Jedro

Pomembno je, da pride po otroka ob začetku počitnic en roditelj, drugi pa pride po otroka na koncu počitnic, in tako vsak od njiju poskrbi za en prevoz, saj se tako pokaže otrokom, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otrok enakopravna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 107/2004 z dne 26.10.2004 razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, njuna mladoletna otroka A. A., rojenega 11.1.1998 in B. A., rojenega 5.1.2000, dodelilo v varstvo in vzgojo materi, očetu pa je naložilo plačevanje preživnine po 22.000 SIT mesečno za vsakega otroka. Odločilo je še o tedenskih, počitniških in prazničnih stikih tožnika z mladoletnima otrokoma.

Pritožbi tožeče stranke proti sodbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo v 4. točki glede tožnikovih stikov z otrokoma med počitnicami in državnimi prazniki, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v ostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. P 11/2005 z dne 14.4.2005 odločilo o tožnikovih stikih z otrokoma med počitnicami in državnimi prazniki. V 1. alinei je določilo stike v poletnih počitnicah in sicer, da mladoletna otroka preživita s tožnikom prva dva tedna v juliju in prva dva tedna v avgustu, pri čemer pride tožnik po otroka prvi petek v juliju na naslov toženke ob 17. uri in pripelje otroka na naslov toženke čez dva tedna ob koncu bivanja pri njem ob 18. uri; smiselno enako velja za počitnice v avgustu. V 2. alinei je odločilo o preživljanju zimskih počitnic v februarju oziroma marcu v dolžini tedna dni tako, da pride tožnik po mladoletna otroka v petek ob 17. uri na naslov toženke in pripelje otroka nazaj na naslov toženke ob koncu počitnic v petek ob 18. uri. V 3., 4. in 5. alinei je sodišče odločilo o stikih med prazniki in novembrskimi počitnicami.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo v 3., 4. in 5. alinei (glede prvomajskih in novembrskih počitnic ter praznikov) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodbo pa je v 1. alinei spremenilo tako, da po mladoletna otroka ob koncu njunega bivanja pri tožniku pride toženka; 2. alineo je spremenilo tako, da po otroka ob koncu njunega bivanja pri tožniku pride toženka v soboto ob 18. uri. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Proti zadnji sodbi sodišča druge stopnje oziroma zoper del, s katerim je spremenjena prvostopenjska sodba, je toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. V reviziji navaja, da je sodba višjega sodišča v spremenjeni 1. alinei nedoločna in nejasna. Odločitev pa je tudi materialnopravno zmotna, saj višje sodišče napačno razlaga določbo drugega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko ga razširja na utemeljevanje enakopravnosti staršev v odnosu do otrok z okoliščino, da otroka v varstvo k drugemu roditelju pripelje en roditelj, drugi pa ga odpelje nazaj. O tem zakon namreč ne govori. Toženka opozarja, da je potrebno upoštevati specifičnost vsakega primera posebej. V danem primeru je tožnik stike z otrokom zlorabil in s silo preprečeval vrnitev otrok materi, sicer pa je s sovražnim odnosom do matere skušal vplivati na njihove medsebojne odnose in otroka čustveno odtujiti od matere. S tem, ko bi tožnik otroka pripeljal nazaj k materi, otrokoma ne bi vzbujal občutka, da ju mati trga od očeta, kar se je dogajalo, ko je toženka prišla po otroka na podlagi sodne odločbe, pa jo je skupaj z domačimi zaničeval, poniževal in ji odrekal enakopravnost roditeljske pravice. Sicer pa je nerealno govoriti o enakopravnih obveznostih obeh roditeljev, saj je pretežni del obveznosti toženkina skrb, sedaj pa naj bi bila njena skrb še dodatna vožnja iz I. v B. in še isti dan nazaj. Dodatno obremenjevanje matere z vožnjo 200 kilometrov v B. in 200 kilometrov nazaj vsekakor nima utemeljitve v zakonu. Toženka se tudi ne strinja s spremenjeno 2. alineo, s katero je višje sodišče odločilo, da pride toženka po otroka ob koncu njunega bivanja pri tožniku v soboto ob 18. uri. Obrazložitev s tedenskimi aranžmaji je nesprejemljiva, saj tožnik otrok do sedaj še nikoli ni nikamor peljal od sobote do sobote. V takem primeru pa toženka tudi ne bi nasprotovala eventualnemu podaljšanju stikov za en dan.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB2, Uradni list RS, št. 36/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku. Ta je v odgovoru na revizijo navedel, da je neutemeljena, v delu, v katerem navaja nova dejstva pa nedovoljena.

Revizija ni utemeljena.

Ne drži revizijska trditev, da je sodba višjega sodišča v spremenjeni 1. alinei nedoločna in nejasna. Upoštevati jo je treba v povezavi z nespremenjenim delom prvostopenjske sodbe. Tako je določeno za prvi in drugi del poletnih počitnic, da toženka pride vsakič po otroka k tožniku v petek ob 18. uri.

Po 78. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - UPB1, Uradni list RS, št. 69/2004) sodišče ob razvezi zakonske zveze odloči tudi o otrokovih stikih s starši. Po prvem odstavku 106. člena ZZZDR ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. Odločilne so predvsem otrokove koristi.

V skladu z navedenim je odločilo pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi. Glede poletnih in zimskih počitnic je določilo stike tako, da na začetku vsakih počitnic pride po mladoletna otroka tožnik k toženki, na koncu vsakih poletnih in zimskih počitnic pa pride po otroka toženka k tožniku. Slednjemu toženka nasprotuje, vendar po prepričanju revizijskega sodišča neutemeljeno. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je pomembno, da pride po otroka ob začetku počitnic en roditelj, drugi pa pride po otroka na koncu počitnic in tako vsak od njiju poskrbi za en prevoz, oba pa za nemoteno predajo, so pravilni in se jim revizijsko sodišče pridružuje. Neutemeljena je toženkina revizijska trditev, da drugi odstavek 106. člena ZZZDR o tem ne govori in da gre za napačno širitev te določbe na utemeljevanje enakopravnosti staršev v odnosu do otrok. Drugostopenjsko sodišče se je namreč oprlo na drugi odstavek 106. člena ZZZDR pri pojasnjevanju, da mora vsak od staršev ne samo opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, ampak je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Sicer nesporna enakopravnost obeh staršev v odnosu do otrok mora biti izkazana tudi pri izvajanju stikov. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otrok od enega roditelja do drugega v eno smer, pokaže otrokom, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otrok enakopravna. Za odstop od takega načelnega stališča, ki ima podlago v zagotavljanju koristi otrok, ni nobenih tehtnih okoliščin. Poudarjanje oddaljenosti prebivališč obeh roditeljev je nerelevantno, saj velja ta okoliščina za oba enako, druge okoliščine, ki bi toženki onemogočale izvajanje stikov v počitnicah na način, kot je odločeno v izpodbijani sodbi, pa v sodbah nižjih sodišč niso bile ugotovljene. Drugačne trditve v toženkini reviziji pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji, ki ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Toženka tudi v reviziji ponavlja trditev o možnih konfliktih, ko bo prišla na tožnikov dom po otroka, na kar kažejo njene tovrstne pretekle težave. Tudi v tem delu se revizijsko sodišče strinja z izpodbijano sodbo, da je enako mogoče, da oče otrok ne izroči materi, ko ta pride ponju v B., kot jih lahko ne bi pripeljal v I., če bi bila to njegova dolžnost. Glede na ugotovljeno konfliktnost med bivšima partnerjema so njuni konflikti ob izvrševanju stikov z otrokoma vedno mogoči, vendar se morata zavedati, da je zaradi koristi otrok potrebna njuna medsebojna lojalnost pri izvrševanju teh stikov. Zavedati se morata, da 106. člen ZZZDR obema roditeljema nalaga korektno izvrševanje stikov, sicer so zaradi koristi otrok možni ukrepi zoper enega ali drugega.

V skladu z mnenjem sodnega izvedenca morajo biti stiki z otrokoma glede na konfliktnost nekdanjih partnerjev čim natančneje urejeni, zato ni sprejemljiva revizijska trditev, da bi sodišče z odločitvijo o stikih postavilo le temelje, ostalo pa bi bilo prepuščeno roditeljema. Zato revizijsko sodišče pritrjuje tudi odločitvi v izpodbijani sodbi, da trajajo zimske počitnice otrok pri tožniku do sobote, ko pride ponju toženka ob 18. uri. Utemeljitev s trajanjem zimskih počitniških aranžmajev od sobote do sobote je sprejemljiva in velja kot bodoča možnost. Revizijska trditev o tožnikovem dosedanjem ravnanju v zvezi s tem nima podlage v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, zato ni upoštevna.

Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da toženkine revizijske trditve niso utemeljene in da ni podan uveljavljani revizijski razlog. Z odločitvijo pritožbenega sodišča je bilo glede stikov v poletnih in zimskih počitnicah pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).