Jedro

Če je toženec opustil službo in se želel preseliti v tujino ter je v ta namen nameraval prodati stanovanje (in ga tudi prodal), ne gre za stisko v prav(n)em pomenu besede. Pojem stiske pomeni neugodno, težko rešljivo stanje zaradi pomanjkanja materialnih dobrin.

Stisko v duševnem smislu sicer po splošnih življenjskih izkušnjah lahko povzroči smrt v družini, vendar pa se mora v zvezi z oderuštvom to odraziti tudi na materialnih dobrinah, saj je tu bistvo to, da se nekdo zaveže pod neugodnimi pogoji.

Pri prodaji parcel je šlo za prodajo tuje stvari, ki po 440. čl. OZ, prodajalca zavezuje. Vendar pa so v konkretnem primeru podane okoliščine iz 3. odst. 117. čl. OZ. Gre namreč za nezmožnost izpolnitve: prodajalec, ki se je kupcu zavezal, da ga bo napravil za lastnika prodane stvari, tega ne more izpolniti, ker za to sam nima ustrezne pravice, tožnik pa niti ne trdi, da jo bodisi ima bodisi bi jo lahko pridobil. Sodišče prve stopnje je tako pravilno v tem delu zavrnilo primarna zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu zahtevku, da je tožena stranka proti plačilu zneska 3.338,34 EUR v roku 15 dni dolžna Izročiti tožeči stranki listino, na podlagi katere se bo lahko pri nepremičnini stanovanju št. 1 v izmeri 68,25 m2 v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu S., ki stoji na parceli št. 818/1 - stanovanjska stavba 92,00 m2, vi. št. … k. o. x, vpisala lastninska pravica na tožnika do celote, sicer bo listino nadomestila sodba, prav tako pa je toženi stranki naložilo izročitev izvirnika prodajne pogodbe z dne 24. 11. 1999, sklenjene med prodajalko S. d. d., ter kupcema A. B. in l. B. (tč. L/l). Ugodilo je zahtevku za Izročitev zgoraj navedenega stanovanja, prostega vse oseb in stvari, v roku 60 dni (tč. I./2.), v presežku pa primarne zahtevke zavrnilo (izstavitev zemljiškoknjižne listine za pare. 816/21, izročitev stanovanja v prej kot 60 dneh in sklenitev aneksa h kupoprodajni pogodbi za pare. št. 816/22) (tč. I./3.). Sodišče je ugodilo podrednemu zahtevku za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama avgusta 2005, razvezana v delu, ki se nanaša na pare. št. 816/21 in parc. št. 816/22, obe vpisani v vl. št. ... k. o. x (tč. II./1), in toženi stranki v roku 15 dni naložilo vračilo zneska v višini 5.216,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (tč. II./2). V presežku je podredni zahtevek (za plačilo zneska nad 5.216,16 EUR) zavrnilo (tč. II./3), toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 2.356,09 EUR (tč. III.).

(2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki, toženec proti celotni, tožnik pa proti zavrnilnem delu, točki 3/L, podrejeno pa II./3. (3) Toženec višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne vse zahtevke, podredno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz pritožbe izhaja nestrinjanje toženca z oceno sodišča o neobstoju subjektivnega elementa oderuškosti prodajne pogodbe. Prvemu sodišču očita napačno presojo o tem, da zaradi časovne oddaljenosti očetove smrti ni bil v duševni stiski, nasprotno, njegove težave so se odražale v opustitvi službe in v načrtu za odhod v tujino. Trdi, da ni pomembno, da se je sam spravil v slabo finančno situacijo. Tudi ocena, da toženec te stiske ni izkoristil, je napačna. Res se je za prodajo odločil toženec sam, a je tožnik njegovo stisko izkoristil tako,da je dosegel nižjo ceno. Toženec je vedel, da tožnik želi oditi in je to izkoristil. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tudi materialno pravo, je napačno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj bi moralo ugotavljati tudi objektivni element oderuške pogodbe. Toženec posebej izpodbija tudi odločitev o stroških postopka In navaja, da bi sodišče ob upoštevanju načela uspeha v pravdi moralo upoštevati tudi uspeh v postopku za izdajo začasne odredbe, posledično pa je uspeh tožeče stranke manjši od 60%, saj je uspela le z 1/3 primarnega zahtevka po 1. točki, 1/3 po drugi točki, po 4. in 5. točki pa sploh ni uspela. Nepravilen, meni, je tudi izračun pravdnih stroškov, saj je seštevek stroškov tožnika 6.553,64 EUR in ne 7.013,41 EUR. Opredeljuje svoje pritožbene stroške.

(4) Tožnik višjemu sodišču predlaga, da prvo sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je stališče sodišča, ko zahtevka, ki se nanašata na parc. 816/21 in 816/22, češ da tožnik ni lastnik teh parcel, materialnopravno napačno in v neskladju s 440. čl. Obligacijskega zakonika, ki izrecno določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika in se sklicuje tudi na tako sodno prakso. Stališče sodišča, ko le-to ni upoštevalo delnega umika podrednih zahtevkov, ker toženec s tem ni soglašal, je v nasprotju z naravo in položajem podrednega zahtevka, saj nastopi pogoj za njegovo obravnavanje šele takrat, ko sodišče ne ugodi primarnemu zahtevku. Posledično soglasje tožene stranke za delni umik podrednega zahtevka ni potrebno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tako napačna. Višjemu sodišču predlaga, da v kolikor ne bi ugodilo primarnemu zahtevku, spremeni sklep sodišča prve stopnje o umiku, le-tega dopusti in ustrezno spremeni sodbo. Tudi tožnik opredeljuje svoje pritožbene stroške.

(5) Na pritožbo toženca tožnik ni odgovoril, na pritožbo tožnika pa je toženec odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in priglasil še stroške odgovora na pritožbo.

(6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo relevantno dejansko stanje, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa očitanih kršitev ni zagrešilo.

(8) Neutemeljen je očitek tožene stranke, ko ta navaja, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede neobstoja subjektivnega elementa oderuške pogodbe. Iz pritožbe tožene stranke namreč izhaja, da se ta ne strinja z oceno prvega sodišča o tem, da zaradi okoliščin, ki jih je navajal in dokazoval tožnik, niso izpolnjeni subjektivni kriteriji oderuštva pri sklepanju prodajne pogodbe med pravdnima strankama v avgustu 2005, da bi namreč toženec izkoristil stisko ali težko premoženjsko stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (1.odst. 119. čl. Obligacijskega zakonika (UL RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami; OZ). Če je toženec opustil službo in se želel preseliti v tujino ter je v ta namen nameraval prodati stanovanje (in ga tudi prodal), ne gre za stisko v prav(n)em pomenu besede. Pojem stiske pomeni neugodno, težko rešljivo stanje zaradi pomanjkanja materialnih dobrin. Stisko v duševnem smislu sicer po splošnih življenjskih izkušnjah lahko povzroči smrt v družini, vendar pa se mora v zvezi z oderuštvom to odraziti tudi na materialnih dobrinah, saj je tu bistvo to, da se nekdo zaveže pod neugodnimi pogoji. Ravnanje toženca pa je bilo prostovoljno (torej: ne težko rešljivo), česar ne zanika niti v pritožbi in čemur je prvo sodišče pripisalo pravilen pomen. Poleg tega pa zakon terja, da druga pogodbena stranka izkoristi stisko. Zato ni dovolj zgolj zatrjevano zavedanje tožnika, da toženec želi oditi. Toženec npr. ne zatrjuje, da je bil prisiljen oditi. Posledično je prvo sodišče ravnalo prav, ko ni ugotavljalo objektivnih elementov oderuštva (očitno nesorazmerna korist), saj morajo biti za to, da je pogodba lahko ocenjena za oderuško, hkrati izpolnjeni tako subjektivni kot objektivni kriteriji oderuštva. Ker pogodba torej ni oderuška, ni nična in jo je treba po splošnem pravilu o izpolnitvi obveznosti (po katerem je upnik upravičen zahtevati njeno izpolnitev, dolžnik pa za neizpolnitev odgovarja) izpolniti. Toženec mora torej tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, hkrati pa mu izročiti izvirnik pogodbe, s katero je sam kupil sporno nepremičnino, torej listino, ki bi vpis v zemljiško knjigo omogočila njemu. Ugovor, da je to listino izgubil, ni (pravi) ugovor nemožnosti izpolnitve (tega za ta zahtevek torej ni podal), saj ni navedeno, da je pri svojem prodajalcu ne bi mogel več pridobiti.

(9) Kot pravilno ugotavlja tožnik, je šlo (tudi) pri prodaji parec. 816/21 in 816/22 za prodajo tuje stvari, ki po 440. čl. OZ, prodajalca zavezuje. Vendar pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so v konkretnem primeru podane okoliščine iz 3. odst. 117. čl. OZ. Gre namreč za nezmožnost izpolnitve: prodajalec, ki se je kupcu zavezal, da ga bo napravil za lastnika prodane stvari, tega ne more izpolniti, ker za to sam nima ustrezne pravice, tožnik pa niti ne trdi, da jo bodisi ima bodisi bi jo lahko pridobil. Toženec je tožniku prodal nepremičnine, ki se v zemljiški knjigi še vedno vpisane kot splošno ljudsko premoženje v uporabi J., tožnik pa pri tem, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni niti trdil, da bi imel toženec naslov za pridobitev lastninske pravice na parceli 816/21, torej da bi imel možnost pogodbo izpolniti. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko gre za pare. 816/22, saj toženec ni lastnik niti te navedene parcele, za katero mu je tožnik plačal 1.250.000 SIT (sedaj 5.216,16 EUR), prav tako pa tožnik tudi tu ne zatrjuje, da bi imel za pridobitev lastninske pravice na njej toženec ustrezen naslov (zavezovalni posel med seboj in lastnikom). Sodišče prve stopnje je tako pravilno v tem delu zavrnilo primarna zahtevka za izstavitev listine za parc. 816/21 in za sklenitev aneksa za parc. 816/22. Tako je glede obeh navedenih parcel tudi pravilno odločalo o podredno postavljenih zahtevkih In materialnopravno pravilno (iz zgoraj omenjenih razlogov) tudi ugodilo podrednemu zahtevku tožnika za ugotovitev, da je prodajna pogodba med pravdnima strankama v tem delu (torej glede parc. 816/21 in 816/22) razvezana.

(10) Glede na navedeno pa tudi ni utemeljen očitek tožnika, da bi sodišče prve stopnje kljub nestrinjanju tožene stranke moralo dopustiti delni umik podrednega zahtevka. Sodišče je o obeh podrednih zahtevkih tožnika odločalo le glede pare. 816/21, glede katere primarnemu zahtevku tožeče stranke na izstavitev listine, primerne za vpis v zemljiško knjigo, ni ugodilo, in pa glede parc. 816/22, za katero je tožnik primarno zahteval sklenitev aneksa k pogodbi iz leta 2005, kar je prvo sodišče prav tako zavrnilo. Pogoj za odločanje o podrednem zahtevku glede teh dveh parcel je bil torej izpolnjen.

(11) V skladu s 1. odst. 188. čl. ZPP je delni umik tožbe brez privolitve tožene stranke mogoč le, dokler se tožena stranka z vložitvijo odgovora na tožbo ne spusti v obravnavanje glavne stvari. Oba podredna zahtevka sta bila postavljena že v tožbi, ki ji je toženec z odgovorom v celoti nasprotoval, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko delnega umika tožbe (čeprav glede podrednih zahtevkov) ni upoštevalo, saj se toženec z njim ni strinjal. (12) Ni pravilno stališče toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni uspeha strank v pravdi upoštevati tudi uspeh v postopku za izdajo začasne odredbe, zaradi česar naj bi bil uspeh tožnika v pravdi manjši od 60 %. Za oceno uspeha strank v postopku je pomembna le odločitev o glavnem zahtevku in se uspeh v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ne upošteva. Tožnik je v pravdi uspel najmanj s 60 % svojega zahtevka, saj je uspel s primarnim zahtevkom res da „le“ za eno od nepremičnin, vendar gre za vrednostno bistveni del, saj gre namreč za stanovanje, medtem ko sta ostali dve nepremičnini pot in funkcionalno zemljišče. Prav tako je pravilno izračunana vsota potrebnih stroškov tožnika (skupno 7.013,41 EUR; 5.318,25 EUR za odvetniške storitve, 101,75 EUR kilometrine, 736,52 EUR, 91,43 EUR in 736,52 EUR za takse, in 28,94 za pričo Marjanovič) stroški obeh strank so tudi pravilno odmerjeni (v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah) in pobot zneskov pravilno opravljen.

(13) Pritožbeni očitki tožeče in tožene stranke torej niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

(14) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker pritožnika s svojima pritožbama nista uspela, krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.