Jedro

Tožnik toženi stranki (DARS) očita odgovornost za napačno izvedbo vozišča oziroma za projektantsko napako, ker se je naenkrat na delu vozišča nahajala oziroma zadrževala voda ter v zvezi s tem opustitev sanacije vozišča in ustrezne prometne signalizacije. Ker gre za naloge upravljanja in vzdrževanja avtocest, ki jih tožena stranka opravlja v svojem imenu, a za račun države, ni pasivno legitimirana za plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. odstavek 1. točke izreka) potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu (1. odstavek 1. točke izreka) ter stroškovnem delu (2. točka izreka) tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, tožeči stranki pa se naloži, da je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.869,10 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 423,20 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 2.689,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Ne strinja se z višino dosojene odškodnine, saj je prepričan, da je v škodnem dogodku utrpel takšne poškodbe in strah, da je njegov zahtevek za izplačilo nematerialne škode v celoti utemeljen. Pritožuje se tudi zaradi višine nepriznanih pravdnih stroškov, ker iz sodbe ne more razbrati, katere stroške mu je sodišče sploh priznalo.

Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zakon o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji – ZDARS določa naloge tožene stranke in sicer ločuje naloge, ki jih ta opravlja v svojem imenu, vendar za račun Republike Slovenije, ki je tudi lastnica vseh avtocest, od nalog, ki jih tožena stranka opravlja v svojem imenu in za svoj račun. Za škodo, ki nastane pri izvajanju nalog, ki sodijo na področje, kjer tožena stranka ravna samo kot zastopnik Republike Slovenije, tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje bi ob ugovoru pasivne legitimacije moralo najprej presoditi, na katero področje spada ravnanje oziroma očitana opustitev tožene stranke, ki naj bi privedla do nastanka škode. Sodišče se ni jasno opredelilo, ali naj bi odgovornost tožene stranke izvirala iz napake v gradnji avtoceste ali pa naj bi šlo za opustitve pri vzdrževanju. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožba temelji zgolj na očitku napačne izvedbe (izgradnje) cestišča in da je tožeča stranka ves čas do prvega naroka in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjevala, da naj bi do nezgode in s tem povezane škode prišlo zaradi napačne izvedbe cestišča oziroma projektantske napake. Tožeča stranka je šele po končanem prvem naroku za glavno obravnavo začela zatrjevati, da naj bi bila škoda posledica neprimernega vzdrževanja cestišča in gre torej za nedopustne novote, na kar je tožena stranka sodišče opozorila. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka v celoti odgovorna za vse dogodke na avtocestah v času poskusnega obratovanja. Sodba je nepravilna tudi v delu, ko sodišče ugotavlja obstoj nedopustnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med domnevno opustitvijo izvedbe odvodnjavanja z žlebičenjem in nastankom nezgode. Sodišče ni ugotavljalo, ali bi tožena stranka z žlebičenjem sploh lahko preprečila nastanek tožnikove nezgode in v celoti spregleda ugotovitve izvedenca, da lahko do zadrževanja vode ob močnem deževju pride tudi na pravilno izvedeni cesti.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve tožene stranke kot neutemeljene in predlaga potrditev obsodilnega dela sodbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke. Štelo je namreč, da je tožena stranka na podlagi 1. člena Zakona o družbi za avtoceste v RS odgovorna za upravljanje in vzdrževanje avtocest in hitrih cest ter da je v celoti odgovorna za vse dogodke na avtocestah tudi v času poskusnega obratovanja. Pri tem je ocenilo, da se napake pri sami gradnji avtocest pokažejo šele z njihovo uporabo v vseh vremenskih razmerah in letnih časih. V nadaljevanju je sledilo ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke o razlogih za nastanek prometne nezgode (pojav aquaplanninga) ter ugotovilo nedopustno ravnanje tožene stranke v tem, da je opustila pravočasno izvedbo odvodnjavanja z žlebičenjem cestne površine, čeprav je bilo na spornem odseku avtoceste več prometnih nezgod. Pritožbeno sodišče pa mora pritrditi pritožbi tožene stranke, da je takšna utemeljitev odškodninske odgovornosti tožene stranke materialnopravno zmotna.

Tožnik zahteva plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nezgodi dne 23.7.2004 na novo odprti avtomobilski cesti A 2 med odcepom za Rako in Dobruško vasjo v bližini naselja Grmovlje. Zahtevek utemeljuje s trditvami, da je do prometne nesreče prišlo zaradi napačne izvedbe samega vozišča („mogoče je šlo tudi za projektantsko napako“), torej za odgovornost tožene stranke, ki je investitor oziroma upravljalec te avtomobilske ceste, saj ni prav z ničemer poskrbela za varno vožnjo udeležencev v prometu, niti z ukrepi, ki bi preprečevali takšne škodne dogodke, niti z ustrezno sanacijo vozišča, niti z nikakršno prometno signalizacijo in podobo. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke z škodni dogodek, ki naj bi bil glede na trditveno podlago tožbe očitno posledica napačne izvedbe vozišča, je potrebno uporabiti določila Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS – UPB 1, Ur. l. RS, št. 20/2004) in Zakona o javnih cestah (ZJC, Ur. l., št. 29/97 s spremembami). Javne ceste se namreč delijo na državne in občinske ceste. Upravljalec državnih cest je Republika Slovenija (14. člen ZJC). Avtoceste in hitre ceste sodijo med državne ceste in so v lasti Republike Slovenije, za njihovo gradnjo, upravljanje ter vzdrževanje pa je zadolžena Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS), ki te naloge opravlja v svojem imenu, a za račun države (3. člen in 3.č člen ZDARS). Naloge tožene stranke po določbah ZDARS, ki jih vedno opravlja za račun države, ne pa za svoj račun, so med ostalim naloge v zvezi z izgradnjo avtoceste in obnavljanjem avtocest ter finančni inženiring (3. člen ZDARS) ter naloge upravljanja in vzdrževanja avtocest (3.č člen ZDARS). Pri tem pa le tiste naloge, ki so opredeljene v 3. odstavku 3.č člena ZDARS (izvajanje rednega vzdrževanja avtocest in objektov na njih, oddajanje površin za opravljanje spremljajočih dejavnosti in dovoljevanja ustanavljanja služnosti) tožena stranka opravlja v svojem imenu in za svoj račun, vse ostale naloge, tudi tiste iz 4. odstavka 3.č člena ZDARS (med ostalim nadzor stanja ceste, nadzor prometne ureditve na cestah, organiziranje obveščanja javnosti o stanju cest in prometa na njih) izvaja za račun države, ne pa za svoj račun. Ob pravilni uporabi navedene zakonske določbe in ob upoštevanju tistih trditev, ki jih je tožnik pravočasno podal do prvega naroka za glavno obravnavo (268. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je lahko pravilen le zaključek, da tožena stranka za škodo ne more biti pasivno legitimirana. Tožnik ji namreč očita odgovornost za napačno izvedbo vozišča oziroma za projektantsko napako, ker se je naenkrat na delu vozišča nahajala oziroma zadrževala voda ter v zvezi s tem opustitev sanacije vozišča in ustrezne prometne signalizacije. Ker gre za naloge upravljanja in vzdrževanja avtocest, ki jih ni mogoče umestiti med tiste, ki jih po določbah ZDARS izvaja tožena stranka v svojem imenu in za svoj račun, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo. Ker iz zgoraj navedenih razlogov tožnikova pritožba ni utemeljena, pa jo je potrebno zavrniti in v zavrnilnem delu sodbo potrditi na podlagi 353. člena ZPP.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odloči o stroških vsega postopka. Tožena stranka je upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov postopka glede na uspeh v pravdi (154. in 155. člen ZPP) v znesku 1.869,10 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško in taksno tarifo, odmera je specificirana v stroškovniku v spisu. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov 423,20 EUR.