Jedro

Odločba, ki temelji na zakonu Zvezne republike Jugoslavije, predstavlja tujo javno listino. Ta listina, ker v konkretnem primeru ni overjena po posebnem postopku, nima dokazne moči domače javne listine.

MSVN je z ratifikacijo in objavo sicer postal del notranjega pravnega reda RS in se uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 4. 6. 2009 in z dne 4. 11. 2008 ter, da je toženka dolžna tožniku izdati novo odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine po ZPIZVZ, in sicer po 1. odst. 2. čl. oz. podrejeno po 4. odst. 2. čl. oz. po MSVN, pri čemer naj se ugotovi, da je tožnik do starostne pokojnine upravičen, v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti odločbo toženke in sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožencu pa naložilo plačilo vseh stroškov postopka. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnik do dne 18. 10. 1991 imel 38 let in 2 dni pokojninske dobe in od tega 8 let, 2 meseca in 1 dan povečane pokojninske dobe. Sodišče svojo odločitev opre le na odločbo z dne 11. 6. 1992, ki je bila razveljavljena, ne upošteva pa odločbe z dne 13. 9. 1995, ki jo nadomesti in je tako obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju ter je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP in sicer je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin in samimi temi listinami. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede odločbe z dne 13. 9. 1995, ko je štelo, da je kot tuje javne listine ni mogoče upoštevati. Tožnik je po vojaških predpisih pridobil pravico do dvojnega štetja pokojninske dobe, ne glede na to, da je bila odločba izdana šele v letu 1995, saj gre za pravice, ki so priznane v skladu s predpisi za obdobje pred 25. 6. 1991 in so bile upoštevane tudi pri odmeri pokojnine s strani Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev. Glede na izpolnjeno pokojninsko dobo se mu je zahtevana starostna meja znižala s 55 let na 47 let, ki jih je tožnik do dne 18. 10. 1991 izpolnil. Tudi v primeru, da bi tožnik dejansko imel na 18. 10. 1991 le 7 let, 7 mesecev in 22 dni pokojninske dobe pa bi se mu zahtevana starostna meja znižala za celotno povečano pokojninsko dobo in glede na tak izračun je zahtevana starost tožnika na dan 18. 10. 1991, da bi izpolnil pogoje za predčasno upokojitev 47 let, 4 mesece in 8 dni; tožnik rojen dne 1. 6. 1994, je dne 18. 10. 1991 izpolnil starost 47 let, 4 mesece in 17 dni in je tako izpolnil vse zahtevane pogoje po 4. alineji 1. odst. 2. čl. ZPIZVZ. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na argumentirana stališča v tožbenem zahtevku, da je tožnik upravičen do pokojnine na podlagi MSVN. Slovenija je dolžna neposredno uporabo določb MSVN zagotoviti po določbi 8. čl. MSVN. Pritožba meni, da MSVN predvideva le možnost ne pa nujnost dodatnih sporazumov, predvsem pa v 8. čl. MSVN jasno zaveže države podpisnice, da tudi brez takih dodatnih sporazumov, na podlagi vzajemnosti, sprejmejo potrebne ukrepe v skladu z svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči. Meni, da bi Slovenija bila dolžna pokojninsko dobo iz časa veljavnosti ustrezne zakonodaje SFRJ priznati upravičencem po MSVN v celoti in brezpogojno, ne pa to omejevati s kakršnimikoli dodatnimi pogoji. V obsežnih pritožbenih navedbah pritožba povzema navedbe podane v reviziji zoper sodbo VDSS, opr. št. Psp 266/2008 z dne 7. 5. 2008, iz revizije zoper sodbo VDSS, opr. št. Psp 2/2006 z dne 21. 3. 2007 in meni, da gre za zahtevno vprašanje v okviru katerega bi moralo sodišče postopek prekiniti in po 156. čl. Ustave RS sprožiti pred ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti MSVN.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba.

Pritožba meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ko je odločitev oprlo le na odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 11. 6. 1992 ne upošteva pa odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 13. 9. 1995, ki je nadomestila prej navedeno odločbo. Kršitev po 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče meni, da izpodbijana sodba teh pomanjkljivosti nima, saj se lahko preizkusi, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, ne nasprotuje razlogom sodbe, sodba ima razloge glede odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče na strani 5 obrazložitve izpodbijane sodbe dokazno oceni navedeno odločbo z dne 13. 9. 1995 in jasno navede razloge zakaj je ne upošteva.

Pritožba ne konkretizira kršitve iz 15. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP temveč le prepiše zakonski tekst 15. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ob tem pa ne navede v čem je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin in samimi temi listinami. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe bilo nasprotje s tem, kar je v vsebini listin.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obseg tožnikove pokojninske dobe, skladno z 3. alineo 1. odst. 187. čl. ZPIZ-1, to je, skladno z 2. alinejo 202. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami), pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih, to je do 31. 3. 1992. Odločba ... z dne 13. 9. 1995 ni bila izdana na podlagi teh predpisov, pač na podlagi Zakona o vojski (Ur. l. ZRJ, št. 67/93, 24/94 in 43/94), ki ga je sprejela Zvezna republika Jugoslavija in zato predstavlja tujo javno listino. Obenem odločba nima dokazne moči domače javne listine zaradi neizpolnjevanja pogojev določenih v 225. čl. ZPP, da bi jo sodišče sploh lahko upoštevalo. Pritožbeno sodišče pri tem ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik po vojaških predpisih pridobil pravico do dvojnega štetja pokojninske dobe, saj ne gre za predpis bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, niti za zakon, s katerim je bilo do vključno 25. 06. 1991 urejeno vprašanje vojaške službe in zavarovalne dobe. Pritožbeno sodišče tako stoji na stališčih, ki jih je v zvezi z odločbo z dne 13. 9. 1995 že zavzelo glede tožnika v sodbi opr. št. Psp 490/2000 z dne 5. 9. 2002 in opr. št. Psp 309/2000 z dne 18. 7. 2003. Ne držijo navedbe v pritožbi, da bi tožnik tudi v primeru, da bi imel na 18. 10. 1991 le 7 let, 7 mesecev in 22 dni povečane pokojninske dobe, izpolnil pogoje za predčasno upokojitev glede na to, da je rojen 1. 6. 1944. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), v 1. odst. 402. člena, ko govori glede upoštevanja znižanja starostne meje po prejšnjih predpisih določa, da ne glede na določbe tega zakona se zavarovancem, ki se jim je do uveljavitve tega zakona zavarovalna doba štela s povečanjem, starostna meja predpisana za pridobitev starostne pokojnine in polna starost, zniža za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba. Tožnik je bil rojen dne 1. 6. 1944 in je dne 18. 10. 1991 izpolnil starost 47 let, 4 mesece in 17 dni. Ker je imel na dan 18. 10. 1991 7 let, 7 mesecev in 22 dni pokojninske dobe z povečanjem je potrebno 55 let starosti znižati za 7 let in 7 mesecev in je zahtevana starost tožnika na dan 18. 10. 1991, da bi izpolnil pogoje za predčasno upokojitev, 47 let in 5 mesecev. Polna starost se zniža le za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje starostne pokojnine tudi po Sporazumu o vprašanju nasledstva – MSVN (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. RS-MP, št. 20/2002. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča tudi glede navedb, ki se nanašajo na uporabo določb MSVN v konkretni zadevi. Tudi pritožbeno sodišče šteje, da je MSVN z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. čl. Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznosti posameznikov. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerij med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določijo tudi pravice in obveznosti in posameznikov.

Takšni razlagi pritrjuje tudi določba 8. čl. MSVN, na katero se v reviziji izrecno sklicuje tudi tožnik. Tudi pri navedeni določbi, s katero so se države podpisnice dogovorile, da na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovo državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodiščih in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma, gre namreč za obveznosti, ki se nanašajo na države podpisnice, ne pa za pravice posameznikov, ki bi bile določene dovolj jasno in izrecno, da bi jih bilo v upravnem oz. sodnem postopku mogoče neposredno uporabiti. Z MSVN je Republika Slovenija prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, med tem, ko gre pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev za materijo, ki je bila s strani Republike Slovenije normativno urejena v Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ; Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami).

V zvezi s predlogom tožnika za sprožitev postopka po 156. čl. Ustave Republike Slovenije pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem socialnim sporom tožnik ni navedel prepričljivih razlogov za dvom v ustavno skladnost navedenega mednarodnega sporazuma, niti takih razlogov sodišče ne vidi ob materialno pravnem preizkusu le – tega po uradni dolžnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.