Jedro

Objava podatkov o dohodkih, plači in udeležbi na dobičku ter managerski pogodbi ne pomeni posega v pravico do zasebnosti, upoštevajoč pri tem dejstvo, da so to podatki tistega področja tožnikovega življenjskega udejstvovanja, ki ni intimen. Ti podatki so brez dvoma osebni podatki, niso pa, glede na vsebino pravice do zasebnosti in druga dejstva, ki jih je tožnik navedel, predmet varstva po 134. členu OZ v okviru pravice do zasebnosti. Varstvo osebnih podatkov je zagotovljeno v 38. členu URS, zakonsko pa v ZVOP-1. Ker torej pri objavi teh podatkov ne gre za poseg v pravico do zasebnosti kot osebnostno pravico, tehtanje med to pravico in pravico do svobode izražanja, javnega obveščanja in širjenja informacij niti ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 219,44 EUR, to je na znesek 294, 06 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 3.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 6. 2009 dalje do plačila, v presežku pa je denarni del zahtevka zavrnilo. Pod točko II. izreka je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki prepove, da v bodoče posega v osebnostne pravice tožnika s tem, da objavlja članke, v katerih piše o tožnikovi managerski pogodbi (pogodbi o poslovodenju in zaposlitvi) v družbi X in delu v družbi Y ter tožnikovih dohodkih, plači in udeležbi na dobičku v obeh zgoraj navedenih družbah. Toženi stranki je pod točko III. izreka naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe, povrne stroške postopka v višini 513,50 EUR s pripadki.

(2.) Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

(3.) Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del, in sicer zoper točko II. in III. izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi tudi v izpodbijanem delu in posledično toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče pri presoji prepovednega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka posegla ne le v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, ampak tudi v pravico do zasebnosti in duševne integritete, o tem pa se sodišče prve stopnje ni izreklo. Tožnik ni ne absolutna in ne relativna oseba javnega življenja, poleg tega tudi ne obstoji interes javnosti, da se seznani s konkretno vsebino tožnikove managerske pogodbe oziroma pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi ter z njegovimi dohodki in plačo. Gre za tožnikovo zasebno zadevo, ki je varovana v 35. členu Ustave. Tožnik je zaposlen v zasebni gospodarski družbi. Prepovedni zahtevek zato ne predstavlja prekomernega posega v ustavne pravice do javnega obveščanja, sprejemanja in širjenja vesti. Ker sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, saj sodišče tehtanja interesov v tej smeri sploh ne naredi, je podana tudi absolutna kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Dosedanje ravnanje tožene stranke tudi kaže, da bo s kršitvami nadaljevala, saj je tožena stranka po spornem članku objavila še druge članke.

(4.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Opozarja, da se je tožnik sam izpostavil javnosti, da v pritožbi sam priznava, da se pisanje nanaša na delovanje gospodarskih subjektov, ki so v državni lasti, posledično pa so tudi podatki glede zaslužkov in sklepanja pogodb za javnost zanimivi. Glede trditev, da bo tožena stranka s kršitvami nadaljevala, pa je tožeča stranka prekludirana.

(5.) Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del in odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa v tem delu spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče pri odločanju kršilo 318. člen ZPP, ki določa, v katerih primerih sodišče izda zamudno sodbo. Ugotovitev sodišča o namigovanju na nezakonito sklenitev pogodbe je v nasprotju s predloženimi dokazi, pa tudi samimi trditvami tožnika v tožbi. Slednji je trdil le to, da je pisanje neresnično in zavajujoče. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. členu ZPP (pravilno 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP). Enako velja za očitek, da je tožena stranka v članku namigovala, da je tožeča stranka kot manager v državnem podjetju oškodovala državo oziroma davkoplačevalce. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi tožena stranka neresnično navedla, da naj bi tožnik v managerski pogodbi imel posebno opcijsko klavzulo, na podlagi katere mu pripada 10% dobička ter da je v letu 2007 zaslužil znesek 800.000 EUR, sodišče ne pojasni, ali šteje, da je tožena stranka z navedenim posegla v tožnikove osebnostne pravice in v kakšnem smislu. Tožeča stranka v tožbi ni navedla, iz katerih navedb tožene stranke naj bi izhajal namen prizadeti čast in dobro ime tožeče stranke. Tožba posledično ni sklepčna. Višina odškodnine je tudi sicer previsoka. Upoštevati bi bilo potrebno, da se je tožnik javnosti sam izpostavil (predstavitev projekta „Poceni X“), da je v članku navedena izjava tožnika, da navedbe niso resnične, kar zmanjšuje njegovo škodo in da gre za javno osebnost. Nepravilna je tudi odmera stroškov. Tožnik je v celoti propadel z nedenarnim zahtevkom, z denarnim pa je uspel le v višini 34 %. Tudi pri odmeri stroškov za tožbo mu je sodišče priznalo več kot je zahteval. (6.) Pritožbi nista utemeljeni .

(7.) Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v 2. odst. točke I. izreka, saj tožeča stranka zoper ta del sodbe pritožbe ne vlaga.

O pritožbi tožeče stranke (8.) Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ko je odločalo o zavrnitvi prepovednega dela zahtevka, saj so v sodbi navedeni (sicer skopi) razlogi o vseh odločilnih dejstvih, med drugim tudi dejstvih, ki se nanašajo na zatrjevani poseg v zasebnost tožnika (stran šest, drugi odstavek izpodbijane sodbe in stran sedem, peti odstavek), kar vse omogoča pritožbeni preizkus izpodbijane odločitve. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje, odgovarja le še na pritožbene trditve na katere v sodbi sodišča prve stopnje še ni bilo odgovorjeno.

(9) Prepovedni del zahtevka tožnika temelji na 1. odst. 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da ima vsak pravico od sodišča ali drugega pristojnega organa zahtevati, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Predmet zaščite po tem členu so torej nedotakljivost človekove osebnosti, njegovega osebnega in družinskega življenja ali osebnostne pravice. Tožnik je zatrjeval kršitev osebnostne pravice in sicer poleg pravice do časti in dobrega imena kot posamezne osebnostne pravice, tudi pravice do zasebnosti (pravice do osebnega življenja). To je pravica do skritosti osebnega življenja, varovano je osebno življenje, nedotakljivost človekove osebne sfere. Kršitev te pravice je tako npr. podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja, pa tudi neupravičeno zbirajo podatki osebnega in družinskega življenja. Posebni izseki pravice do zasebnosti so pravica do pisemske tajnosti , pravica na lastni podobi, pravica na glasu (1). O vsebini zasebnosti se je že izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-32/94 z dne 13.7. 1995, ko je zapisalo: „Človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave, je v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega...“ O pojmu zasebnosti je bilo stališče zavzeto tudi v odločbi Up-50/99, kjer je bilo odločeno tudi o koliziji med varstvom zasebnosti in osebnostnih pravic na eni strani ter svobodo izražanja in svobodo umetniškega ustvarjanja na drugi strani. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 507/2000 zapisalo, „da pravica do osebnega življenja (t.j. pravica do zasebnosti) obsega tudi pravico do skritosti tega življenja, torej do varovanja podatkov o njem. Kršitev te pravice je podana, kadar se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki iz njegovega osebnega in družinskega življenja, in sicer ne glede na to, ali lahko to škoduje njegovemu ugledu in časti.“ (10.) V konkretnem primeru tožnik zatrjuje, da pomeni poseg v pravico zasebnosti objava podatkov o dohodkih, plači in udeležbi na dobičku ter njegovi managerski pogodbi, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati, upoštevajoč pri tem dejstvo, da so to podatki tistega področja tožnikovega življenjskega udejstvovanja, ki ni intimen. Ti podatki so povezani z njegovim položajem predsednika uprave podjetja Y. oz. funkcijo predsednika uprave v podjetju X, pri čemer sta, kot izhaja iz tožbenih navedb, v družbi Z (kot eni od lastnic družbe Y) v manjšem deležu prisotna tudi KAD in SOD ter posredno tudi v I. (prav tako eden od lastnikov), Y pa je eden od lastnikov podjetja X. Podatki o tožnikovih dohodkih, plači in udeležbi na dobičku ter njegovi managerski pogodbi, so brez dvoma osebni podatki, niso pa, glede na zgoraj opredeljeno vsebino pravice do zasebnosti in druga dejstva, ki jih je tožnik navedel, predmet varstva po 134. členu OZ v okviru varstva pravice do zasebnosti. Varstvo osebnih podatkov je v Ustavi tudi sicer zagotovljeno še posebej in sicer v 38. členu, zakonsko pa v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Ker torej pri morebitni objavi teh podatkov glede na navedeno, ne bi šlo za poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti kot osebnostno pravico, tehtanje med to pravico in pravico do svobode izražanja, javnega obveščanja in širjenja informacij niti ni bilo potrebno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je prepovedni del zahtevka zavrnilo, upoštevajoč pri tem tudi razloge, ki so navedeni v sodbi sodišča prve stopnje, je glede na obrazloženo pravilna.

(11.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, upoštevajoč tudi, da uradoma ni ugotovilo niti kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke (12.) Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da v zvezi z delom zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost zahtevka in da zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnik predložil. Nobene podlage v podatkih spisa ni za trditev, da tožnik v tožbi ni zatrjeval, da je tožena stranka namigovala, da je tožnik sklenil nezakonito pogodbo in da je tožena stranka v članku tudi namigovala, da je tožnik kot manager oškodoval državo in davkoplačevalce. Takšne trditve so namreč v tožbi na strani 5., 3 do 6. odstavek. Tudi očitek, da obstoji nasprotje med takšnimi trditvami in predloženim dokazom (člankom), ker kaj takega ni v članku nikjer zapisano, je neutemeljen. Pri presoji tega pogoja namreč sodišče ne izvaja dokazov in jih tudi ne ocenjuje, ampak preveri zgolj morebitno nasprotje. Nepomembno je torej, ali bi bil konkreten dokaz v kontradiktornem postopku zadosten ali ne. Glede na to, da je tožnik v tožbi trdil, da je tožena stranka na določena sicer neresnična dejstva namigovala (in jih torej ni izrecno zapisala, se pa da nanje sklepati ), je trditev, da v članku takšnih zapisov o nezakoniti pogodbi in oškodovanju države ni, nerelevantna, saj tožnik kaj takšnega ni niti trdil. (13.) V zvezi s tem sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je obrazložilo, katera pravno odločilna dejstva je tožnik navedel in katera je sodišče upoštevalo pri odločitvi ter tudi svojo ugotovitev, da med temi zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi ni nasprotja, kar omogoča tudi pritožbeni preizkus. Kršitev po 15. točki pa je že pojmovno izključena, saj le ta lahko nastane v zvezi z napačnim povzemanjem vsebine izvedenih dokazov v razlogih sodbe. Ker se v konkretnem primeru dokazni postopek zaradi pasivnosti tožene stranke ni izvedel, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo zgolj tožbene trditve.

(14.) Sodišče prve stopnje se je do trditve, da je tožena stranka neresnično navedla, da naj bi tožnik imel v managerski pogodbi posebno opcijsko klavzulo, na podlagi katere mu pripada 10% dobička ter da je v letu 2007 zaslužil znesek 800.000 EUR, materialnopravno opredelilo v zadnjem odstavku na strani šest obrazložitve, ko je zapisalo, da „pravica“ do lažne informacije ni deležna varstva in ne more konkurirati s pravico do osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic, sploh, če pisanje vsebuje tudi elemente zaničevanja in katerega edini namen je prizadeti čast in dobro ime določene osebe v javnosti. Sodišče je jasno zapisalo tudi to, da zato šteje, da je temelj odškodninske odgovornosti podan.

(15.) Kot pravilno ugotavlja pritožnica, je tožnik v tožbi trdil, da je tožeča stranka s spornim pisanjem zasledovala namen, da prizadane čast in dobro ime tožnika. Ker ta trditev v zvezi z izdajo zamudne sodbe ni predmet dokazovanja, ni pravnorelevantno, ali je ali ni navedla tudi, s čim to dokazuje, torej iz katerega dela spornega članka (kot je razumeti pritožbo) to izhaja.

(16.) Denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so in še bodo vplivale na duševne bolečine oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

(17.) V izpodbijani sodbi so dosledno spoštovana opisana merila za odmero pravične odškodnine. Nekorektna je pritožbena graja, da sodišče ni upoštevalo objektivnega merila, saj je odškodnino prisodilo glede na odmero odškodnin v podobnih primerih. Ostale okoliščine, ki jih pritožnica navaja, pa so okoliščine, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala (da je javna oseba, da je na tiskovni konferenci zanikala resničnost trditev iz članka) in bi kvečjemu lahko bile predmet ugotavljanja v kontradiktornem postopku. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina (približno 3,6 povprečnih plač) povsem ustrezna tako glede na zatrjevane tožnikove duševne bolečine kakor tudi glede na siceršnje odškodnine, dosojene v tistih primerih, ki jih je moč primerjati z obravnavanim.

(18.) Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na stroške postopka, saj glede na dejstvo, da tožnik s prepovednim delom ni uspel (pri čemer gre za samostojen zahtevek, ki ga sam vrednoti enako kot denarnega), z denarnim zahtevkom pa po temelju v celoti, po višini pa 34%, skupaj torej do višine 67% (100 + 34 : 2), ni podlage za zaključek, da je njegov skupni uspeh 58,5%. Upoštevajoč vse navedeno, je pravilen izračun skupnega uspeha tožnika 33,5 % (67/200), toženke pa 66,5 % (133/200). Pravilno pa je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevalo Odvetniško tarifo (20. člen) in zahtevo tožeče stranke. Slednja je skupno zahtevala 819 EUR. Ker sodišče stroškov ne odmerja za vsak zahtevek posebej, ampak za celoten postopek, je tako pravilno upoštevalo seštevek obeh priglašenih zneskov. Upoštevajoč svoj uspeh v postopku, je torej tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v višini 294,06 EUR.

(19.) Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 358. člena sodbo v točki III. spremenilo tako, da je znesek stroškov znižalo na 294,06 EUR, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa le s sorazmerno majhnim delom, ki posebnih stroškov ni povzročil, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

(1) A. Finžgar, Osebnostne pravice, SAZU, 1985, stran 123.