Jedro

Ne glede na to, da tožnik ni izpolnil pogojev za upokojitev do 18. 10. 1991, pa v Republiki Sloveniji ni ostal brez pravic na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja v času zaposlitve v bivši JLA oziroma zavarovanje po bivših predpisih o vojaških zavarovancih.

Ravno zaradi upoštevanja zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, v času tožnikovega zavarovanja po bivših vojaških predpisih (v času zaposlitve v bivši JLA) se je lahko tožnik s 1. 6. 1996 upokojil že ob starosti 52 let. Tožniku je bila torej s 1. 6. 1996 priznana pravica do starostne pokojnine tudi na podlagi določb ZPIZVZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke, št. 2007816 z dne 4. 6. 2009, v zvezi z odločbo prve stopnje, št. 12 2007816 z dne 4. 11. 2008, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ) in določb sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) tudi za čas od 1. 6. 1992 do 1. 6. 1996, oziroma nasploh priznanje novih pravic iz naslova starostne pokojnine na podlagi teh aktov.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se je sklicevalo na svojo pravnomočno sodbo Psp 309/2000 z dne 18. 7. 2003, s katero je bilo v obnovi postopka, končanega s sodbo sodišča prve stopnje Ps 527/94 z dne 29. 6. 1994 in sodbo sodišča druge stopnje Psp 339/94 z dne 16. 11. 1995, že pravnomočno ugotovljeno, da razlogi za obnovo na podlagi listine vojske Jugoslavije, vojne pošte iz Beograda z dne 13. 9. 1995 o priznanju daljšega obdobja zavarovalne dobe s povečanjem niso podani. Že z navedenima sodbama iz leta 1994 in 1995 je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje pravice do akontacije predčasne vojaške pokojnine od 18. 10. 1991 dalje, ker tožnik takrat ni izpolnjeval zahtevanega starostnega pogoja. Hkrati je presodilo, da na podlagi v letu 2002 sprejetega in ratificiranega MSVN (Zakon o ratifikaciji – Ur. l. RS – MP, št. 20/2002) tožnik ni neposredno pridobil nobenih novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik 18. 10. 1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do predčasne pokojnine po takratnih predpisih o pokojninskem zavarovanju vojaških zavarovancev in, da bi moralo sodišče upoštevati odločbo beograjskega zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, št. VP-12525/92 z dne 15. 9. 1995, s katero je bilo ugotovljeno, da je njegovo povečanje pokojninske dobe v času zaposlitve v JLA znašalo preko osem let. Hkrati sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker na eni strani upošteva odločbo beograjskega zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev o njegovi upokojitvi z dne 11. 6. 1992, ne upošteva pa odločbe istega zavoda z dne 15. 9. 1995. Poleg tega sodišče ni navedlo razlogov glede neupoštevanja MSVN in njegove neustavnosti, oziroma se do tožnikovih navedb v zvezi s tem sploh ni opredelilo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče je navedlo razloge za zavrnitev tožnikovega zahtevka za priznanje predčasne pokojnine na podlagi določb ZPIZVZ ter se opredelilo do narave in pomena MSVN in njegove ustavnosti. Zato očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni utemeljen.

7. Že s sodbama Ps 527/94 z dne 29. 6. 1994 in Pdp 339/94-3 z dne 16. 11. 1995 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnik, kot takratni vojaški zavarovanec, po takratnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, do 18. 10. 1991 ni izpolnil starostnega pogoja za predčasno upokojitev. Predlog za obnovo postopka glede pravic na podlagi predčasne upokojitve od 18. 10. 1991 je bil s sodbo Psp 309/2000-2 z dne 18. 7. 2003 pravnomočno zavrnjen. Že zato tožnik v tem postopku ni mogel uspešno uveljavljati pravic na podlagi predčasne upokojitve od 18. 10. 1991, oziroma od 1. 6. 1992 dalje, ko je bil v takrat že tuji vojski (resda na podlagi zahteve, podane že pred 18. 10. 1991) razrešen vojaške službe in s strani takratnega sklada vojaških zavarovancev v Beogradu upokojen.

8. Ne glede na to, da tožnik ni izpolnil pogojev za upokojitev do 18. 10. 1991, pa v Republiki Sloveniji ni ostal brez pravic na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja v času zaposlitve v bivši JLA oziroma zavarovanje po bivših predpisih o vojaških zavarovancih. Na podlagi petega odstavka 2. člena ZPIZVZ pridobi bivši vojaški zavarovanec, državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, to je pri toženi stranki, pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, to je toženi stranki, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno.

9. Po ugotovitvah sodišča je bila tožniku od 1. 6. 1996 dalje priznana pravica do starostne pokojnine tako na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih v smislu navedenih določb ZPIZVZ, kot na podlagi kasnejšega prostovoljnega zavarovanja pri toženi stranki. Ravno zaradi upoštevanja zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, v času tožnikovega zavarovanja po bivših vojaških predpisih (v času zaposlitve v bivši JLA) se je lahko tožnik s 1. 6. 1996 upokojil že ob starosti 52 let. Tožniku je bila torej s 1. 6. 1996 priznana pravica do starostne pokojnine tudi na podlagi določb ZPIZVZ.

10. Sodišče pravilno ugotavlja, da MSVN ne daje neposredne podlage za priznavanje posamičnih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev. V prilogi E pa zavezuje države, naslednice bivše SFRJ, da prevzamejo odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ. V okviru te obveznosti je Republika Slovenija z ZPIZVZ za svoje državljane ustrezno prevzela tako odgovornost za izplačevanje do osamosvojitve Republike Slovenije že priznanih pokojnin, kot tudi odgovornost za pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja njenih državljanov v zvezi z zaposlitvijo v bivši JLA in drugih organih bivše SFRJ. Tudi tožniku je bila od 1. 6. 1996 dalje priznana starostna pokojnina na podlagi tako prevzetih obveznosti, torej tudi v skladu z MSVN in na podlagi določb ZPIZVZ, pred tem pa tožnik v Republiki Sloveniji pogojev za priznanje pravice do pokojnine ni izpolnjeval. 11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.