Jedro

Ker se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, je pri odločanju o pravici, ki preprečuje izvršbo, nepomembna morebitna neskrbnost pridobitelja lastninske pravice v pričakovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v 15 dneh tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 816,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah In 123/2011 z dne 9. 6. 2011 na delež ½ nepremičnine z ID znakom ... (posamezni del stavbe 6. v stavbi ... k.o. X), ni dopustna in se ta izvršilni sklep v tem delu razveljavi in izvršba ustavi. Toženki je zato naložilo, da tožnikoma v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 2.176,06 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta tožnika za sporno nepremičnino izkazala, da sta že pred toženkino pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom in so nanju, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, že prešla stvarnopravna upravičenja (t. i. (so)lastninska pravica v pričakovanju) v takšnem obsegu, da jima v skladu z enotno in ustaljeno sodno prakso zagotavlja pravno varstvo v izločitveni pravdi. Tožnika sta torej izkazala obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo (glede navedenega predmeta izvršbe oziroma v vtoževanem obsegu). Ker je toženka zastavno pravico na predmetni nepremičnini pridobila z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v teku izvršilnega postopka, je njeno sklicevanje na dobroverno pridobitev neutemeljeno.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Graja zaključek sodišča, da imata tožnika na predmetu izvršbe solastninsko pravico v pričakovanju, ki preprečuje izvršbo ter v zvezi s tem opozarja na dejstvo, da se tožnika več kot 9 let pred vložitvijo izvršilnega predloga toženke (od 9. 2. 2002 do 1. 6. 2011) nista vknjižila kot solastnika, čeprav za to ni bilo nobenih ovir. Meni tudi, da se sodišče nekritično sklicuje na sodbo VS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, saj je dejansko stanje v navedeni zadevi drugačno od predmetnega. Prav tako meni tudi, da je upoštevna dejstvena podlaga odločbe Ustavnega sodišča Up 591/10 glede možnosti vknjižbe. Tolmačenje in uporaba sodne prakse v obravnavani zadevi je v direktnem nasprotju z osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava, zlasti določbo drugega odstavka 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ki določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Graja tudi stroškovno odločitev in meni, da je sodišče v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) tožnikoma neutemeljeno priznalo 306,71 EUR preveč.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika. V odgovoru opozarjata, da je bistvo pritožbenih trditev, da se tožnika 9 let nista vknjižila kot lastnika. Bistvo izpodbijane odločitve pa je, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, to je „prisilno“ hipoteko. V skladu z aktualno sodno prakso vprašanje skrbnosti (ne)vpisa v zemljiško knjigo in (ne)dobrovernosti pridobitelja „prisilne“ hipoteke, toženke, ni pomembno. Neutemeljena je tudi graja stroškovne odločitve, saj ne upošteva nagrade za zastopanje več oseb – povečanje količnika za 0,3, kar predstavlja ravno grajani znesek. Zato predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, toženki pa naj se naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožnikov.

4, Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).(1) Ker ima izpodbijana sodba o vseh odločilnih dejstvih ne le obširne, jasne in skladne razloge, temveč so ti tudi razumljivi, sprejemljivi in povsem prepričljivi, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi sklicuje.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da imata tožnika na predmetni nepremičnini (etažni lastnini) lastninsko pravico v pričakovanju, sporno je le, ali preprečuje izvršbo (utemeljuje zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe), realizacijo prisilno (z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi) pridobljene hipoteke. Po ustaljeni, enotni in v zadnjem obdobju usklajeni sodni praksi, izhajajoči iz stališča, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, je pri odločanju o pravici, ki preprečuje izvršbo, nepomembna morebitna neskrbnost pridobitelja lastninske pravice v pričakovanju (glede vknjižbe njegove lastninske pravice – tako odločbe VS II Ips 441/2010 in II Ips 132/2009).(2) Zato dejstvo, da se tožnika vrsto let nista vknjižila, ni pomembno. Drži, da drugi odstavek 8. člena ZZK-1 določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve, a gre za uzakonitev načela zaupanja v zemljiško knjigo (v pravnem prometu), ki v obravnavanem primeru ne pride v poštev.(3)

7. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve, ki ne upošteva dejstva zastopanja dveh tožnikov in zato povečanega količnika za 0,3. 8. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker s pritožbo ni uspela, toženka v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Sta pa do tega na podlagi istih zakonskih določb upravičena tožnika za obrazložen odgovor na pritožbo. V skladu z v določeni zahtevi opredeljeno navedenimi pravdnimi stroški(4) (obveznost iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP) ter ZOdvT je pritožbeno sodišče tožnikoma priznalo 796,10 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (po tar. št. 3210 ZOdvT) in 20,00 EUR za izdatke (po tar. št. 6002 ZOdvT), ali skupaj 816,10 EUR, medtem ko zahteva za povrnitev „22% DDV“ kriterijev (zahtev) iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP ne izpolnjuje.

Op. št. (1): Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP.

Op. št. (2): Večinsko stališče senata.

Op. št. (3): Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

Op. št. (4): Podčrtalo pritožbeno sodišče.