Jedro

Na površini poti, kjer se je pripetil padec, se da tudi varno gibati. Vendar pa pričakovana normalna skrbnost pri gibanju popusti ob obremenitvi zaradi ukazane naglice - posebej pri otroku. Zato šola, katere odgovorna oseba je naglico ukazala (ker listine, ki jih je bilo treba podeliti, niso bile pravočasno dostavljene), krivdno odgovarja za škodo zaradi otrokovega padca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela v nezgodi dne 24.10.1993 v R. do 80%, tožnica sama pa do preostalih 20%. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nasprotju s hidormeteorološkim poročilom je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnica padla zaradi poledenele poti, sodišče druge stopnje pa je na tej podlagi samo spremenilo dejansko stanje z ugotovitvijo, da je bila pot spolzka zaradi dežja. V resnici pa je bila pot, po kateri se je deklica gibala, primerna za hojo povprečno skrbnega otroka v starosti 13 let. Krivdne odgovornosti tožene stranke ni. Med padcem in nepravočasno priskrbljenimi diplomami ni vzročne zveze.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve o okoliščinah in vzrokih tožničinega padca so v sodbi sodišča prve stopnje povzete v obsegu, ki ga sprejema tudi izpodbijana sodba. Bistvo teh ugotovitev se nanaša na presojo o obstoju vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca tožene stranke, ki je zakrivil zamudo pri podelitvi diplom, in posledičnim priganjanjem tožnice, da je tekla ponje po bližnjici ter njenim padcem. Razmere na stezi, po kateri je deklica tekla, so v bistvenem enako ugotovljene tako v sodbi sodišča prve stopnje kot v sodbi sodišča druge stopnje: steza je bila spolzka. Izpodbijana sodba v tem obsegu utemeljeno poudarja kot temeljni vzrok padca predvsem naglico, ki je bila otroku ukazana. Dilema o tem, ali je na stezi bila poledica, je drugotnega pomena. Odgovor nanjo je s stališča iskanja dodatnega vzroka za padec odločilen le ob ugotovitvi o spolzkosti terena. Vendar pa je glavni in pravno relevantni vzrok za padec v otroku ukazani naglici in priganjanju. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje "na podlagi izvedenih dokazov spremenilo dejansko stanje" in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, zato ne drži. Res je, kar trdi revizija, da se na potni površini, kjer se je pripetil padec, da tudi varno gibati. Vendar pa pričakovana normalna skrbnost pri gibanju popusti ob obremenitvi zaradi ukazane naglice - posebej pri otroku. V sodbah nižjih sodišč navedena ocena ni izostala, saj je imela za posledico ugotovitev o deljeni odgovornosti z 20% tožničinim deležem.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP. Pri tem izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranke pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v odgovoru k odločitvi ni prispevala.