Jedro

V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.

S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.

Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

(1) v II. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne še za 174,31 EUR,

(2) v III. točki izreka tako, da se v prvi alineji znesek 138,00 EUR nadomesti z zneskom 312,31 EUR, v trinajsti alineji pa znesek 234,94 EUR z zneskom 60,63 EUR.

(3) v IV. točki pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti še 43,73 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu II., III. in IV. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 234,69 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Uvodna pojasnila

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operater (tožena stranka) v letu 2016 ni plačeval običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih, je tožeča stranka 18. 6. 2021 vložila tožbo, v kateri je od tožene stranke iztoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih za obdobje januar - december 2016 v višini 11.329,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega plačila v višini 944,00 EUR v obdobju januar - december 2016 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2016 - januar 2017 vselej do plačila. Iztoževala je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijski programih v višini 0,2968 EUR na naročnika mesečno ter v radijskih programih v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno, torej skupaj v višini 0,3268EUR na naročnika mesečno.

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika ustavilo postopek za plačilo 6.854,44 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 2.819,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2018 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.854,44 EUR od 18. 6. 2018 do 5. 7. 2021 (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je določno zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 516,14 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

3. Proti II. točki izreka izpodbijane sodbe (ugodilni del) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da zahtevek tožeče stranke ni delno zastaran, ker je upoštevala zadržanje teka zastaralnega roka zaradi epidemije covid-19. Trdila je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede osnove za izračun primernega nadomestila ter glede neutemeljenosti odbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Sodišču prve stopnje je očitala, da pri odstopu od ustaljene sodne prakse ni upoštevalo njenih argumentov. Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je nedobroverna. Posledično je nasprotovala tudi odločitvi v III. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe (zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek ustrezno zmanjša na primeren znesek in ustrezno spremeni tudi odločitev o stroških. Še podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

K odločitvi o pritožbah

5. Pritožba je delno utemeljena.

O pravni naravi zahtevka in zastaralnem roku

6. Tožena stranka je v letu 2016 kabelsko retransmitirala glasbo v televizijskih in radijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP oziroma po 22. 10. 2016 v skladu z določilom 1. točke prvega odstavka 16. člena ZKUASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmitirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

7. V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

8. Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del (uporabe tuje stvari, 198. člen OZ). Obenem predstavlja tudi prikrajšanje tožeče stranke, ker za uporabo pravic, ki jih varuje, ni prejela plačila, do katerega je upravičena. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka ni zatrjevala vseh zahtevanih elementov neupravičene obogatitve (uporabo tuje stvari, prikrajšanje, obogatitev in vzročna zveza). Le te je namreč mogoče enostavno izluščiti iz povzetih trditev tožeče stranke.

Zastaranje zahtevka

9. Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ).

10. Iztoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da pravdni stranki za sporno obdobje nista imeli sklenjene nobene pogodbe, ki bi določala obveznost tožene stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisjie glasbe v televizijskih programih za leto 2016 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).

11. Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Ker je tožena stranka vsak dan kabelsko retransmitirala glasbo v televizijskih programih, je vsak dan uporabljala pravice brez pravne podlage. Z uporabo pravic je bila tako vsak dan obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Vsak dan posebej je tako prišlo do prehoda koristi. Dejstvo, da je višina nadomestila določena na mesečna časovna obdobja, samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožeča stranka uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. To lastnost bi pridobilo šele, če bi kakšen akt ali sporazum, ki bi zavezoval pravdni stranki, to določal.

12. Upoštevajoč pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba upoštevati pet letni zastaralni rok.

Zadržanje teka zastaralnega roka zaradi epidemije covid-19

13. Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno zaključilo, da je treba pri presoji, ali je zahtevek tožeče stranke za plačilo glavnice (in tudi za plačilo zakonitih zamudnih obresti) zastaran, upoštevati posebne okoliščine, ki so nastale zaradi epidemije covid-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov. Pritožbeno sodišče pri presoji pomena epidemije covid-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov ter njihovem vplivu na tek zastaralnega roka sledi stališču, ki ga je v sklepu III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023 sprejelo VSRS in ga v nadaljevanju tudi povzema.

14. Epidemija je bila razglašena 12. 3. 2020 ob 18:00 uri z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije z dne 12. 3. 2020 in je trajala do preklica 31. 5. 2020. Preklicana je bila z Odlokom o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 14. 5. 2020, ki je začel veljati 15. 5. 2020. VSRS je pojasnilo, da je pri odločitvi pomembno dejstvo, da je vpliv epidemije in zaradi nje sprejetih ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravja in zagotavljanje funkcioniranja države - tudi sodišč, tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. Državni zbor je namreč 20. 3. 2020 sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je začel veljati 29. 3. 2020 in je v skladu z 2. členom veljal do vključno 31. 5. 2020. V 3. členu je ZZUSUDJZ določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, in roki v sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne, ne tečejo. Pred tem je predsednik VSRS že 13. 3. 2020 v skladu z določilom 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS, ki je začela veljati 16. 3. 2020. Na podlagi navedene odredbe so vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljala naroke in odločala samo še v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS. Z odredbo je bilo nadalje odrejeno, da razen v navedenih nujnih zadevah v času trajanja posebnih ukrepov procesni roki ne tečejo in se sodna pisanja ne vročajo. VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 izpostavilo, da je bil cilj zakona (in tudi odredbe predsednika VSRS), da se na področju sodnih zadev omogoči takšne ukrepe, ki so usmerjeni v preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in zagotovitev delovanja sodišč, katerih delovanje je bilo v tem obdobju resno moteno, ter se hkrati zagotavlja izvajanje pravic in obveznosti. ZZUSUDJZ je zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije covid-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je bilo zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država (npr. zapiranje trgovin, ki ne prodajajo nujnih stvari, storitvenega sektorja, javnega prevoza), posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje svojih pravic. Prav tako je bilo v prekinjenih postopkih in postopkih, ki se zaradi tega dejstva niso vodili, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zato so se podaljšali tudi materialni roki, ki so prekluzivni.

15. Nadalje je VSRS pojasnilo, da ZZUSUDJZ ni nič določil glede teka zastaralnih rokov, ker možnost zadržanja teka zastaralnega roka določa že OZ v 359. in 360. členu. V skladu z določilom 360. člena OZ zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je že zakonodajalec prepoznal, da so epidemija in zaradi nje sprejeti ukrepi bistveno vplivali na delovanje sodišč in možnost uveljavljanja sodnega varstva in je zato odločil, da ne tečejo ne procesni ne materialnopravni prekluzivni roki, je treba preveriti, ali imajo iste okoliščine vpliv tudi na tek zastaralnih rokov. Če je temu tako, po presoji VSRS, kateri sledi tudi pritožbeno sodišče, potem je treba iste okoliščine prepoznati tudi kot nepremagljivo oviro iz 360. člena OZ.

16. Iste okoliščine imajo vpliv tudi na tek zastaralnih rokov, če sta položaja imetnika zastaranih terjatev in imetnika terjatev, za katere zakon določa materialni prekluzivni rok, primerljiva. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Če dolžnik uspešno uveljavlja zastaranje terjatve, sta imetnik zastarane terjatve in imetnik terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, na istem. Razen praktično nepomembnih razlik, npr. možnosti uveljavljati zastarano terjatev z ugovorom pobota (314. člen OZ), imetnik zastarane terjatve od terjatve po nastopu zastaranja dejansko nima ničesar. Imetniku pravice, za katere so določeni prekluzivni roki, s potekom roka pravica preneha. Na podlagi navedenega je VSRS zaključilo, da je z vidika 23. člena Ustave zastaranje zelo podobno prekluzijam. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Zato je vrhovno sodišče zaključilo, da ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Tem zaključkom se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno je tako treba zaključiti, da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ. Tek zastaralnega roka je bil v tem času zadržan in se je skladno s pravilom iz drugega odstavka 361. člena OZ podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire (za 81 dni). Pritožbeno sodišče sledi pojasnilu VSRS, da zaradi zadržanja zastaranja ni bila ogrožena pravna varnost tožene stranke, saj je zadržanje trajalo le krajši čas in je zato ob tehtanju ustavno varovanih pravic (pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti) treba dati prednost pravici do sodnega varstva.

17. Ker je bila tožba v tem primeru vložena 18. 6. 2021, je treba v tem primeru presoditi tudi, ali so tudi razglasitev epidemije covid-19 v drugem jesenskem valu in na njeni podlagi sprejeti ukrepi z namenom njenega obvladovanja vplivali na tek zastaralnih rokov. Drugi val epidemije covid-19 je bil razglašen 19. 10. 2020 z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju RS z dne 18. 10. 2020 in je na podlagi več vmesnih odlokov trajal do 15. 6. 2021. Ne glede na navedeno pa ob tem, z razliko od dogajanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v okviru prvega vala, niso bili sprejeti ukrepi, ki bi bistveno oteževali uresničevanje pravice do sodnega varstva in bi lahko predstavljali nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ. Sodišča so na podlagi odredb predsednika VSRS ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa covid-19 poslovala normalno. Prav tako iz sprejetih odlokov o omejitvah gibanja in združevanja, niso izhajale takšne omejitve, da bi predstavljale nepremagljive ovire in bi onemogočale učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva. Omejitve so se namreč nanašale predvsem na omejitve števila ljudi, ki se lahko družijo, pri čemer je bila ta omejitev izrecno izvzeta za izvajanje in zagotavljanje izvajanja nalog države ter na omejitve prehodov med statističnimi regijami, pri čemer je bilo navkljub omejitvam dovoljeno prehajanje statističnih regij za potrebe dostopa do izvajanja nalog, povezanih z delovanjem pravosodnih in upravnih organov ter organov pregona. Prav tako so v tem času ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa covid-19 lahko poslovale trgovine, svoje storitve je lahko opravljal storitveni sektor. Obratoval je tudi javni prevoz. Glede na pojasnjeno tako ob razglasitvi epidemije covid-19 v okviru drugega, jesenskega vala še niso obstajali razlogi, ki bi utemeljevali uporabo določila 360. člena OZ. Tudi VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 pojasnilo, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja.

18. To pa se je po presoji pritožbenega sodišča spremenilo, ko je bil 13. 11. 2020 sprejet Odlok o začasni prepovedi javnega prevoza, ki je začel veljati 16. 11. 2020 in je trajal do 23. 12. 2020. Prav ta odlok je ob predhodno že razglašeni epidemiji sprožil, da je predsednik VSRS 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS) ter da je Vlada RS 19. 11. 2020 na podlagi poleti 2020 noveliranega 83.a člena ZS na predlog predsednika VSRS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020. Z Odredbo predsednika VSRS je bilo odrejeno, da sodišča v nenujnih zadevah od 16. 11. 2020 odločajo in vročajo sodna pisanja, ne izvajajo pa narokov in ostalih dejanj, ki terjajo fizično prisotnost strank, ter da procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, ne tečejo. Ukrepi po navedeni odredbi so prenehali veljati 31. 1. 2021 na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, v kateri je bilo tudi določeno, da procesni roki začnejo ponovno teči s 1. 2. 2021.

Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.

Kot je že bilo pojasnjeno, je položaj imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, v bistvenem enak, saj je zastaranje zelo podobno prekluzijam. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Ker ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij, je tako treba zaključiti, da je bil v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 tek zastaralnih rokov zadržan na podlagi določila 360. člena OZ. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je upoštevalo, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že 16. 11. 2020, ko so začeli veljati ukrepi, ki so bistveno onemogočili uveljavljanje pravice do sodnega varstva (prepoved javnega prevoza) in so povzročili sprejem sklepa vlade, na podlagi katerega so prenehali teči materialni prekluzivni roki. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je pri tehtanju pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti tudi v tem primeru treba dati prednost pravici do sodnega varstva. Tudi v tem primeru so razglašena epidemija in upoštevni ukrepi, ki so vplivali na tek zastaralnega roka, trajali tako kratek čas, da pravna varnost za toženo stranko zaradi zadržanja zastaranja ne more biti prizadeta.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ob pregledu ukrepov, ki so bili v veljavi od 1. 2. 2021 do preklica epidemije 15. 6. 2021, ni zaznalo drugih ukrepov, ki bi bistveno, generalno, oteževali dostop do sodnega varstva in bi upnikom zaradi nepremagljivih ovir generalno onemogočali sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Kot že pojasnjeno zgolj razglasitev epidemije ne nujno vpliva na tek zastaralnih rokov. Pri tem je pritožbeno sodišče preverilo predvsem v navedenem času izdane odloke o razglasitvi epidemije, odloke o omejitvah gibanja ter zbiranja in odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju RS.

Sklepno o zastaranju terjatev v konkretnem primeru

V skladu z določilom drugega odstavka 361. člena OZ velja, da če je zastaranje začelo teči, preden je nastal vzrok, ki ga je zadržal, se nadaljuje, ko ta vzrok preneha; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, pa se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. V tem primeru je bila tožba vložena 18. 6. 2021, zastaralni rok pa je za iztoževane terjatve začel teči v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2016. Glede na navedeno je zastaralni rok tako tekel do vključno 11. 3. 2020. V obdobju od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 je bil tek zastaralnega roka zadržan (to je za 81 dni) ter je nato spet tekel do vključno 15. 11. 2020, ko je bil od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 (to je 77 dni) spet zadržan. Glede na navedeno se je tako zastaralni rok podaljšal za skupaj 158 dni. Terjatev, ki je prva zapadla v plačilo, bi, če ne bi bilo zadržanja teka zastaralnega roka, zastarala z nastopom 2. 1. 2021. Ker je treba temu dodati še čas, ko je bil tek zastaralnih rokov zadržan, bi tako terjatev, ki je prva zapadla v plačilo, torej terjatev za plačilo nadomestila za 1. 1. 2016, zastarala šele 8. 6. 2021. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila tožba vložena 18. 6. 2021. Zato so terjatve za plačilo nadomestil, ki so zapadla v plačilo do vključno 10. 1. 2016, zastarane.

O neupoštevanju običajnega nadomestila na trgu in izkrivljanju konkurence z izpodbijano sodbo

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da se je na trgu oblikovalo običajno plačilo za leto 2016. Sodišče prve stopnje je v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in jasno obrazložilo, zakaj ponudbe poravnave s strani tožeče stranke vsem kabelskim operaterjem, po kateri je bilo kabelskim operaterjem ponujena sklenitev poravnave z višino nadomestila v višini 0,198 EEUR na naročnika mesečno, ni mogoče šteti, kot vzpostavitev običajnega plačila. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in jim sledi. Že iz dopisa tožeče stranke kabelskim operaterjem namreč izhaja namen ponujene poravnave (izvensodna ureditev razmerji) ter da sklenitev poravnave v ničemer ne prejudicira višine običajnega nadomestila.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je običajno plačilo tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času (smiselno drugi odstavek 624. člena OZ). Višina nadomestila, ki ga je kot primernega določilo sodišče, ne predstavlja običajnega plačila, saj se ni oblikovalo na trgu v letu 2016. V tem primeru med kolektivno organizacijo in kabelskimi operaterji za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2016 ni bilo nobenega dogovora o višini nadomestil, niti se ni višina nadomestil oblikovala na trgu. Zato naknadno, s strani sodišča določeno višino primernega nadomestila, ki jo je tožeča stranka uporabila tudi za možnost mirne rešitve spora, ni mogoče šteti kot običajnega plačila v smislu 624. člena OZ. Sodišče je v svojih odločbah ob upoštevanju določil ZASP, ZKUASP ter OZ določilo le primerno nadomestilo ob upoštevanju pravno odločilnih okoliščin. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sodišče z izpodbijano sodbo izkrivlja konkurenco. Vsi operaterji so namreč imeli enake možnost. Če jih niso izkoristili in so določitev primernega nadomestila prepustili sodišču, so s tem sami nase prevzeli tveganje, da bo sodišče pri določitvi primernega nadomestila upoštevalo drugačne parametre, kot v predhodnih odločbah.

O zatrjevanem neutemeljenem odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča

a) O (ne)vezanosti nižjih sodišč na materialnopravna stališča revizijskega sodišča

Pravni temelj za določitev primernega nadomestila s strani sodišča je v prvem odstavku 81. člena ZASP, ki je uporabljiv tudi za določitev višine neupravičene obogatitve. Sodišče je zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje ima sodišče pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice, lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife. Zato ni pravilno pritožbeno stališče tožene stranke, da je tarifa pravni standard, ki ga je VSRS v svojih odločbah zapolnilo.

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Odločati mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). V slovenskem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih, vrhovnih sodišč izven obsega konkretnega primera. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. To jasno izhaja tudi iz določil 3. in 11. člena ZS. Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč "ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”

Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS, da skrbi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena ZS). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih, ko z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih usmerja sodno prakso. Na ta način njegove odločitve postajajo del ustaljene sodne prakse, k spoštovanju katere je zavezano tudi samo. Vrhovno sodišče ima pri oblikovanju sodne prakse nedvomno odločilno vlogo, saj pri tem ni vezano na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala pred nižjimi sodišči.

Vendar s tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.

Upoštevajoč pojasnjeno tako ne vzdržijo pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vezano na ustaljeno sodno prakso in na jasna navodila VSRS iz odločbe II Ips 52/2018 (in drugih). Sodišče lahko zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in "navodil" VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni. V tem primeru je sodišče prve stopnje v obrazložitvi konkretno in obširno argumentiralo razloge za odstop od ustaljene sodne prakse in se pri tem tudi opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke (glej točke 18 do 44 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato o kršitvah pravic tožene stranke zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse in kršitvah pravic do izjave ni mogoče govoriti. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

b) O (ne)utemeljenosti odstopa od sodne prakse zaradi spremembe tarife Zavoda AIPA

Sodišče prve stopnje je za določitev primernega nadomestila v tem primeru uporabilo enak pristop kot VSRS - enak način, metodologijo določanja primernega nadomestila kot VSRS. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo v Skupnem sporazumu med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic, tako kot je to pri svojem izračunu storilo VSRS. Nadalje je pri izračunu primernega nadomestila uporabilo isto "formulo" kot jo je uporabilo VSRS, pri čemer je upoštevalo isto razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli kot VSRS ter enak delež filmske glasbe kot ga je pri izračunu upoštevalo VSRS. Edina razlika med izračunom VSRS in izračunom sodišča prve stopnje je v tem, da je sodišče prve stopnje, ker se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2016 kot osnovo vzelo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic za leto 2016 in ne tistega za leto 2012, kot je to storilo VSRS, ko je odločalo o zahtevkih za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012.

Takšen pristop v ničemer ne posega v enako obravnavanje strank, konkurenčnost med njimi in niti v predvidljivost, kar vse je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno pojasnilo. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo, da je VSRS za izračun pomembne parametre, ki temeljijo na ocenah (predvsem razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli) in bi lahko v posameznih postopkih upoštevajoč zelo različne trditvene podlage strank povzročilo neutemeljene razlike v višini nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, predvidljivosti ter konkurenčnosti kabelskih operaterjev "fiksiralo." Prav v tem vidi pritožbeno sodišče bistvo "navodila" VSRS - da se tiste postavke izračuna, ki temeljijo na ocenah, pri čemer so ocene med seboj že po naravi stvari (odvisno od tega kaj in kako se upošteva za njihovo določitev) lahko bistveno drugačne (razlika je lahko tudi več deset odstotkov), zaradi preprečevanja neutemeljenih razlik v višini nadomestil, "fiksira." Pri tem tožena stranka v svojih pritožbenih očitkih spregleda, da sta se v Dodatku k Memorandumu AGRICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu in niti niso bile upoštevane pri dogovorjenih razmerjih delitve nadomestil v pred tem leta 2001 sklenjeni Pogodbi o zagotavljanju storitev.

Da je to okoliščino, ki je nedvomno vplivala na razmerje dogovorjeno po Pogodbi o zagotavljanju pravic iz leta 2001, pri svoji odločitvi upoštevalo tudi VSRS in ob tem zanemarilo manjša odstopanja od tega razmerja, izhaja tudi iz obrazložitve odločb VSRS, ko je navedlo, da je bilo pogodbeno razmerje po Memorandumu in ne le po Pogodbi o zagotavljanju storitev. Dokazilo o dogovorjenih delitvenih razmerjih, ki ga je tožena stranka priložila pritožbi predstavlja pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Čeprav je tožena stranka to sporočilo prejela šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ni z ničemer pojasnila, zakaj ga na podlagi pravice do dostopa do informacij javnega značaja ni mogla pridobiti že prej. Zato tega dokazila pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tudi sicer pa izkazuje plačilna razmerja v letu 2000 in 2001, ko še ni bil upoštevan prenos pravic po Dodatku. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč vse pojasnjeno pravilno presodilo tudi pomen dopisa URSIL-a z dne 21. 1. 2009, saj iz njega jasno izhaja, da bo delilna razmerja še preveril - torej, da sporočena razmerja niso nujno pravilna in ažurna. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da večinska sodna praksa sledi razmerju, ki ga je določilo VSRS, saj slednje zaradi zgoraj pojasnjenih razlogov (možnost velikih razlik pri ocenah) predstavlja ustaljeno sodno prakso. Zato tožena stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na odločbi C-572/13 Hawelett-Packard/Reprobel in C-525/16 Meo-Serviços de Comunicações, saj dejansko stanje ni primerljivo. Tožeča stranka v tem primeru uporabnikom ni zaračunavala različnih nadomestil in jih niti ni različno obravnavala.

Sodišče prve stopnje je v točkah 21 do 31 ter 40 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je v tem primeru kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma. Razlogi sodišča prve stopnje so skladni z že večkrat zavzetim stališčem VSRS. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v celoti sledi.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno, prepričljivo in logično pojasnilo, zakaj je upoštevajoč metodologijo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, ki jo je določilo VSRS in jo je v tem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje, treba upoštevati spremembo višine osnove za izračun. Pojasnilo je, da gre za dve različni obdobji, da se odločbe VSRS nanašajo le na obdobje 2012, da gre za občutno povišanje osnove, ki ni zanemarljivo, da povišana osnova predstavlja običajno plačilo za uporabo avtorskih pravic v letu 2016 (nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del) ter da bi bile v nasprotnem primeru kršene ustavne pravice avtorjev. Tožena stranka z obširnim ponavljanjem svojih trditev, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje ne more uspeti. Normalno in življenjsko je, da če se spremeni višina običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba spremeniti tudi odločitev o primernem nadomestilu v tem postopku. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno, glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti.

Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke, da je sodišče zaradi spremembe osnove za izračuna nadomestila odločilo, da je predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih več vredna kot filmska glasba v avdiovizualnih delih (0,246 EUR proti 0,077 EUR). Trditve tožene stranke so v tem delu zmotne, saj tožena stranka spregleda, da v nadomestilu v višini 0,246 EUR ni zajeto le nadomestilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih v televizijskih programih temveč tudi nadomestilo za kabelsko retransmisjo ostale glasbe v televizijskih programih.

36.V tem postopku se določa primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2016. Zato je treba upoštevati pravila, ki so veljala v navedenem letu. Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019 (priloga A7, v nadaljevanju: Pravila) so se začela uporabljati za delitev nadomestil zbranih v letu 2020 (glej 16. člen Pravil). Zato za odločitev v tem postopku v Pravilih spremenjen odstotek nadomestila, ki odpade na filmsko glasbo v okviru nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, ni pravno odločilen. Niti ni za odločitev v tem postopku pravno odločilno, kakšen bo vpliv spremenjenega odstotka nadomestila, ki odpade na filmsko glasbo, na določitev višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih.

37.Z uporabljenim načinom določitve primernega nadomestila je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno kriterijem za določitev nadomestila iz 81. člena ZASP. Pri določitvi primernega nadomestila je namreč upoštevano v spornem obdobju pogodbeno dogovorjeno običajno nadomestilo za isto vrsto uporabe drugih avtorskih del na območju Republike Slovenije, pri čemer je razlika med vrednostjo različnih avtorskih del presežena z upoštevanjem pogodbeno dogovorjenega razmerja, ki je predhodno, prav tako na območju Republike Slovenije, veljalo za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu med "avdiovizualna in glasbena dela."

38.Kot je že bilo pojasnjeno sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Kaj mora sodišče pri tem upoštevati, je bilo prav tako že pojasnjeno. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.

O nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

39.Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR. Sodišče prve stopnje je razloge za sprejem drugačne odločitve glede odbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih logično, jasno in prepričljivo pojasnilo. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v celoti sledi in še dodaja.

40.Iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS, izhaja, da je do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih upravičen le SAZAS. Prav tako tudi iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov, ki so ga poleg SAZAS-a sklenili še tuji imetnik pravic (EBU, VPRT in AGICOA), in na njegovi podlagi sklenjenih dveh licenčnih pogodbah (prilogi B24 in B25), ne izhaja, da se nanaša tudi na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Za presojo je namreč bistvena vsebina in ne naziv sklenjenih dogovorov. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Zato ni podlage, da se od nadomestila 0,246 EUR na naročnika mesečno odbije znesek 0,03 EUR na naročnika mesečno.

41.VSRS se do tega vprašanja v svojih odločbah ni konkretno opredelilo. V prvotnih zadevah s tega področja pred VSRS se vprašanje, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu, ni obravnavalo. Sodno prakso je vzpostavilo pritožbeno sodišče. Zmotno je stališče tožene stranke, da je VSRS v zadevi II Ips 260/2018, ko je zavrnilo revizijo tožeče stranke, konkretno presojalo tudi, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu. To iz obrazložitve navedene sodbe ne izhaja.

42.Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da je sodba nezakonita, zato ker ne sledi sodni praksi višjega sodišča. Odstop od sodne prakse, kot je že bilo pojasnjeno, je namreč vedno mogoč, če sodišče "odkrije" za to utemeljene razloge in jih razumno obrazloži. To pa je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi storilo. Zato pritožbeni očitki o nezakonitosti sodbe niso utemeljeni. Tudi sicer pa je že višje sodišče pred izdajo te odločbe samo odstopilo od svoje dotedanje prakse.

43.Ker je tožeča stranka v tem postopku iztoževala tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, je sodišče prve stopnje upoštevajoč pojasnjeno slednji pravilno prisodilo tudi tega v višini 0,03 EUR na naročnika na mesec.

O zakonskih zamudnih obrestih

44.Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

45.Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.

46.Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmitirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke. Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke v nasprotno. Tožeča stranka je namreč zatrejvala vsa pravno odločilna dejstva o nedobrovernosti tožene stranke.

47.Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

48.Trditve tožene stranke o tem, da v letu 2016 še ni bilo nobene sodbe, ki bi določala primerno nadomestilo, da je tožeči stranki plačevala nadomestilo (le cca. 2,5 odstotka od določenega primernega nadomestila), o odgovornosti tožeče stranke za nastanek pravne praznine ter o poskusih sklenitve dogovorov, namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja. Prav tako ni mogoče slediti trditvam tožene stranke, da je utemeljeno menila, da je s plačilom minimalnega zneska pravice uporabljala z dovoljenjem. To še toliko bolj velja, ker je bila upoštevajoč sprožen postopek pred SAP nedvomno seznanjena s stališčem tožeče stranke o neprimernosti plačanega nadomestila.

49.Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkov plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti zastaran. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno določilo datum do katerega je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zastaran (18. 6. 2018), ker je spregledalo, da je bil tek zastaralnega roka zaradi epidemije covid-19 zadržan za 158 dni. Ker pa bi bila odločitev pritožbenega sodišča v primeru pravilne uporabe materialnega prava v škodo toženi stranki, ki se je edina pritožila, v tem delu pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje ni spreminjalo (prepoved reformatio in peius, 359. člen ZPP).

Sklepno

50.Glede na zgornje razloge je pritožba proti II. točki izreka izpodbijane sodbe delno utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v tej točki delno spremenilo tako, da je zavrnilo še zahtevek za plačilo 174,27 EUR, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Pritožbeno sodišče je pri izračunu dolžnega zneska upoštevalo, da je bila tožena stranka tožeči stranki za leto 2016 dolžna nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programov v višini 0,276 EUR na naročnika. Ker je imela tožena stranka 35.848 naročnikov, je tako to bila dolžna plačati nadomestilo v višini 9.894,05 EUR. Tožena stranka je že plačala nadomestilo v višini 220,34 EUR in nadomestilo v višini 6.854,44 EUR, torej bi bila dolžna še nadomestilo v višini 2.819,27 EUR (to je 234,94 EUR mesečno). Ker so terjatve do vključno 23. 1. 2016 zastarale, je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za januar 2016 le nadomestilo za 8 dni, to je nadomestilo v višini 60,63 EUR. Glede na navedeno je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati še nadomestilo v višini 2.644,97 EUR (za januar 60,63 EUR, za ostalih enajst mesecev pa po 234,94 EUR).

51.Pritožba proti preostalemu delu II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu (z izjemo odločitve o zastaranju zakonskih zamudnih obresti, v katero pritožbeno sodišče zaradi prepovedi reformatio in peius ne more poseči) pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano II. in posledično izpodbijano III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

52.Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je bilo potrebno odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerih je upravičena posamezna stranka. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 2.644,97 EUR od zahtevanih 11.329,66 EUR (kot neuspeh tožeče stranke je upoštevan tudi del, ki je bil umaknjen, saj tožeča stranka ni podala umika takoj po prejemu delnega plačila, prvi odstavek 158. člena ZPP), torej v 23,35 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 23,35 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 76,65 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 76,65 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov.

53.Tožena stranka v pritožbi sami višini potrebnih pravdnih stroškov, ki jo je za vsako posamezno stranko izračunalo sodišče prve stopnje, ni nasprotovala. Zato je pritožbeno sodišče kot osnovo za svoj izračun upoštevalo, da so potrebni stroški tožeče stranke znašali 1.630,75 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 1.227,20 EUR. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela v 23,35 odstotkih, je tako upravičena do povračila 380,78 EUR pravdni stroškov, tožena stranka pa je na svoj uspeh z ugovori (76,65 odstotkov) upravičena do povračila 940,65 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožena stranka od tožeče stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 559,87 EUR. Glede na navedeno je tožeča stranka poleg obveznosti plačila stroškov, ki ji ga je naložilo že sodišče prve stopnje, dolžna plačati toženi stranki še 43,73 EUR pravdnih stroškov. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

54.Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). S svojim odgovorom na pritožbo je delno uspela tudi tožeča stranka, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife (OT), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 2.819,27 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR.

55.Toženi stranki je priznalo 375 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 7,5 točk, vse povečano za 22-odstotni DDV, kar skupaj znaša 466,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 279,99 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 195,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 474,99 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 6 odstotkih (174,31 EUR od 2.819,27 EUR), ji mora tožena stranka povrniti 28,50 EUR stroškov pritožbenega postopka.

56.Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo so bili potrebni. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 7,5 točk, vse povečano za 22-odstotni DDV, kar skupaj znaša 466,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 279,99 EUR. Ker je tožeča stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 94 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 263,19 EUR stroškov pritožbenega postopka.

57.Po pobotu lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pritožbenih stroškov v višini 234,69 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj npr. VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.

2Primerjaj: VSRS sklep II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012 (točke 8, 9 in 10 obrazložitve) ter VSL sodba in sklep II Cp 196/2019 z dne 6. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve).

3Glej določila Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 19. 10. 2020 (Ur. l. RS, št. 148/2020 z dne 19. 10. 2020).

4Glej Odlok o začasni splošni omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi v Republiki Sloveniji ter prepovedi prometa posameznih vrst blaga in izdelkov v času zbiranja ljudi z dne 8. 10. 2020 (Ur. l. RS. št. 138/2020) in naslednji.

5Glej 1. točko odredbe.

6Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020.

7Iz besedila navedene odredbe izhaja: "Vsa sodišča od 1. 2. 2021 opravljajo naroke in druga procesna dejanja, odločajo, vročajo sodna pisanja in izvajajo uradne ure v vseh zadevah, v skladu z omejitvami, kot izhajajo iz strokovnih priporočil NIJZ (v nadaljevanju strokovna priporočila), objavljenih in sprotno posodabljanih na njegovi spletni strani (zlasti ob smiselni uporabi priporočil za izvajanje upravnih in drugih javnopravnih zadev ob epidemiji COVID-19). Procesni roki v zadevah, v katerih so bili z Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 165/20 in 2/21), začasno ustavljeni, začnejo teči s 1. 2. 2021."

8Glej: Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 16. 12. 2020 in dne 8. 1. 2021 (Ur. l. RS, št. 190/2020 in 4/2021).

9Namen poravnave je v skladu z določilom prvega odstavka 1050. člena OZ, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.

10M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.

11Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

12Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

13Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.

14A. Galič: (2003) "Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse" v Revus: revija za evropsko ustavnost, let. 1, št. 1, str. 44-56, točka 34.

15Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.

16VSL Sodba V Cpg 939/2017 z dne 16. 11. 2017.

17Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.

18II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (točka 49 obrazložitve).

19Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).

20Glej npr. V Cpg 606/2020, V Cpg 631/2020, V Cpg 694/2020, V Cpg 695/2020, V Cpg 697/2020, itd.

21Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.

Tožeča stranka je iztoževala plačilo 11.329,66 EUR (944,13 EUR mesečno) s pripadki, pri čemer je na naročnika na mesec zahtevala znesek v višini 0,3268 EUR.

Tožeča stranka je po delnem umiku iztoževala še plačilo v višini 4.475,22 EUR (372,94 EUR mesečno).

Nadomestilo za celotni mesec je 234,94 EUR, za 8 dni pa 234,94 EUR deljeno 31 dni krat 8 dni.

Potrditev se nanaša na plačilo 2.644,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2018 do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.854,44 EUR od 18. 6. 2018 do 5. 7. 2021.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 23, 125 Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 16, 16/1, 16/1-1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2 Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) - ZZUSUDJZ - člen 2, 3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 359

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.