Jedro

V delovnem pravu je avtonomija pogodbenih strank omejena; omejena je s kogentnimi predpisi, katerih namen je zaščita šibkejše stranke delovnega razmerja, delavca. S tem namenom ZDR-1 tudi ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je kot takšen ničen (prvi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo zneska 1.113,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2021 do plačila (točka I izreka). V presežku za znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2021 do plačila je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 80,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka). Določilo je zavezanca za plačilo sodne takse, in sicer v deležu 64 % tožečo stranko in v deležu 36 % toženca (točka IV izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o delni zavrnitvi zahtevka (točka II izreka) in posledično pravdnih stroških ter določitvi zavezanca za plačilo sodne takse v točki IV izreka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se za pogodbeno kazen, ker ZDR-1 tega ne ureja, uporabljajo splošna pravila civilnega prava. ZDR-1 tudi ne predpisuje sankcij za nespoštovanje odpovednega roka (prim. odločbi VSRS VIII Ips 173/2017, VIII Ips 211/2009). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je določilo o pogodbenih kazni za nespoštovanje odpovednega roka v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, nično. Tožeča stranka kot vsaka gospodarska družba ima zaposleno določeno število delavcev in se na morebitne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more takoj prilagoditi (Robnik, I., Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 553). Zaradi izostankov delavcev ji nastaja visoka škoda, ker ne more izvesti prevzetih poslov, jo bremenijo penali. Ti so lahko bistveno višji od dogovorjene pogodbene kazni. V času odpovednega roka sankcija s podajo odpovedi ne bi dosegla svojega namena. Delavec, ki je podal odpoved, je zainteresiran, da mu delovno razmerje čim prej preneha. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno utemeljilo.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da svoje presoje, da je nično določilo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, oziroma aneksa k pogodbi o zaposlitvi o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka, ni obrazložilo. Razloge za takšno presojo je podalo v točki 10 obrazložitve in jim pritožbeno sodišče pritrjuje.

6. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja obveznost spoštovanja odpovednega roka. V času odpovednega roka pogodba o zaposlitvi (še) velja, pogodbeni stranki sta v delovnem razmerju z vsemi pravicami in obveznostmi, med katerimi je s strani delavca temeljna obveznost opravljanja dela, določena v 33. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Če delavec te ali kakšne druge svoje obveznosti ne izpolnjuje oziroma jo krši, ima delodajalec v skladu z zakonom številne možnosti, da njegovo ravnanje sankcionira, npr. s podajo pisnega opozorila (prvi odstavek 85. člena ZPP), redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR-1), disciplinske sankcije (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Če mu delavec s svojim ravnanjem povzroči škodo, pa ima na voljo odškodninski zahtevek, pri čemer je odgovornost za škodo upoštevaje specifičnosti delovnega prava omiljena; delavec odgovarja le za škodo, ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti (prvi odstavek 177. člena ZDR-1).

7. Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali drugim zakonom drugače določeno, uporabljajo smiselno (prvi odstavek 13. člena ZDR-1). Smiselna uporaba pomeni, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, da se splošna pravila civilnega prava, konkretno določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; določba prvega odstavka 247. člena OZ, ki ureja pogodbeno kazen) ne uporabljajo neposredno, ampak v skladu z načeli in pravili delovnega prava. V delovnem pravu je avtonomija pogodbenih strank omejena; omejena je s kogentnimi predpisi, katerih namen je zaščita šibkejše stranke delovnega razmerja, delavca. S tem namenom ZDR-1 tudi ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je kot takšen ničen (prvi odstavek 86. člena ZDR-1).

8. Vrhovno sodišče RS je v zadevah, ki jih izpostavlja pritožba (sodba VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011, sklep VIII Ips 173/2017 z dne 5. 2. 2018), zavzelo stališče, da se delavec in delodajalec za nespoštovanje konkurenčne klavzule lahko dogovorita za pogodbeno kazen, pri čemer je v obrazložitvi sklepa VIII Ips 173/2017 razločilo med kršitvami v času delovnega razmerja in tistimi, do katerih pride, ko delovnega razmerja ni več. Za konkurenčno prepoved, ki velja v času delovnega razmerja, je razlogovalo, da je treba zaradi izrecne določbe zakona o povrnitvi škode, ki mora biti dejansko podana, uporabiti določbe o odškodninski odgovornosti delavca v delovnem razmerju, ki so milejše od splošnih določb odškodninskega prava, in da se v primeru kršitve ni mogoče dogovoriti za pogodbeno kazen. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja za druge kršitve obveznosti v času delovnega razmerja.

9. Pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na škodo, ker ne more izvesti prevzetih poslov, in penale, ki so lahko bistveno višji od dogovorjene pogodbene kazni, so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer nebistvene za odločitev.

10. Presoja sodišča prve stopnje, ki je zahtevek iz naslova pogodbene kazni zavrnilo, je pravilna. Posledično je pravilna odločitev o plačilu pravdnih stroškov in zavezancu za plačilo sodne takse. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.