Jedro

Iz predloga za dopustitev revizije ne izhaja, da bi predlagatelj očitek zlorabe monopolnega položaja v smislu izvršitvenega ravnanja, opredeljenega v točki (c) drugega odstavka 102. člena PDEU, na katerega se sklicuje, zasnoval, upoštevaje stališča Sodišča EU. V predlogu tako ni trditev o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da tožeča stranka z očitanimi ravnanji uresničuje cilj izkrivljanja konkurence. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj očitano ravnanje lahko v okoliščinah primera povzroči izkrivljanje konkurence. Predlagatelj se s tem v zvezi tudi ni skliceval na morebitne trditve, ki bi jih podal v postopku pred sodiščem prve ali druge stopnje in so ostale v dosedanjem postopku neizčrpane. Ko je tako, Vrhovno sodišče ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ne more odgovoriti na vprašanje, ali so vprašanja s področja prava EU, predlagana v okviru predloga za dopustitev revizije, upoštevna za odločitev v okoliščinah primera.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 6.854,44 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 2.819,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2018 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.854,44 EUR od 18. 6. 2018 do 5. 7. 2021 (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 516,14 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v II., III. In IV. točki njenega izreka (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu II., III. in IV. točke izreka (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3.Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije.

4.Predlagatelj v predlogu naslavlja več vprašanj, glede katerih Vrhovnemu sodišču predlaga, naj dopusti revizijo. Med drugim zastavlja tudi dve vprašanji, ki naj jih Vrhovno sodišče predloži Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) v predhodno odločanje:

- Ali se v primeru, v katerem kolektivna organizacija s prevladujočim položajem z nekaterimi uporabniki avtorskih del sklene sporazume o plačilu nadomestila v določeni višini, od pogajanj z drugimi uporabniki pa odstopi in od njih zahteva plačila bistveno višjih zneskov nadomestil nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi uporabniki avtorskih del in jih s tem postavlja v "podrejen konkurenčni položaj" v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c) PDEU?

- Ali dejavnost kolektivne organizacije s prevladujočim položajem, ko ta z uporabniki avtorskih del sklepa sporazume o plačilu nadomestila iz svojega repertoarja za obdobje, ki je že preteklo, predstavlja dejavnost podjetja v smislu člena 102, prvi odstavek PDEU?

Postavljeni vprašanji se nanašata na razlago 102. člena PDEU, ki prepoveduje določena ravnanja podjetjem s prevladujočim položajem. Ta določba se glasi: "Kot nezdružljiva z notranjim trgom je prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami" (prvi odstavek). "Takšna zloraba je zlasti: (a) neposredno ali posredno določanje nepoštenih nakupnih ali prodajnih cen ali drugih nepoštenih pogojev poslovanja; (b) omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov; (c) uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji, ki slednje postavlja v podrejen konkurenčni položaj; (d) sklepanje pogodb, ki sopogodbenikom narekujejo sprejetje dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb" (drugi odstavek).

Nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni več pravnega sredstva (v nadaljevanju nacionalno sodišče), mora predložiti zadevo Sodišču EU, če se mu postavi vprašanje glede razlage prava EU (prvi in tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, v nadaljevanju PDEU). Po sodni praksi Sodišča EU nacionalno sodišče te dolžnosti nima, če ugotovi, da je Sodišče EU zadevno določbo prava Unije že razložilo, ali da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma, ali da vprašanje, ki se zastavlja, ni upoštevno. Nacionalno sodišče mora torej (med drugim) presoditi, ali je vprašanje s področja razlage prava EU upoštevno za rešitev spora, ki poteka pred nacionalnim sodiščem.

Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije (med drugim) navaja, da naj bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo zlorabo prevladujočega položaja ter kršitev tretje alineje četrtega odstavka 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) in točke (c) drugega odstavka 102. člena PDEU. Trdi, da tožeča stranka zahteva od njega v sodnem postopku bistveno višje nadomestilo za iste pravice v istem obdobju kot je višina nadomestila, za katerega se je dogovorila z ostalimi trgovinskimi partnerji. Po mnenju predlagatelja tako tožeča stranka za različne trgovinske partnerje uporablja neenake pogoje za primerljive posle, s čimer naj bi ga glede na ostale trgovinske partnerje nižje v dobavni verigi postavila v podrejen konkurenčni položaj in s tem zlorabila svoj monopolni položaj.

Po točki (c) drugega odstavka 102. člena PDEU je podjetjem s prevladujočim položajem na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu prepovedano, da bi uporabljali neenake pogoje za primerljive posle s trgovinskimi partnerji, s čimer bi te postavili v podrejen konkurenčni položaj, če bi bila s tem lahko prizadeta trgovina med državami članicami. Sodišče EU je v zadevi MEO - Serviços de Comunicações e Multimédia SA s sodbo C-525/16 z dne 19. 4. 2018 odločilo, da je treba pojem "podrejen konkurenčni položaj" v smislu točke (c) drugega odstavka 102. člena PDEU "razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji. Za ugotovitev takega "podrejenega konkurenčnega položaja" se ne zahteva dokaz o dejanskem in kvantitativno opredeljivem poslabšanju konkurenčnega položaja, temveč mora ta temeljiti na analizi vseh upoštevnih okoliščin primera, iz katere je mogoče sklepati, da tako ravnanje vpliva na stroške, dobičke ali druge upoštevne interese enega ali več navedenih partnerjev, tako da lahko to ravnanje vpliva na navedeni položaj." Sodišče EU je v zadevi British Airways v sodbi C-95/04 P z dne 15. 3. 2007 pojasnilo, da je za izpolnjenost pogojev za uporabo točke (c) drugega odstavka 102. člena PDEU (prej točka (c) drugega odstavka 82. člena Pogodbe ES) treba ugotoviti ne samo, "da je ravnanje podjetja s prevladujočim položajem na določenem trgu diskriminatorno, ampak tudi, da se z njim poskuša izkriviti to razmerje konkurence, to je poslabšati konkurenčni položaj dela poslovnih partnerjev tega podjetja glede na preostale" (točka 144). Iz obrazložitve sodbe Sodišča EU C-525/16 z dne 19. 4. 2018 nadalje izhaja, da je bilo to sodišče pozorno na okoliščine, ki bi lahko pomenile indice, da subjekt, ki se mu je očitalo neenako obravnavanje, uresničuje cilj izkrivljanja konkurenčnega položaja (35. točka obrazložitve).

Iz predloga za dopustitev revizije ne izhaja, da bi predlagatelj očitek zlorabe monopolnega položaja v smislu izvršitvenega ravnanja, opredeljenega v točki (c) drugega odstavka 102. člena PDEU, na katerega se sklicuje, zasnoval, upoštevaje navedena stališča Sodišča EU. V predlogu tako ni trditev o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da tožeča stranka z očitanimi ravnanji uresničuje cilj izkrivljanja konkurence. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj očitano ravnanje lahko v okoliščinah primera povzroči izkrivljanje konkurence. Predlagatelj se s tem v zvezi tudi ni skliceval na morebitne trditve, ki bi jih podal v postopku pred sodiščem prve ali druge stopnje in so ostale v dosedanjem postopku neizčrpane. Ko je tako, Vrhovno sodišče ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ne more odgovoriti na vprašanje, ali so vprašanja s področja prava EU, predlagana v okviru predloga za dopustitev revizije, upoštevna za odločitev v okoliščinah primera.

Glede na navedeno zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga za revizijo ni mogoče sklepati, da bi bilo nacionalno sodišče lahko soočeno s položajem, ko bi moralo ob odločanju o dopuščeni reviziji odgovoriti na vprašanje, ali očitki tožeči stranki pomenijo izvršitveno ravnanje v smislu 102. člena PDEU oziroma točke (c) drugega odstavka 102. člena PDEU.

Ker tudi glede na obrazloženo niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog zavrnilo.

Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU).

2Glej sodbi Sodišča EU v zadevi CILFIT 283/81 z dne 6. 10. 1982 (točka 21) in v zadevi Consorzio Italian Management C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (točke 33-35).

Zveza:

Opr. št: VSRS Sklep III DoR 17/2024, z dne 10.09.2024, ECLI:SI:VSRS:2024:III.DOR.17.2024

Opr. št: VSRS Sklep III DoR 84/2024, z dne 12.11.2024, ECLI:SI:VSRS:2024:III.DOR.84.2024

Opr. št: VSRS Sklep III DoR 85/2024, z dne 12.11.2024, ECLI:SI:VSRS:2024:III.DOR.85.2024

Opr. št: VSRS Sklep III DoR 87/2024, z dne 12.11.2024, ECLI:SI:VSRS:2024:III.DOR.87.2024

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.