Jedro

Ker predlagatelj ni dokazal, da je sporno nepremičnino prodal zaradi grožnje z arondacijo, predlog za denacionalizacijo ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.1959 oziroma 10.1.1961. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo predlagatelja postopka (v nadaljevanju predlagatelj) ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po mnenju obeh sodišč predlagatelj ni dokazal, da bi bili omenjeni kupoprodajni pogodbi sklenjeni pod vplivom sile, zvijače ali grožnje.

Zoper ta sklep je predlagatelj vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da leta 1959 in leta 1961 sicer ni bilo arondacije, je pa kupec (najprej Kmetijsko gospodarstvo L., nato Občina C.) diktiral vsebino pogodbe ter njeno sklenitev. V tem obdobju so se pojavljale številne pogodbe, ki so nadomeščale arondacijo. Napačna je zato ugotovitev, da naj bi šla kupca iste nepremičnine "na roko prodajalcu", ker da sta mu prihranila prometni davek. To ne drži, saj se je s tem arondacijski upravičenec izognil davščinam. Zgolj dejstvo, da so določbe obeh pogodb fiktivne, dokazuje, da sta kupca prodajalca prisilila k sklenitvi pogodb. Drugače namreč ne bi bilo nobene potrebe, da se sklene kaj drugega kot povsem navadna kupoprodajna pogodba (pri kateri bi lahko prodajalec prevalil davčno breme na kupca). Ob sklepanju spornih pogodb "je bilo predlagatelju dano na znanje, da ga bodo v primeru nesklenitve pogodbe doletele sankcije, ki so bile takrat pač običajne: arondacijska odločba z minimalno odškodnino in seveda posledice v njegovem vsakdanjem življenju". Predlagatelj, ki je takrat opravljal samostojen poklic, bi zato ostal brez naročil. Sodnica, ki je vodila postopek, se je na vsakem naroku sprla s predlagateljem, kar ga je razjezilo in vznemirilo, tako da na sodničina vprašanja ni odgovarjal. Tistega, kar je povedal, pa sodnica ni zapisala. Postopek je bil voden očitno zgolj z namenom zavrniti njegov predlog. V nadaljevanju revident opozarja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z določbami ustave, odločbami ustavnega sodišča, da je bila sporna nepremičnina vključena v zazidalni načrt že leta 1957 ter da fiktivne pogodbe iz leta 1959 ni mogoče šteti za samostojen pravni posel (kar pomeni, da takšna pogodba ni bila sklenjena, zaradi česar je bilo treba skleniti drugo pogodbo).

Revizija je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske trditve, ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskim oporekanjem ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da sporni pogodbi nista bili sklenjeni zaradi arondacije, da je bila taka navedba v pogodbi z dne 10.1.1961 fiktivna ter očitno v korist predlagatelja, ki je bil zaradi tega oproščen plačila prometnega davka. Iz istega razloga revizijsko sodišče tudi ni obravnavalo revizijske trditve, da sta bili pogodbi sklenjeni z uporabo sile ali grožnje. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da predlagatelj ni dokazal, da bi bili pogodbi posledica grožnje z arondacijo, saj sporna nepremičnina nikoli ni bila predvidena za arondacijski postopek. V VII. točki pogodbe z dne 31.12.1959 je jasno navedeno, da se zemljišče kupuje zaradi arondacije zemljišč kupca in ne za to, ker bi bilo predlagateljevo zemljišče predvideno za arondacijo. Navedba v pogodbi z dne 10.1.1961, da se sklepa zaradi arondacije, pa je bila v očitno korist predlagatelja, ki se je s tem izognil plačilu prometnega davka.

Revizijsko sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Med temi so bistvene predvsem naslednje:

1. kupoprodajna pogodba z dne 10.1.1961 sicer omenja javni interes in arondacijo, vendar le fiktivno;

2. sporni pogodbi nista bili sklenjeni namesto arondacije;

3. predlagatelj je za prodano nepremičnino prejel za tisti čas pošteno kupnino, zaradi fiktivne navedbe, da naj bi bila prodana zaradi arondacije, pa je bil še oproščen prometnega davka;

4. šele deset let po sporni prodaji je bil sprejet odlok o zazidalnem načrtu za območje skladišč v M.;

5. ekonomski razlogi (poroka, gradnja hiše) so bili tisti, zaradi katerih se je predlagatelj odločil za prodajo.

Glede na tako dejansko stanje je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da predlagatelj ni dokazal, da je njegova nepremičnina prešla v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen Zakona o denacionalizaciji - Uradni list RS, št. 27/91 in nasl.).

Neutemeljen je tudi očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagateljeve trditve, da naj bi sodnica nekorektno vodila naroke ter opuščala protokolacijo njegovih navedb, namreč nimajo opore v zapisnikih (ki jih je podpisal brez ugovorov), sicer pa predlagatelj niti ne pove, katerih njegovih navedb sodnica ni vnesla v zapisnik.

Ker sta tako sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.