni podal nikakršnih konkretnih trditev, ki bi bile nasprotne tistemu, kar je bilo ugotovljeno v ugotovitvenem postopku temveč so "dejanska stanja", ki jih izpostavlja procesne narave - zastopanje oziroma nastopanje na različnih ravneh postopka. Pritožbeni organ ugotavlja, da v izpeljanem postopku ni bila kršena tožnikova pravica sodelovati v postopku in da je imel vse možnosti izjaviti se o dejstvih, pomembnih za odločitev. Navedbe, da carinski delavci, ki so sprejeli carinsko deklaracijo niso imeli pooblastil so povsem pavšalne ter je na strani tožnika, da dokaže svoje trditve. Prav tako tožnik ni z ničemer dokazal, da je obravnavano carinsko deklaracijo za njegov račun vložila nepooblaščena oseba carinskega deklaranta C.C.C. d.o.o. iz A. Pritožbeni organ odgovarja tožniku še na pritožbene navedbe glede krajevne pristojnosti in zato navaja ustrezne določbe ZUP in Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 in spremembe, v nadaljevanju ZCS). Pritožbeni organ tudi ne najde pomanjkljivosti izreka izpodbijane odločbe. Glede 105. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES) pritožbeni organ pojasnjuje, da navedeni člen določa (kot je navajal prvostopni organ), da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom razen, če je z aktom o pristopu drugače določeno. Odmera je bila pravilno opravljena v skladu s pogoji, ki so veljali na dan nastanka carinskega dolga, torej v skladu s CZ in na njegovi podlagi sprejeto UICZ. Ker torej v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj za začetek postopka po sistemu odloga plačila carine in je bilo potrebno ob sprejemu carinske deklaracije obračunati carinski dolg, je pritožbeni organ pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršenja pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. Tožnik opozarja na pravnomočnost carinske deklaracije in v zvezi s tem na dejstvo, da je Carinski zakon RS prenehal veljati in da je v 105. členu ZICPES določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Ker se tožena stranka ni izrekla glede 105. člena ZICPES pomeni, da se izpodbijana odločba v tem delu ne more preizkusiti. Obravnavana carinska deklaracija je postala dokončna in pravnomočna. Tožeča stranka sploh ni opravila nobenega ravnanja, saj je vse carinske formalnosti opravila špedicija C.C.C. d.o.o. in upoštevajoč 1. odstavek 154. člena CZ v povezavi s točko a) 1. odstavka 146. člena CZ pridemo do sklepa, da carinski dolžnik ni vnaprej določen, temveč določljiv na podlagi podatkov, torej dejanskih okoliščin. Navaja 626. člen UICZ in opozori, da se carinski urad ni ukvarjal z očitno malomarnostjo. Carinski urad bi moral v postopku predhodnega vprašanja ugotoviti in določiti carinskega dolžnika. Tožnik meni, da ni bil izpeljan pošten dokazni postopek in pri tem navaja, da se stranki pošlje ekspertiza tujega izvedenca, da se stranka o njej izjavi. Postopek pa je bil kršen tudi s tem, ker ni bila razpisana ustna obravnava. V nadaljevanju navaja vprašanja, ki naj bi jih postavil tujemu izvedencu in neznani osebi slovenske carine, ki je zaprosila za ekspertizo. Navaja določbe glede stvarne in krajevne pristojnosti carinskih uradov in inšpektorja in uveljavlja krajevno nepristojnost organa in inšpektorja. Ugotoviti je treba osebo, ki je sprejela carinsko deklaracijo in jo zaslišati, zaslišati pa je treba tudi osebo, ki je vložila carinsko deklaracijo. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja opr. št. sodb Upravnega sodišča Oddelka v Novi Gorici ter Upravnega sodišča v Ljubljani kot odstop od ustaljene carinske upravne prakse, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave. Po mnenju tožnika bi pritožbeni organ moral zavzeti stališče, ali je dopis nemških in belgijskih carinskih organov izvedensko mnenje o ponarejeni listini, ki se praviloma dokazuje s pritegnitvijo izvedenca. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ker carinski organ ni preveril osebno ime zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe. Nadalje carinski urad ni ugotovil imena fizične osebe, ki je izpolnila rubriko 14 ECL. Omenjeni vpis lahko pravno relevantno opravi zgolj zakoniti ali pogodbeni zastopnik pravne osebe. Carinski organ v tej smeri ni izvajal nobenega dokaza. Sklepno sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, zasliši predlagane priče in izvede predlagane dokaze ter na podlagi dokaznega postopka izpodbijano odločbo odpravi in odloči o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za dovoljenje za uvoz zaradi izvoza po 3. odstavku 92. člena CZ. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pogodba med domačo in tujo osebo (ki je tudi eden izmed pogojev za dovoljenje) lažna, prav tako je lažen račun, ki se glasi na ime D.D. z dne 25. 1. 2001 brez številke. Tožeča stranka glede teh ugotovljenih okoliščin ne poda nobenega nasprotnega dokaza in tudi sicer tem ugotovitvam ne oporeka. Tožnikovo stališče glede pravnomočnosti carinske deklaracije ni skladno z ustaljeno sodno prakso, ki pravi, da carinska deklaracija sama kot taka predstavlja odločbo, ki pa je lahko podvržena spremembam v skladu z veljavno carinsko zakonodajo. Nima prav tožnik, ko navaja, da se tožena stranka ni opredelila glede 105. člena ZICPES, ker se je. Res je vse carinske formalnosti opravila špedicija C.C.C. d.o.o., vendar pa je bil vložnik zahtevka za odobritev postopka uvoza zaradi izvoza tožnik, kar izhaja iz 3. odstavka 146. člena CZ v povezavi s točko b) 1. odstavka istega člena. Carinski dolžnik je namreč oseba, ki bi glede na okoliščine posameznega primera morala izpolniti predpisane obveznosti, ki izhajajo iz carinskega postopka, ki je bil odobren za to blago oziroma oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za prepustitev blaga v določen carinski postopek. V obravnavanem upravnem sporu je vložnik zahtevka za odobritev postopka uvoza zaradi izvoza tista oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za zahtevan carinski postopek, torej tožnik, ki pa predpisanih pogojev ni izpolnil. Že tožena stranka je pojasnila, da v obravnavanem primeru ne gre za situacije iz 626. člena UICZ, zato se sodišče sklicuje na njene razloge. V postopku niso bila kršena pravila postopka, izpeljan je bil pošten dokazni postopek, v katerem je imel tožnik možnost sodelovati in je tudi sodeloval (po svojem pooblaščencu). V postopek tudi ni bil pritegnjen izvedenec, kot to zmotno trdi tožba, ampak je šlo, kot je to navedla že tožena stranka, za medsebojno administrativno pomoč, ki je posebej predvidena v mednarodnem sporazumu. Ugovori glede pristojnosti so neutemeljeni in je nanje tudi že odgovorila tožena stranka. Po presoji sodišča tudi ne gre za odločanje, ki bi odstopalo od ustaljene carinske upravne prakse. Sicer pa sodišče vse tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim kot neutemeljene zavrača iz enakih razlogov kot pritožbeni organ.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen in da so tožbeni ugovori neutemeljeni, pri čemer sodišče kršitev Ustave RS ni našlo, prav tako ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostih razlogov. Tožbo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj za takšno odločanje niso izpolnjeni zakonski pogoji. Ravno tako sodišče ni sledilo predlogu tožnika za izvajanje dokazov, saj ugotavlja, da dejansko stanje, ki je pravno pomembno za odločanje v tem upravnem sporu, med strankama ni sporno (59. člen ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.