Jedro

Oseba, ki sicer izpolnjuje ostale pogoje za pridobitev (delne) starostne pokojnine, ne more biti polno zavarovana in obenem imeti pravico do delne starostne pokojnine.

Zavarovanec mora najprej urediti spremembo zavarovanja in s tem v zvezi podati zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca oziroma prijavo spremembe med zavarovanjem iz razlogov opravljanja dejavnosti odvetništva le s polovico delovnega časa, saj je ureditev ustreznega zavarovanja eden od pogojev za pridobitev pravice do delne starostne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 18. 10. 2010 in 23. 11. 2010, za priznanje pravice do delne pokojnine tožniku od 17. 9. 2010, odmero te pokojnine s posebno odločbo in izplačevanje od septembra 2010 z vsemi naknadnimi uskladitvami ter povrnitvijo mesečnih prispevkov zavarovanja, ki presegajo polovico polnega delovnega časa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

2. Sodišče je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine v skladu z določbami 58., 156. in 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), saj je prijavljen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim časom in ne s štiriurnim delovnim časom. Sodišče je tudi zavrnilo tožnikove navedbe, da je pravno neuka stranka; v postopku pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije bi lahko prijavil zavarovanje za polovični delovni čas in v primeru negativne odločbe zahteval sodno varstvo. V času do dokončnosti izpodbijane odločbe tega ni storil. Pri presoji se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobnih zadevah VIII Ips 172/2006, VIII Ips 459/2009, VIII Ips 57/2010 in VIII Ips 16/2012. 3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, da oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in uživati pravice do delne starostne pokojnine. Ni mogoče šteti, da je tožnik z vložitvijo zahteve za priznanje delne pokojnine zahteval tudi spremembo zavarovanja, saj gre za dva ločena postopka. V zvezi z zavarovanjem oziroma lastnostjo zavarovanca se je sklicevalo na določbe 2., 19., 25. in 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadalj). Ker tožnikova zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine tudi ni bila nepopolna ali nerazumljiva, je zavrnilo njegovo sklicevanje na načeli materialne resnice in varstva pravic strank iz 6. in 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.). Tožnik je v konkretnem primeru z vlogo z dne 17. 9. 2010 uveljavljal le delno pokojnino, ki je ni mogoče šteti tudi kot zahtevo za spremembo zavarovanja, sicer pa bo ob spremenjenem dejanskem stanju lahko vložil novo zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej najprej opozarja na določbe ZUP v zvezi z vodenjem upravnih postopkov, posebej pa načeli varstva pravic strank in materialne resnice – upravni organi morajo strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, uradna oseba pa mora stranko opozoriti na njene pravice ter poskrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo njenih pravic, ki ji gredo po zakonu. V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka teh določb ni upoštevala zaradi popolnoma odklonilnega stališča do pravice odvetnikov do delne pokojnine. Če bi ocenila, da je vloga za delno pokojnino nepopolna ali da ni bila pristojna, bi morala tožnika na to opozoriti in mu podati ustrezen pravni pouk ter ponuditi ustrezen dodatni rok v smislu 67. člena ZUP. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča Psp 329/2009 z dne 8. 10. 2009. Tožena stranka je zavrnila njegovo zahtevo, ker je stala na stališču, da do delne pokojnine ni upravičen, sodišče pa iz drugačni razlogov. To ni pravilno, saj bi se moralo sodišče osredotočiti le na razloge, ki jih je navedla tožena stranka. Iz sodbe izhaja nekaj, kar v upravnem postopku ni bilo sporno in ni bilo predmet presoje. Tožnik v nadaljevanju priznava, da „ne more biti prijavljen za polni delovni čas in za krajši delovni čas“, vendar bi bilo to mogoče rešiti tudi v okviru vloge za izdajo odločbe o delni pokojnini, torej v okviru enega upravnega postopka. Iz pojasnil sodišča ne izhaja, da tožena stranka ni pristojna za sprejem takšne odločitve, sicer pa bi lahko zahtevo odstopila v reševanje drugemu organu. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali bi tožena stranka lahko izdala odločbo o delni pokojnini oziroma, ali se najprej izda odločba o delni pokojnini in takšna odločba predstavlja podlago za prijavo v zdravstveno zavarovanje, ali pa je najprej treba urediti zdravstveno zavarovanje, ki potem predstavlja podlago za izdajo odločbe o delni pokojnini. Sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Rešitev, ki jo opisuje sodišče, je tudi neživljenjska, zlasti v primeru odvetnika, saj bi odjava pri Odvetniški zbornici pomenila, da tožniku preneha funkcija odvetnika, in s tem pooblastilo za zastopanje, tožnik pa bi moral odpovedati tudi pogodbo dvema zaposlenima osebama. Opozarja na različni stališči Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in tožene stranke ter zaplete v zvezi z morebitnimi postopki pri zavodih. Odločitev tožene stranke ni le nezakonita, temveč tudi neustavna in preveč toga, zaradi česar uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 2., 14., 15., 22., 25., 33. in 49. členu Ustave Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 379. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik dovolj konkretno uveljavlja le bistveno kršitev določb postopka, v zvezi s tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede odgovora na vprašanje, ali odločba o delni pokojnini predstavlja podlago za prijavo spremembe o zdravstvenem zavarovanju ali obratno, vendar še to le v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje - brez navedbe, da bi isto kršitev ponovilo tudi sodišče druge stopnje ali v zvezi s tem storilo neko drugo kršitev določb postopka. Glede na določbo 370. člena ZPP v povezavi s 367. členom ZPP to ne more biti dovoljen revizijski razlog.

8. V zvezi z revizijskimi navedbami o načelih upravnega postopka (načeli varstva pravic in materialne resnice) ter dodatnih navedb v zvezi z nepopolno ali nerazumljivo vlogo tožnika je (tako kot sodišče druge stopnje) treba poudariti, da tožnikova vloga oziroma zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine z dne 17. 9. 2010 ni bila nepopolna ali nerazumljiva. Tožnikovo tolmačenje načela varstva pravic strank presega dolžnosti upravnih organov iz 7. člena ZUP. Na drugi strani tudi zavrnitev tožnikove zahteve za priznanje pravice do delne starostne pokojnine že iz načelnih razlogov ne pomeni, da bi bila za tožnika kljub ugotavljanju še dodatnih dejstev, izdana drugačna (pozitivna) odločba, torej se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na načelo materialne resnice, kot je opredeljeno v 8. členu ZUP. Tožnik nadalje spregleda, da v sodišča v socialnem sporu nimajo le kasatorične funkcije, temveč gre za spor polne jurisdikcije, kar pomeni, da je imel tožnik tudi v sodnem postopku pravico uveljavljati in zahtevati ugotovitev vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, to pa je tudi storil. 9. V zvezi s pravico do delne starostne pokojnine so znana dosedanja stališča Vrhovnega sodišča RS (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006) o načelnem priznanju pravice do delne pokojnine tudi samozaposlenim zavarovancem oziroma konkretno odvetnikom, ki svojo odvetniško dejavnost opravljajo z največ polovico delovnega časa. Prav Vrhovno sodišče je v svojih odločbah dopustilo možnost priznavanja te pravice, kljub izostanku izrecne zakonske ureditve (1). Obenem je Vrhovno sodišče poudarilo tudi, da oseba, ki sicer izpolnjuje ostale pogoje za pridobitev (delne) starostne pokojnine, ne more biti polno zavarovana in obenem imeti pravico do delne starostne pokojnine, saj je v skladu s 156. členom ZPIZ-1 (v povezavi z 58. členom istega zakona) pogoj za pridobitev pravice do delne pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja na podlagi dotedanje polne zaposlitve oziroma opravljanje dejavnosti v polnem delovnem času (2). Glede na navedeno določbo ZPIZ-1 je jasno, da mora zavarovanec najprej urediti spremembo zavarovanja in s tem v zvezi podati zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca oziroma prijavo spremembe med zavarovanjem iz razlogov opravljanja dejavnosti odvetništva le s polovico delovnega časa v skladu z določbami 7., 19., 23., 25., 26., 43. in 58. člena ZMEPIZ, saj je ureditev ustreznega zavarovanja eden od pogojev za pridobitev pravice do delne starostne pokojnine (3). Pri tem iz 2. člena ZMEPIZ izhaja, da je upravljalec matične evidence sicer Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki lahko za opravljanje posameznih nalog pooblasti drugo službo ali zavod, to pa je po tretjem odstavku te zakonske določbe (v zvezi z prijavami, odjavami in prijavami sprememb podatkov) prijavno odjavna služba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (4).

10. Tožnik upravičeno opozarja na možne probleme in zaplete v zvezi z prijavo ustreznega zavarovanja oziroma uveljavljanjem pravice do delne starostne pokojnine ter nasprotujoča si stališča Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar to ne more vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe sodišča v tem sporu. Tožnik bi se pred uveljavitvijo pravice do delne starostne pokojnine moral obrniti na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ustrezno urediti zavarovanje ali vsaj podati ustrezno prijavo v zavarovanje za polovico delovnega časa, ne pa najprej uveljavljati pravice do delne starostne pokojnine, šele po dokončnosti izpodbijane odločbe tožene stranke pa podati tudi ustrezno prijavo zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

11. Ker revizijsko sodišče tudi ne ugotavlja, da bi z izpodbijano odločbo sodišče tožniku kršilo njegove ustavne pravice in svoboščine in je odločilo tudi v skladu z enotno in ustaljeno sodno prakso, je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej sodbo VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 in številne nadaljnje odločbe.

Op. št. (2): Glej sodbi VIII Ips 459/2009 z dne 9. 5. 2011 in VIII Ips 164/2012 z dne 17. 6. 2013. Op. št. (3): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 164/2012 z dne 17. 6. 2013. Op. št. (4): Na podlagi 65. člena ZMEPIZ so predpisani so tudi enotni obrazci prijav; glej Pravilnik o obrazcih prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo, zavarovanju za primer brezposelnosti in o sklenitvi delovnega razmerja; glej tudi spletna naslova tožene stranke in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede vlaganja prijav in odjav zavarovanja.