Jedro

Pri razlagi spornih določb izvensodne poravnave je treba ugotavljati pravo voljo strank poravnave. Pri ugotavljanju, katere obveznosti so bile poplačane s poravnavo, je ob odsotnosti tedanje dolžnikove izjave pomembno, kateri odškodninski zahtevki so do sklenitve poravnave zapadli in kateri zahtevki so bili do takrat sploh uveljavljeni.

Napačno je upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z odštetjem zmnožka vseh prejemkov iz naslova invalidnine, ki jih je oziroma jih bo v pričakovani življenjski dobi prejel oškodovanec. Takega vštevanja 200. čl. ZOR ne predpisuje. Pač pa 200. in 203. čl. ZOR predvideva prisojo odškodnine za druševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ob upoštevanju meril iz navedenih določb, med ostalim tudi upoštevaje okoliščine primera in namen odškodnine. Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine. Ta okoliščina ima lahko vpliv, da je odškodnina nižja, če je namen odškodnine enak ali podoben kot namen invalidnine. Ker je v obeh primerih s stališča oškodovanca namen zadoščenje, je treba torej invalidnino upoštevati s primernim znižanjem odškodnine za to vrsto škode, ki bi mu šla, če ne bi prejemal invalidnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Toženec I. M. je dolžan plačati tožniku I. P. odškodnino v znesku 6.800.145,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1997 dalje do plačila, v 15-dneh pod izvršbo.

2. V presežku se tožbeni zahtevek dolžnika zavrne." V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dolžnik je bil poškodovan v prometni nesreči dne 2.10.1987, ko je vozil osebni avtomobil, drugi udeleženec nesreče pa je bil toženec s tovornim vozilom MAN. Zavarovalnica X. je raznim oškodovancem izplačala odškodnino v obsegu zavarovalne vsote. Tožnik v tem postopku uveljavlja od toženca kot povzročitelja nesreče odškodnino za nepremoženjsko škodo in priznava delno plačilo s strani zavarovalnice kot akontacijo. Prvostopno sodišče je z izpodbijano delno sodbo (o rentnem zahtevku bo odločalo naknadno) odločilo o zahtevkih za povrnitev nepremoženjske škode in naložilo tožencu plačati tožniku odškodnino v znesku 781.470,00 SIT, v presežku (do 24.000.000,00 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da s poravnavno z dne 21.12.1988 ni bila plačana celotna škoda. Bila je izplačana odškodnina tožnikovim staršem, tožniku pa povrnjena materialna škoda na avtomobilu, strošek cenitve te škode in pa izguba na zaslužku do 15.12.1988. Preostali znesek izplačila zavarovalnice predstavlja akontacijo iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika v zneskih 672.265,60 tedanjih DIN in 42.672.774,00 tedanjih DIN, kar je predstavljajo ob upoštevanju indeksov cen na drobno na dan sojenja valorizirani znesek skupno 3.199.854,80 SIT akontacije. Prvostopno sodišče je ugotovilo sokrivdo tožnika za nastalo nesrečo oz. škodo do 1/3. Razsodilo je, da gre tožniku pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 16.000.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine 3.500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 9.000.000,00 SIT, za strah v znesku 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 2.000.000,00 SIT. Glede na sokrivdo je ugotovilo, da znaša obveznost tožene stranke v znesku 10.656.600,00 SIT, od katere je odštelo že plačano akontacijo odškodnine v znesku 3.199.554,80 SIT in prišlo do razlike v znesku 7.465.746,00 SIT. Ker toženec prejema denarno nadomestilo za telesno okvaro v višini 100 % v znesku 11.660,04 SIT mesečno, v času od 1.6.1989 do 31.1.1992 pa je prejemal nadomestilo za 80 % okvaro, je prvostopno sodišče ocenilo, da je treba kapitalizirano nadomestilo upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob upoštevanju povprečne življenjske dobe moškega, rojenega leta 1965 (72,35 let), je sodišče menilo, da bo tožnik ob normalnem teku življenja iz naslova nadomestila prejel znesek 6.373.356,00 SIT, za obdobje prvih 32 mesecev 80% invalidnine pa znesek 310.920,00 SIT in je oba zneska odštelo od za akontacijo zmanjšane odškodnine v znesku 7.465.476,00 SIT. Razliko 781.470,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe je zato naložilo v plačilo tožencu, v presežku pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo tožnikove sokrivde za nastanek prometne nezgode. Sodišče ni pravilno tehtalo vzročne zveze kot tudi teže kršitve cestno prometnih predpisov s strani toženca ter tožnika. Kljub prometnemu znaku stop je toženec s hitrostjo 152 km/h zapeljal v križišče, kar kaže na njegovo grobo malomarnost pri vožnji. Sodišče ni pravilno ocenilo tožnikove neprivezanosti. Prezrlo je ugotovitev medicinskih izvedencev, da ni mogoče ugotoviti velikosti vpliva opustitve varnostnega pasu na nastanek poškodbe, ki bi bile blažje intenzitete, če bi bil tožnik privezan, ker je velika verjetnost, da bi pravilno nameščeni varnosti pas preprečil poškodbo kolka. Sodišče v svojih razlogih nepravilno zaključuje, sklicujoč se na izvedenca dr. Š., da bi uporaba varnostnega pasu pozitvno delovala in zmanjšala poškodbo glave. Izvedenca medicinske stroke menita nasprotno, tako da je podan pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka.

Eventualna tožnikova sokrivda je podana v bistveno manjšem obsegu, kot zaključuje prvostopno sodišče. To je na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. V. pravilno ugotovilo dejansko stanje glede fizičnih bolečin ter neugodnosti, je pa nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot primerno satisfakcijo določilo odškodnino v višini 3.500.000,00 SIT, nadaljnji zahtevek o znesku 500.000,00 SIT pa je zavrnilo kot pretiran. Enako je sodišče prisodilo prenizko odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT za prestani strah, saj glede na ugotovljeno dolgotrajnost te psihične motnje pri tožniku odškodnine ni pravilno individualiziralo. Tudi obseg škode iz naslova skaženosti je sodišče pravilno ugotovilo, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava, ko je prisodilo le 2.000.000,00 SIT satisfakcije, kar je absolutno prenizko. S priznanjem satisfakcije v višini 9.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, ni pa tudi pravilno ugotovilo obsega trajnega zmanjšanja tožnikovih življenjskih sposobnosti.

Upoštevaje, da je tožnik 100% invalid, je sodišče neprimerno ocenilo preostale tožnikove zmožnosti, predvsem preostalega gibanja in ni zadosti upoštevalo negativne prognoze zaradi nalaganja kacija v obsklepne strukture desnega kolka. Sodišče ni pravilno ocenilo deloma ohranjenih določenih tožnikovih psihičnih sposobnosti, ki pa niso takšne, da bi tožnik lahko sploh samostojno in zadovoljivo urejal bistvena življenjska vprašanja ter tako psihično funkcioniral, ker kognitivnih in enomitivnih motenj tožnik ne more kompenzirati. Teh dejanskih okoliščin sodišče zaradi nepoznavanja klinične psihologije ni pravilno ocenilo, ker je tožniku prisodilo prenizko satisfakcijo, kot da bi šlo le za 20% zmanjšanje življenjske sposobnosti, ne pa za več kot 80%, upoštevaje pri tem znano sodno prakso. Nepravilno je nadalje sodišče uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno upoštevalo s strani ZPIZA priznane invalidnine in je invalidnino odštevalo od zneska prisojene celotne odškodnine iz vseh naslovov, upoštevaje pri tem ugotovljeno sokrivdo. Čeprav se prvostopna sodba v razlogih sklicuje na poročilo VS SRS 1986/II, stran 2, to stališče interpretira napačno, pri čemer se tožeča stranka dodatno sklicuje na poročilo VS SRS 1986/II, str. 16, ki je dokončno zavzelo stališče, da se invalidnina upošteva le pri odmeri satisfakcije za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ob interpretaciji norm členov 200 in 203 ZOR. Prvo sodišče je nedopustno odštevalo po svoje ocenjeno in ugotovljeno invalidnino od celotno priznane odškodnine. Sodišče bi moralo predvsem ugotoviti tudi vpliv invalidnine na odmero statisfakcije le iz enega naslova. Sodišče ne ve, kaj je kapitalizacija, ko izhaja iz statističnih podatkov o poprečnih starostih ter z zmnožkom ugotovi izračun, čeprav bi v postopku moralo postaviti aktuarja, katerega tožnik tudi izrecno predlaga in ki bi moral upoštevati zdravstveno stanje tožnika, saj je pri hudih oškodovancih doba doživetja v primerjavi z nepoškodovanimi bistveno krajša. Sodišče je tudi kršilo določbo 312. člena ZOR, ki določa vrstni red pri vračunavanju izpolnitev in je zato nevzdržno stališče prvostopnega sodišča, ki je nedopustno štelo, da bi tožnik moral uveljavljati izgubo osebnega dohodka s tožbo ter ne tako, kot je to storil in sam poračunaval utrpljeno škodo iz prejete akontacije. Ker se po 186. členu ZOR odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, ta pa je pri osebnem dohodku mesečna in ker 312. člen ZOR določa vrstni red vračunavanja, je protispisno stališče prvostopnega stališča o nedopustnosti tožnikovega obračunavanja škode iz naslova izgubljenega osebnega dohodka iz sredstev nesporno izplačane odškodnine. Iz istega razloga prvostopno sodišče ni opravilo pravilne valorizacije, tožnik pa še pripominja, da je bil obseg utrpljene in materialne škode znan po zaključku njegovega zdravljenja, ob njegovi upokojitvi. Zato tudi znesek, ki ga ugotavlja sodišče, to je na dan, koliko naj bi tožnik prejel iz naslova utrpljene imaterialne škode od zavarovalnice, ni pravilno ugotovljen, kar pa bo moč sanirati z aktuarijem.

Proti sodbi se pritožuje tudi tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča, da z izvensodno poravnavo z dne 21.12.1988 tožniku ni bila poravnana vsa škoda. Poravnava za avtomobilsko škodo se sklepa v pismeni obliki. Zato vse, kar v listini ni zapisano, ne more veljati kot del dogovra. Če bi bila dejansko izplačana samo akontacija za odškodnino, bi to zavarovalnica sigurno v formular zapisala, tako kot to običajno in vedno dela v drugih primerih. Sodišče je pri zaslišanju delavcev zavarovalnice prezrlo, da pravi poslovni volji pravne osebe lahko izpove samo tista fizična oseba, ki je v sodnem registru navedena za zastopanje pravne osebe. Pri odločanju o sokrivdi tožnika je sodišče v premajhni meri upoštevalo tožnikov prispevek k nastalim posledicam in škodi, to je preveliko hitrost in nepripetost z varnostnim pasom. Sodišče v obrazložitvi ni opredelilo posameznih prispevkov sokrivde zaradi dveh različnih kršitev cestnoprometnih predpisov in zato sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Izvedenca cestno prometne stroke skladno ugotavljata, da bi bile poškodbe tožnika znatno manjše, če bi bila trčna hitrost med vozili manjša in tožnik verjetno ne bi utrpel tako hude poškodbe glave, če bi bil privezan z varnostnim pasom. Zato bi po mnenju tožene stranke sokrivda tožnika morala znašati najmanj 2/3. Sodišče je pri določitvi, kaj so oškodovanec in njegova starša že prejeli z izplačilom na podlagi poravnave, napačno uporabilo ZOR. V konkretnem primeru ni šlo za sporazum med oškodovanci v času izplačila, marveč za sporazum v času pravde, ki je prirejen pravdnim potrebam. Glede na nespecificiran znesek izplačila bi moralo sodišče šteti, da je zavarovalnica izplačala upravičencem odškodnino v sorazmernem delu vsakega zahtevka, ne pa posamezen zahtevek v celoti, druge pa deloma.

Pritožba tožeče stranke je deloma utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Med strankama je bilo sporno, ali je bila z izvensodno poravnavo z dne 21.12.1988 (B1) s strani Zavarovalnice X. popolnoma poravnana vsa škoda, ki je tožniku nastala v nesreči dne 2.10.1987. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da je bila s poravnavo tožniku poravnana vsa škoda, obe stranki pa v pritožbah tudi nasprotujeta stališču prvostopnega sodišča, katera škoda oziroma katera vrsta škode je bila z izvensodno poravnavo poplačana. Pritožbeno sodišče v zvezi z obema vprašanjema sprejema natančne, obširne in prepričljive razloge prvostopne sodbe o teh vprašanjih in ugotavlja, da je imelo prvo sodišče materialnopravno podlago za ugotavljanje odločilnih dejstev v 2. odstavku 99. člena ZOR in v določbah 312. člena ZOR. Pri razlagi spornih določb poravnave je bilo treba ugotavljati pravo voljo strank poravnave, kar je prvostopno sodišče storilo in pravilno zaključilo, da je bila resnična volja strank poravnave, da zavarovalnica izplača v celoti zavarovalno vsoto, in pri tem ne gre za poplačilo vse tožnikove škode. Kako je prvostopno sodišče prišlo do tega zaključka podrobno opisuje in je tem razlogom samo pritrditi, pri čemer so najodločilnejši: dotipkani pripis formularnemu besedilu in pa okoliščina, da iz izvedenskega mnenja dr. A. B. z dne 24.10.1988 (A2), ki je bilo pribavljeno tik pred sklenitvijo poravnave, izhaja, da zdravljenje tožnika tedaj še ni bilo končano, ker sta bili predvideni operaciji grla in desnega kolka. Ker je nejasna določila pogodb treba razlagati, ne more biti upoštevna pritožbena trditev tožene stranke, da tiso, kar ni zapisano ne more veljati med strankami pogodbe. Med strankami poravnave velja tisto, kar je bilo ugotovljeno kot prava volja strank v času sklepanja poravnave, pri čemer je bilo treba iskati skupen namen pogodbenikov in sporne določbe razumeti v skladu z načeli obligacijskega prava.

Nebistven je torej dobesedni pomen uporabljenih izrazov, še posebej formularnih (tipskih pogodb), tako da v obravnavanem primeru ni dvoma, da je šlo za plačilo akontacije za odškodnino v mejah zavarovalne vsote in je zato v tem postopku bilo treba ugotoviti pravično denarno odškodnino za posamezne vrste nepremoženjske škode (200. člen ZOR).

Nadaljnja naloga prvostopnega sodišča je bila ugotoviti, katera oblika škode in kakšen del škode je bil zajet z izvensodno poravnavo z dne 21.12.1988 (plačilo zneskov 3.400.000,00 tedanjih DIN in 46.974.230,00 tedanjih DIN). Prvostopno sodišče se je oprlo na 312. člen ZOR in v njem določeni vrstni red vračunavanja v primeru več obveznosti med istima strankama. Odločilen je sporazum strank, katere od več obveznosti so poravnane, sicer pa se obveznosti obračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga ob izpolnitvi določi dolžnik. Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev, če zapadejo hkrati, se najprej poravnajo tiste, ki so najmanj zavarovane, sicer pa tiste, ki so dolžniku v največje breme. Če so po vsem navedenem obveznosti enake, se poravnajo po vrstnem redu, kot so nastale, če so nastale hkrati pa se šteje, da so bile z delnim plačilom obveznosti sorazmerno poplačane. Za slednje se zavzema tožena stranka v pritožbi, zatrjujoč, da izplačila iz poravnave niso bila specificirana.

Stališču tožene stranke ni mogoče pritrditi. Res se stranki o tem, kaj se izplačuje s poravnavo, tedaj nista izrecno sporazumeli in tudi tožena stranka ob izplačilu ni dala izrecne izjave, katere obveznosti izpolnjuje. Vendar pa sodišče ni ravnalo napačno in ni upoštevalo nekega sporazuma iz časa pravde, ki je prirejen pravdnim potrebam, kot trdi tožena stranka v pritožbi, ampak je ugotavljalo, kakšna je bila prava volja strank v času izplačil, kar je ustrezno ugotavljalo s primerjavo tedanjih zahtevkov tožnika, njegovih staršev in bratov z zapadlostjo posameznih obveznosti in s konkretnimi izplačili. Le dodatno je prvostopno sodišče upoštevalo izpovedi delavcev zavarovalnice, ki jih je upoštevalo kot priče in je zato nerelevantno zatrjevanje tožene stranke, da lahko o poslovni volji pravne osebe izpove le tista fizična oseba, ki je v registru navedena za zastopanja pravne osebe. O vsebini dogovarjanj med oškodovanci in zavarovalnico so pač izpovedale osebe, ki so se ukvarjale z izvajanjem zavarovanj pri Zavarovalnici X.. Prvostopno sodišče je torej predvsem ugotovilo, katere zahtevke so tožniki in drugi oškodovanci postavili zavarovalnici pred sklenitvijo poravnave, katere obveznosti so do tedaj zapadle in kdaj so katere obveznosti zapadle. Ni nobenih pomislekov proti ugotovitvi prvostopnega sodišča, da v času sklenitve izvensodne poravnave dne 21.12.1988 tožnikovo zdravljenje še ni bilo končano (primerjaj izvedenski mnenji dr. A. B. z dne 24.10.1988 in z dne 15.2.1991) in da je bilo stanje dokončno od leta 1990 dalje (izvedenec dr. D. B. V., list. št. 34). V času sklenitve izvensodne poravnave torej zdravljenje še ni bilo končano in zato zahtevki iz naslova nepremoženjske škode še niso dospeli, po drugi strani pa so dospeli zahtevki za povrnitev materialne škode na vozilu in za izgubo na zaslužku za čas do 15.12.1988. Upoštevaje 2. odstavek 312. člena ZOR oziroma vrstni red zapadlosti v izpolnitev posameznih terjatev je prvostopno sodišče po presoji prvostopnega sodišča pravilno presodilo, katerim zahtevkom je zavarovalnica s poravnavo ugodila in s tem, katera škoda je poravnana. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve, da je zavarovalnica s poravnavo in obema tedanjima izplačiloma poravnala premoženjsko škodo na avtomobilu, strošek cenitve škode, tožnikovo izgubo na zaslužku (razliko med bolniško in plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal) do 15.12.1988, odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi težke invalidnosti sina tožnikovim staršem po 1.000.000,00 tedanjih DIN ter delno odškodnino tožniku za nepremoženjsko škodo. Razlogi o vsem tem so prepričljivi v dejanskem ter materialnopravnem pogledu, kakor tudi zaključek, da tisti odškodninski zahtevki, ki do sklenitve izvensodne poravnave niso niti zapadli, niti še niso bili uveljavljani s strani tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, niso zajeti v odškodnini, izplačani na podlagi izvensodne poravnave z dne 21.12.1988. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da sme tožnik sam poračunavati utrpljeno škodo iz prejete akontacije, češ, da norma 186. člena ZOR določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Sklicevanje na 186. člen ZOR in zatrjevanje, da osebni dohodek zapade mesečno, je sicer pravilno, ne pa tudi trditev, da sme oškodovanec sam poračunavati utrpljeno škodo iz prejete akontacije. Tožniku je po poravnavi vračunana izguba na zaslužku za čas od 15.12.1988, torej (skoraj) do dneva izvensodne poravnave dne 21.12.1988. Kasnejša izguba na zaslužku torej v času sklenitve poravnave še ni zapadla, tožeča stranka kasnejše izgube na zaslužku pa v obliki zahtevka do zavarovalnice pred sklenitvijo poravnave sploh ni postavila. Pravilno in skladno z določbami 312. člena ZOR je torej stališče prvostopnega stališča, da v času sklepanja izvensodne poravnave še neznane škode, še ne zapadle obveznosti in še ne uveljavljanih zahevkov, ni mogoče vračunavati kot poravnanih obveznosti iz naslova poravnave. V izplačani akontaciji odškodnine tako pravilno ni priznan izgubljeni zaslužek za čas od 15.12.1988 do 13.9.1990, kot tudi do sklenitve poravnave še ne postavljeni zahtevek za povrnitev pavšalnih stroškov za zdravljenje in tujo pomoč v znesku 1.000.000,00 tedanjih DIN. Upoštevaje navedeno je prvostopno sodišče pravilno preračunalo zneske, ki so bili tožnikovim staršem in tožniku za posamezne vrste škode poplačani s poravnavo z dne 31.12.1988 in prišlo do zaključka, da je preostala razlika pri obeh izplačilih v zneskih 672.265,00 tedanjih DIN in v znesku 42.672.774,00 tedanjih DIN predstavljala izplačilo akontacije iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker je bilo izplačilo odškodnine po poravnavi presojeno kot akontacija, je nerelevantna pritožbena trditev tožeče stranke, da obseg utrpljene nepremoženjske škode ni bil znan prej kot ob tožnikovi upokojitvi in da zato znesek, ki ga je tožnik prejel iz naslova nepremoženjske škode od zavarovalnice ni pravilno ugotovljen.

Prvostopno sodišče je ugotovilo krivdo toženca za nastalo nesrečo in sokrivdo tožnika do 1/3 (2. odstavek 178. člena ZOR). Obe stranki v pritožbah taki porazdelitvi krivde nasprotujeta. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in materialnopravno odločitev o tem vprašanju kot pravilne in ugotavlja, da so pritožbene trditve neutemeljene. Prepričljive in z dokazi so podprte ugotovitve prvostopnega sodišča o vožnji obeh strank pred trčenjem in o kršitvah cestnoprometnih predpisov, ki so pravilno ugotovljene. Pritrditi je prvostopnemu sodišču, da je odločilni razlog za nastanek nesreče izsiljevanje prednosti s strani toženca kot voznika tovornjaka, ki je kljub zanku "ustavi" zapeljal v križišče in s tem povzročil trčenje.

Njegova trčna hitrost je bila ugotovljena s pomočjo prometnih izvedencev na 52 km/h, tako da sta kršitvi 4. odstavka 50. člena ZTVCP in 2. odstavka 51. člena ZTVCP pravilno ugotovljeni. Po drugi strani sta pravilno ugotovljeni tudi tožnikovi kršitvi prometnih predpisov, to je prehitra vožnja in neprivezanost z varnostnim pasom.

S pomočjo prometnih izvedencev, predvsem dr. M. Š. je ugotovljena trčna hitrost tožnikovega vozila okrog 50 km/h oziroma hitrost pred zaviranjem in reagiranjem v višini 60 km/h. Neutemeljena je pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da se je vse skupaj zgodilo znotraj tožnikovega reakcijskega časa, kar naj bi prvostopno sodišče nepravilno ocenilo. Vse okoliščine v zvezi s percepcijsko razdaljo in z reakcijskih časom je prvostopno sodišče s pomočjo izvedenca dr. M. Š. ustrezno razložilo in prišlo do pravilnega zaključka, da bi v primeru, če bi tožnik vozil s hitrostjo 40 km/h, kot je tožniku določal prometni znak, bile posledice trčenja in s tem škoda na vozniku in njegovem avtomobilu minimalne, v kolikor bi sploh nastale.

Druga tožnikova kršitev je bila v tem, da ni bil privezan z varnostnim pasom. Prvostopno sodišče je povzelo mnenje prometnih in medicinskih izvedencev, da bi bile tožnikove poškodbe lažje, če bi bil tožnik pripet in s tem zaščiten z varnostnim pasom. Pritožba tožeče stranke zatrjuje kršitev postopka, ker se je prvostopno sodišče oprlo na mnenje izvedenca dr. M. Š. in ugotovilo, da bi uporaba varnostnega pasu zmanjšala poškodbo glave, ni pa upoštevalo izvedenskega mnenja dr. V. S. in dr. D. V., ki sta menila, da bi varnostni pas preprečil poškodbo kolka, ne pa tudi poškodbe glave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je dolžno sodišče navesti v sodbi le tiste dokaze, na katere je oprlo sodbo, ne pa tudi nasprotne (4. odstavek 338. člena ZPP).

Mnenji prometnega izvedenca in medicinskih izvedencev sta v delu, katere poškodbe bi omilil varnostni pas, res delno različni, vendar je mnenje dr. S. in dr. V. v tem delu manj natančno, ker meni, da niso natančno poznane smeri sil, ki so delovale na poškodovančevo telo in ker ni mogoče ugotoviti v katerem času zaustavljanja vozila je prišlo do posamezne poškodbe. Zato izvedenca govorita o verjetnosti, da bi varnostni pas preprečil poškodbo kolka, njuno mnenje pa v tem delu ne govori o poškodbah glave. Nasprotno pa izvedenec dr. M. Š. podrobno obravnava način trka obeh vozil in ugotavlja kombinacijo čelnega in bočnega trka ter posledično gibanje oziroma premaknitev tožnika zaradi trčenja ter na tej podlagi zaključuje, da bi varnostni pas verjetno zmanjšal poškodbo glave.

Pritožbeno sodišče meni, da je natančnejše in prepričljivejše mnenje prometnega izvedenca in da se je prvostopno sodišče na to mnenje utemeljeno oprlo.

Pri tehtanju teže kršitev in s tem stopnje krivde vsakega od udeležencev je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna porazdelitev krivde na tožnika do 1/3 in na toženca do 2/3 (2. odstavek 178. člena ZOR). Nasprotnim pritožbenih trditvah tožeče stranke, ki si prizadeva za manjši delež krivde tožnika in tožene stranke, ki meni, da je delež krivde tožnika večji od toženčevega, zato ni mogoče pritrditi. Toženi stranki je še pojasniti, da ni pravilno njeno stališče, da bi bilo treba za vsako kršitev prometnih predpisov posameznega udeleženca nesreče ugotavljati delež sokrivde.

Vsa nepravilna ravnanja oziroma kršitve prometnih predpisov posameznika se namreč upoštevajo kot celota oziroma kot enotno ravnanje, ki ima pomen za ugotavljanje sorazmernega deleža njegove krivde. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je v pogledu odgovornosti obeh voznikov izpodbijana sodba v dejanskem, materialnopravnem in v procesnem pogledu pravilna.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je pravična denarna odškodnina za tožnikove telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti v skupnem znesku 16.000.000,00 SIT. Glede na delež tožnikove sokrivde do 1/3 bi tožniku pripadla odškodnina v znesku 10.665.600,00 SIT. Upoštevaje izplačano akontacijo v valoriziranem znesku 3.199.854,80 SIT, znaša razlika 7.465.746,00 SIT. Ker pa tožnik prejema denarno nadomestilo za telesno okvaro po sklepu Zavoda pokojninskega in invalidskega zavarovanja RS (A12), je treba to nadomestilo upoštevati glede na obseg vpliva tega nadomestila na višino denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopno sodišče je ob upoštevanju statističnega podatka o povprečni življenjski dobi moškega, rojenega leta 1965, ugotovilo, da bo ob upoštevanju povprečne življenjske dobe 72,35 let prejemal nadomestilo za telesno okvaro (invalidnino) 45,55 let, kar pomeni, da bi ob višini nadomestila 11.660,04 SIT tožnik prejel iz tega naslova 6.373.356,00 SIT. V času od 1.6.1989 do 31.1.1992 je tožnik prejemal nadomestilo za 80 % okvaro in za tisto obdobje je znašalo nadomestilo za telesno okvaro 310.920,00 SIT.

Prvostopno sodišče je zadnje dva zneska, torej 6.373.356,00 SIT in 310.928,00 SIT (skupaj 6.684.276,00 SIT) odštelo od prej navedenega zneska 7.465.476,00 SIT in tožencu naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo še v znesku 781.470,00 SIT, v presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Proti višini odškodnine in proti nepravilnemu upoštevanju priznane invalidnine se pritožuje tožeča stranka, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v tem delu tožba tožeče stranke delno utemeljena.

Materialnopravno je namreč napačno vštevanje invalidnine v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti z zmnožkom in seštevkom prejemkov iz naslova invalidnine, ki jih je, oziroma ki jih bo v pričakovani življenjski dobi dobival oškodovanec.

Takega vštevanja namreč zakon ne predpisuje niti ga ne opravičuje.

Prvostopno sodišče se sicer sklicuje na sodno prakso oziroma Poročilo Vrhovnega sodišča RS št. II/85 stran 2, po katerem sodišče pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za utrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, pri čemer na podlagi vseh okoliščin po prostem poudarku ugotavlja, v kakšnem obsegu to nadomestilo vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode (podobno primerjaj poročilo VS RS št. II/86, stran 16), vendar samo te prakse oziroma stališče ne upošteva, kot pravilno poudarja pritožba tožeče stranke. Iz zgoraj navedenega povzetka prvostopne sodbe je razvidno, da prvostopno sodišče odšteva invalidnino od odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, pri čemer je odšteti znesek invalidnine (6.684.276,00 SIT) celo višji od 2/3 odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 9.000.000,00 SIT, torej zneska 6.000.000,00 SIT.

Tak način upoštevanja invalidnine je zmoten, kajti 200. in 203. člen ZOR nalagata sodišču, da prisodi denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako, da upošteva pretrpljene in bodoče duševne bolečine, njihovo stopnjo in trajanje ter okoliščine primera pa tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine za telesno okvaro, nastalo s škodnim dogodkom. Ker se odškodnina odmerja praviloma v enkratnem znesku, invalidnino pa prejema oškodovanec v mesečnih obrokih in ker je pričakovana življenjska doba zelo negotova postavka, zlasti ko gre za hudo poškodovane ljudi, kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče vštevati invalidnine tako, kot je to storilo prvostopno sodišče. Odmera odškodnine se mora ravnati po merilih, ki jih določata 200. in 203. člen ZOR. Med merili je torej potrebno upoštevati tudi okoliščine primera, torej tudi upravičenost do invalidnine za telesno okvaro in pa namen odškodnine, ki je s stališča oškodovanca zadoščenje. Presoditi je torej treba, ali in v kakšni meri invalidnina zmanjšuje prizadetost oškodovanca, tako da mu gre zaradi njenega prejemanja ustrezno nižja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Materialnopravno pravilno je torej pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti treba ugotoviti pomen in obseg vpliva nadomestila za telesno okvaro (invalidnine) na višino odškodnine za tovarsto nepremoženjske škode. V opisanem smislu je pritožbeno sodišče presojalo primernost odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in upoštevalo pri odločanju tudi invalidnino, ki jo prejema tožnik ter ob upoštevanju pritožbe tožeče stranke delno spremenilo odločitev prvostopnega sodišča, kot je razvidno iz izreka sodbe oziroma kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju.

V zvezi z odškodninami za posamezne vrste nepremoženje škode pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča glede telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tudi pritožba tožeče stranke za navedene tri vrste škode navaja, da je dejansko stanje, ugotovljeno predvsem na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. V., pravilno ugotovljeno.

Prvostopno sodišče ugotavlja, da je tožnik v nesreči dobil udarnino, obtolčenino in pretres možganov, izliv krvi in zraka v možgane, zlom baze lobanje, poškodbo desnega vidnega živca, poškodbo obraznega živca desno, poškodbo slušnega živca desno, poškodbo povratnega živca levo, rane na glavni in vratu, udarec na desno ramo, rane na desni podlehti in desnem komolcu in izpah desnega kolka. Zaključkom prvostopnega sodišča o stopnji in trajanju telesnih bolečin zaradi teh poškodb in o številnih neugodnostih zaradi poškodb in njihovega zdravljenja, ki jih podrobno opisuje izpodbijana sodba, tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje, kar velja tudi glede ugotovitev prvostopnega sodišča o stopnji in trajanju tožnikovega strahu oziroma zaskrbljenosti za izid zdravljenja ter glede vrste skaženosti (paraliza desnega obraznega živca z zgibki, brazgotine na vratu po trahostemiji, skrivenčenost trupa pri hoji, kontrakture v desnem kolku s prikrajšavo desnega spodnjega uda in s posledično šepavostjo) in s stopnjo ter trajanjem duševnih bolečin zaradi navedenega.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih trditev tožeče stranke, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za telesne bolečine od zahtevanih 4.000.000,00 SIT določilo znesek 3.500.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino, za strah v primerjavi z zahtevanima dvema milijonoma odločilo, da znaša pravična denarna odškodnina 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti ob zahtevku 4.000.000,00 SIT ocenilo, da je pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo 2.000.000,00 SIT. Pritožbene trditve, da je v teh primerih prisodilo prenizko satisfakcijo, niso utemeljene, saj je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe 200. in 203. člena ZOR in je odškodnino v vseh navedenih primerih primerno individualiziralo. Upoštevaje vsa odločilna dejstva, ki so v izpodbijani sodbi v celoti navedena in ki v pritožbenem postopku niso sporna, je prvostopno sodišče po mnenju pritožbenega sodišča odmerilo pravično denarno odškodnino, upoštevaje pri tem merila iz 200. in 203. člena ZOR, predvsem pa pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine. Hkrati s konkretnimi dejstvi, ki so v odmerjenih odškodninah za posamezne vrste škode primerno upoštevana, so prisojeni zneski odškodnine tudi vpeti v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. V obravnavanem primeru so odškodnine skladne s prisojenimi odškodninami v drugih primerljivih odškodninskih zadevah sodne prakse in nasprotne pritožbene trditve ne držijo. Tudi razmerje višin odškodnin med posameznimi oblikami nepremoženjske škode je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno. Primerno je upoštevana tudi starost tožnika in pa trajanja oziroma dolgotrajnost postopka. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je v pogledu višine odškodnine glede telesnih bolečin, glede strahu in glede duševnih bolečin zaradi skaženosti prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvostopno sodišče ocenilo, da pripada tožniku pravična denarna odškodnina v znesku 9.000.000,00 SIT, tožbeni zahtevek pa se je glasil na 14.000.000,00 SIT. Vsoto vseh odškodnin za nepremoženjsko škodo (16.000.000,00 SIT) je prvostopno sodišče zmanjšalo za 1/3 tožnikovega lastnega prispevka k škodi ter dobljeni znesek 10.665.600,00 SIT zmanjšalo za valorizirano plačano akontacijo v znesku 3.199.854,80 SIT, od tako dobljenega zneska 7.465.746,00 SIT pa je nadalje odštelo kapitalizirano nadomestilo za telesno okvaro v zneskih 6.373.356,00 SIT in 310.920,00 SIT. Pritožba tožeče stranke graja tako navedeni izračun kot tudi uporabo materialnega prava pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljena, ni pa utemeljena v delu, ko tožeča stranka zatrjuje, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo obsega trajnega zmanjšanja tožnikovih življenjskih sposobnosti. V nadaljevanju pritožbe namreč tožeča stranka ne pojasni, katere dejanske ugotovitve glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti naj bi bile napačne in omenja le neprimerno oceno sodišča o preostalih tožnikovih zmožnostih. Tukaj je pritrditi, da sodišče po nepotrebnem navaja, da tožnik ni vezan na invalidski voziček, da pa hkrati pravilno in v skladu z izvedencem ugotavlja, da je tožnik pokreten ob eni bergli, hodi počasi in šepa na desno nogo, hoja brez bergel pa je možna na krajše razdalje ob nesigurnem vsedanju in vstajanju. V tem delu so torej funkcionalne posledice nesreče pravilno ugotovljene in ni podana zatrjevana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. V preostalih delih pritožba govori le o nepravilni oceni posameznih ugotovljenih težav in motenj oziroma o neustreznem upoštevanju negativne prognoze v zvezi s poškodbo kolka in v zvezi z dejansko katastrofalnim uničenjem tožnikove osebnosti zaradi hudih poškodb. Pritožbeno sodiše torej ugotavlja, da so pravilne dejanske ugotovitve prvostopne sodbe o trajnih posledicah, ki so prizadele tožnika ob nesreči v starosti 22 let. Tožniku je priznana prva kategorija invalidnosti zaradi 100% telesne okvare in invalidska upokojitev, ker za svoje dotedanje delo RTV mehanika, kot tudi za vsako drugo delo ni več sposoben. Ugotovljena je omejena gibljivost, upad kognitivnih funkcij ter prizadetost in oviranost dolžnikovih komunikacij z okoljem (slabovidnost na desno oko, gluhost na desno uho, motnje govora). Navedene trajne posledice pomenijo le kratek povzetek obširnih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki podrobneje opisujejo obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti in tožnikovo prizadetost oziroma duševne bolečine.

Pritožbeno sodišče vse te dejanske ugotovitve sprejema kot pravilne ter se jim pridružuje ter zaključuje, da ni utemeljena pritožba tožeče stranke glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zvezi z obravnavano odškodninsko postavko pa ima prav pritožba tožeče stranke, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sicer pravilno ugotavlja, kakšno stališče je o pomenu invalidnine zavzela sodna praksa, vendar je to pravno stališče prvostopno sodišče zmotno interpretiralo, saj je upoštevalo invalidnino v zvezi z vsemi štirimi oblikami nepremoženjske škode, in to tudi ne na primeren način, ampak kar z mnogokratnikom invalidnin ter dobljeni znesek preprosto odštelo od sorazmernega dela 2/3 odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kot je bilo že navedeno, takšnega načina upoštevanja oziroma celo odštevanja invalidnine 200. in 203. člen ZOR ne predvidevata. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi sodišče pravično denarno odškodnino ob upoštevanju meril iz navedenih določb, med ostalim tudi upoštevaje okoliščine primera in namen odškodnine.

Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine za telesno okvaro, ki jo je dobil ob škodnem dogodku.

Ta okoliščina ima lahko vpliv, da je odškodnina nižja, če je namen odškodnine enak ali podoben kot namen invalidnine. Po presoji pritožbenega sodišča je v obeh primerih s stališča oškodovanca namen zadoščenje in je torej pri odškodnini bistvenega pomena oškodovančev občutek moralnega zadoščenja, ki učinkuje kot protiutež njegovi prizadetosti. Invalidnina, ki jo prejema tožnik za 100 % telesno okvaro, je znašala v času prvostopne sodbe 11.660,04 SIT mesečno, v času od 1.6.1989 do 31.1.1992, ko je tožnik prejemal nadomestilo za 80 % telesno okvaro, pa je znašalo to nadomestilo, preračunano na čas izdaje prvostopne sodbe v znesku 9.716,20 SIT mesečno. Ugotovljeni zneski invalidnine zmanjšujejo prizadetost oškodovanca, da mu gre nižja odškodnina, pri čemer je potrebno znižanje odškodnine kot okoliščino primera po 200. čl. ZOR upoštevati po prosti presoji, ne pa z mnogokratnikom pričakovane invalidnine.

Pritožbeno sodišče je torej invalidnino, ki jo prejema tožnik, upoštevalo pri odločanju o pravični odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevalo je vse okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče ter glede na stopnjo in trajanje duševnih bolečin zaradi trajnih posledic oziroma prizadetosti, glede na tožnikovo starost 22 let ob času škodnega dogodka, trajanje postopka in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse, prišlo do zaključka, da gre za škodo na meji katastrofalne, ki narekuje višjo odškodnino od tiste, ki jo je kot pravično štelo prvostopno sodišče. Če tožnik ne bi prejemal invalidnine, bi mu po presoji pritožbenega sodišča po merilih iz 200. in 203. člena ZOR šla odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti v znesku 10.000.000,00 SIT. Ker pa mu je bila leta 1990 priznana invalidnina za 80% telesno okvaro, leta 1992 pa za 100% telesno okvaro v znesku 11.660,00 SIT mesečno, je potrebno tudi to okoliščino upoštevati pri odločanju o odškodnini za tovrsto škode. Po presoji pritožbenega sodišča je, upoštevaje vse okoliščine primera, torej tudi glede na invalidnino, tožnik upravičen do pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 8.000.000,00 SIT.

Ker je torej materiano pravo zahtevalo zvišanje odškodnine, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v zgoraj opisanem smislu spremenilo izpodbijano sodbo. Upoštevaje nespremenjene zneske odškodnin za tri vrste premoženjske škode (skupaj 7.000.000,00 SIT) in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 8.000.000,00 SIT, znaša odškodnina za vse vrste nepremoženjske škode 15.000.000,00 SIT.

Upoštevaje deljeno odgovornost oziroma lasten prispevek tožnika k nastanku škode (do 1/3), gre tožniku znesek odškodnine v višini 10.000.000,00 SIT. Glede na akontacijo za tovrstno škodo, ki jo je tožnik že prejel in ki valorizirana predstavlja nesporni znesek 3.199.854,80 SIT, ostane po odbitku te akontacije še znesek 6.800.145,00 SIT, to je neplačani del odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ga mora tožniku plačati toženec. Ob neutemeljenosti pritožbe tožene stranke in ob delni utemeljenosti pritožbe tožeče stranke je bilo torej treba izpodbijano sodbo delno spremeniti tako, da mora toženec tožniku plačati znesek 6.800.145,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1997 dalje, v preostalem nespremenjenem delu pa pritožbi zavrniti.

O pravdnih stroških ni bilo potrebno odločati, ker je izpodbijana sodba delna sodba in bo o pravdnih stroških odločeno s končno sodbo.

Isto velja glede pritožbenih stroškov, saj bo šele na koncu postopka znan skupni uspeh strank, ki bo omogočil odmero vseh stroškov.