Jedro

Čeprav tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa (20 ur tedensko), nima pravice do delne pokojnine, ker je v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen za poln delovni čas (40 ur tedensko). Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je tudi prenehanje zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 23. 11. 2010 in št. ... z dne 18. 10. 2010, na priznanje pravice do delne pokojnine v višini polovice starostne pokojnine od 17. 9. 2010 dalje, ki jo je dolžan odmeriti toženec s posebno odločbo in jo tožniku izplačati od septembra 2010 dalje z uskladitvami in zakonskimi zamudnimi obrestmi, na povrnitev plačanih prispevkov zavarovanja, ki presegajo polovico polnega delovnega časa od septembra 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na načelo materialne resnice in načelo varstva pravic strank iz Zakona o splošnem upravnem postopku. Toženec teh določil ni upošteval, saj se je postavil na stališče, da tožnik ni upravičen do delne pokojnine, ker ni bil v delovnem razmerju. Če je bila tožnikova vloga za priznanje delne pokojnine nepopolna ali pa toženec o tem ne bi bil pristojen odločati, bi ga moral na to opozoriti, vendar iz izpodbijanih odločb ne izhaja, da bi to bilo sporno. Tožnik v postopku izdaje odločbe pri tožencu tudi ni bil zaslišan. V zadevi opr. št. Psp 329/2009 je pritožbeno sodišče že odločilo, da bi moral toženec tožnika poslati k prijavno odjavni službi. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi oprlo na druge razloge, kot toženec v izpodbijani odločbi, kar je v nasprotju z načelom pravne države, načelom zakonitosti in načelom do učinkovitega pravnega sredstva. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, da je tožnik zatrjeval, da je potrebno vlogo za delno pokojnino upoštevati tudi kot zahtevo za spremembo vpisa podatkov v matično evidenco glede obsega zavarovanja. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo pravne podlage za zavrnitev zahtevka, temveč se je le sklicevalo na sodbe Vrhovnega sodišča RS. Stališče sodišča, da bi se moral tožnik najprej odjaviti iz polnega zavarovanja in nato uveljavljati delno pokojnino, nima zakonske podlage, saj bi se to lahko naredilo istočasno, oziroma bi spremembo zavarovanja lahko opravila tudi tožena stranka tako, da bi po priznanju pravice do delne pokojnine vlogo odstopila Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali bi toženec lahko izdal odločbo o delni pokojnini, oziroma ali se najprej izda odločba o delni pokojnini, ki predstavlja podlago za prijavo v zavarovanje, ali pa je najprej potrebno urediti zdravstveno zavarovanje, ki potem predstavlja podlago za izdajo odločbe o delni pokojni. Sodbe v tem delu, zato ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je za odvetnika povsem neživljenjska, saj bi lahko trajalo več let, preden bi bila tožniku pravica do delne pokojnine priznana. Tožnik do delne pokojnine ni upravičen le iz procesnih razlogov, ker naj se ne bi najprej izrecno odjavil iz zavarovanja, nato pa se ponovno prijavil za delno pokojnino. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z določili Ustave RS, in sicer z 2., 14., 15., 22., 25., 33., 49. in 50. členom, prav tako pa tudi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec poudarja, da je bil tožnik šele od 1. 6. 2011 dalje zavarovan za polovični delovni čas in je bil v času izdaje izpodbijane odločbe zavarovan za poln delovni čas in tudi ni zahteval spremembe zavarovanja. Za priznanje pravice do delne pokojnine je potrebno, da zavarovanec, ki prične opravljati dejavnost s krajšim delovnim časom, tudi vključen v zavarovanje za krajši delovni čas. Pri tem se sklicuje na 57. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS. Opozarja, da tožnik kot odvetnik ni prava neuka stranka.

Dne 6. 11. 2012, kar je po izteku roka za pritožbo in zato prepozno, je tožnik dopolnil pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni kršilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov o tem, da je vlogo za delno pokojnino potrebno upoštevati tudi kot zahtevo za spremembo obsega zavarovanj in o tem, ali se najprej izda odločba o delni pokojnini, ki predstavlja podlago za prijavo v zavarovanje, ali obratno, zaradi česar njen preizkus naj ne bi bil mogoč. Kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Poleg tega se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh, za odločitev bistvenih navedb tožnika.

V tem socialnem sporu, ko tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 23. 11. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 18. 10. 2010, je sporno, ali ima tožnik, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa (20 ur tedensko), pri čemer pa je v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen za poln delovni čas (40 ur tedensko), pravico do delne pokojnine.

Po določbi 58. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) lahko zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne starostne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico delovnega časa. Po 2. odstavku 178. člena ZPIZ-1 se uživalcu pokojnine, ki ponovno pridobi lastnost zavarovanca, izplačuje polovico pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Določba 58. člena in enako 178. člena ZPIZ-1 daje torej pravico do delne pokojnine oziroma izplačevanja polovice pokojnine le tistim, ki so v delovnem razmerju oziroma zaposleni največ s polovico delovnega časa. Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. ... z dne 19. 10. 2006, ugotovilo neskladje 2. odstavka 178. člena in 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), pri čemer je zakonodajalcu naložilo odpravo neskladja. Neskladje v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bilo odpravljeno.

Vrhovno sodišče RS, pa tudi Višje delovno in socialno sodišče, je upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-358/2004 z dne 19. 10. 2006, že v številnih odločbah (na primer zadevah, opr. št. VIII Ips 485/2008, VIII Ips 172/2006, VIII Ips 211/2008) zavzelo stališče, da imajo, pod določenimi pogoji, tudi zavarovanci, ki opravljajo odvetniško dejavnost, pravico do delne pokojnine. Vrhovno sodišče RS je tako v sodbi, opr. št. VIII Ips 211/2008 z dne 19. 4. 2010, poudarilo, da ne gre za neustavnost zakonske določbe kot take, ampak je neustavnost v tem, da zakon nečesa ne ureja. Gre za zakonsko praznino, ki jo je potrebno zapolniti, skladno s 3. členom Zakona o sodiščih (ZST, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami). Ker z zakonom ni predpisan delovni čas ne za odvetnika (odvetniško pisarno) ne za opravljanje odvetniške dejavnosti, se odvetnik svobodno odloča, kako bo opravljal svoj poklic, tudi glede tega, v kakšnem obsegu oziroma v kakšnem času. V takem primeru je logična in sprejemljiva rešitev, da ima pravico do delne pokojnine tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa. Takšno stališče je ob presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, ki tožniku pravice do delne pokojnine ni priznala prav iz razloga, ker je opravljal odvetniško dejavnost, pravilno sprejelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Nadalje je bilo v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča (na primer v zadevah opr. št. VIII Ips 459/2009 Vrhovega sodišča in opr. št. Psp 232/2010 in opr. št. Psp 252/2012 Višjega delovnega in socialnega sodišče) na podlagi določb 58., 178. člena in 2. odstavka 156. člen ZPIZ-1 zavzeto tudi stališče, da morajo biti za priznanje pravice do delne pokojnine odvetniku izpolnjeni naslednji pogoji: da izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, da opravlja odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa in je tako tudi vpisan v Odvetniško zbornico Slovenije ter da je tudi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen le za polovični delovni čas. Po 2. odstavku 156. člen ZPIZ-1 je namreč pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje zavarovanja, zato je za pridobitev pravice do delne pokojnine potrebna sprememba v zavarovanju iz polnega v krajši čas. Glede slednjega pogoja je Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 16/2012 z dne 4. 9. 2012, v identični zadevi odločilo, da revidentki, ki je bila ob dokončnosti odločbe zavarovana v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, ne more biti priznana pokojnina za polovični delovni čas, oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bil tožnik do dokončnosti odločbe, to je do dne 23. 11. 2010, zavarovan za poln delovni čas in je tudi prispevke plačeval za poln delovni čas, ki je pritožba ne izpodbija, pritožbeno sodišče upoštevaje, da je socialni spor spor polne jurisdikcije, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik v času do dokončnosti odločbe ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine. Predmet presoje v tem socialnem sporu je namreč dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Kasnejše spremembe oziroma vložitev prijave v zavarovanje za polovični delovni čas z dnem 1. 6. 2011 na rešitev sporne zadeve nimajo nobenega vpliva. Kot je že navedeno, je bistvenega pomena za odločitev to, da tožnik do 23. 11. 2010 ni vložil prijave v zavarovanje za polovični delovni čas, temveč le zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine. S tem, ko je vložil zahtevo za priznanje delne pokojnine, pa ni šteti, da je zahteval tudi spremembo zavarovanja, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik, saj gre za dva povsem ločena postopka, in sicer postopek v zvezi s priznanjem pravice do delne pokojnine iz pokojninskega zavarovanja in postopek v zvezi z zavarovanjem oziroma lastnostjo zavarovanca. V 2. odstavku 43. člena Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) je določeno, da se podatki, vpisani v matično evidenco, spremenijo na podlagi prijave o spremembi podatkov na način, določen s tem zakonom. Skladno z 19. členom ZMEPIZ prijava v zavarovanje med drugim vsebuje tudi število ur dejanskega delovnega oziroma zavarovalnega časa zavarovanca. V 1. odstavku 25. člena ZMEPIZ je nadalje določeno, da vložniku prijave v zavarovanje, prijave spremembe med zavarovanjem in odjave iz zavarovanja potrdi vložitev prijave, spremembe oziroma odjave subjekt iz 3. odstavka 2. člena ZMEPIZ, po katerem toženec kot upravljavec matične evidence lahko za opravljanje posameznih nalog pri vodenju matične evidence pooblasti drugo službo ali zavod. Tožnikova zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine ni bila niti nepopolna niti nerazumljiva, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na načelo materialne resnice in načelo varstva pravic strank iz 6. in 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), in s tem v zvezi na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Psp 329/2009 z dne 8. 10. 2009, saj le-ta ni povsem enaka kot obravnavani spor. Tožnik v zadevi opr. št. Psp 329/2009 je namreč zatrjeval, da je (sicer z eno vlogo) uveljavljal tako pravico do delne pokojnine kot tudi spremembo zavarovanja, zato je bilo tožencu naloženo, da v ponovnem upravnem odločanju najprej presodi, ali se vloga res nanaša tudi na spremembo zavarovanja, med tem ko je tožnik v konkretnem primeru z vlogo z dne 17. 9. 2010 uveljavljal le delno pokojnino, za katero pa neutemeljeno uveljavlja, naj se šteje tudi kot zahteva za spremembo zavarovanja. V primeru kasnejše spremembe dejanskega stanja lahko tožnik vloži novo zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine pri tožencu. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvi določb ustave.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).