Jedro

Toženec je prevozil znak stop s hitrostjo več kot 50 km/h, ki mu ni dopuščala nobenega popravka. Razen tega je ogrožal varnost prometa s težkim naloženim tovornjakom, ki že s svojo maso predstavlja nevarnost za druge. Zato del njegove krivde ni manjši kot 2/3. Tožnikove kršitve prometnih predpisov s prekoračitvijo hitrosti in z neuporabo varnostnega pasu, kar je po ugotovitvah obeh sodb v vzročni zvezi z nastalo škodo, so dovolj upoštevane pri ugotovitvi njegovega dela krivde. Odločilno je, da je nevaren položaj ustvaril toženec. Njegova kršitev je hujša, zato je njegov del krivde večji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 781.470,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.11.1997 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 2.10.1987 poškodoval v prometni nesreči, ko se je s svojim osebnim avtomobilom zaletel v toženčev tovornjak, ki je z nezmanjšano hitrostjo 52 km/h prečkal prednostno cesto. Tožnik je vozil s hitrostjo 60 km/h, čeprav je bila hitrost omejena na 40 km/h. Če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, bi bile posledice trčenja neznatne, ali pa do njih sploh prišlo. Poleg tega ni bil pripet z varnostmim pasom, ki bi ublažil posledice trčenja. Na podlagi takih ugotovitev je ugotovilo sokrivdo in sicer na strani toženca 2/3, na strani tožnika pa 1/3. Nadalje je ugotovilo, da z izvensodno poravnavo z dne 21.12.1988, sklenjeno z zavarovalnico, ni bila obsežena vsa tožnikova škoda. Poravnava se je nanašala na dotlej znano premoženjsko škodo ter na zahtevka tožnikovih staršev. Izplačilo do izčrpanja zavarovalne vsote v revaloriziranem znesku 3.199.854,80 SIT pa gre na račun tožnikove nepremoženjske škode. Ta je bila izredno huda. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca dr. D. V. ugotovilo poškodbe možganov, zlom baze lobanje, poškodbo vidnega živca desno, poškodbo povratnega živca levo, rane na glavi in vratu, udarec v desno ramo, izpah desnega kolka, oglušelost desnega ušesa in šepanje na desno nogo zaradi prikrajšave. Tožnik je prestal hude in dolgotrajne bolečine ter druge nevšečnosti. Potrebna je bila traheotomija in 18 mesečna uporaba kanile. Posledica možganskih poškodb so izpadi na področju pomnenja, pozornosti in kognitivnih sposobnosti, tako da ni več sposoben za pridobitno delo in za samostojno urejanje bistvenih življenjskih vprašanj. Je upokojen kot invalid prve kategorije. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 3.500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.000.000,00 SIT, za strah 1.500.000,00 SIT in za skaženost 2.000.000,00 SIT. Odškodnino je zmanjšalo za delež sokrive in nato odštelo že plačan znesek 3.199.854,80 SIT. Upoštevalo je tudi nadomestilo za telesno okvaro v seštevku za vso statistično pričakovano življenjsko dobo in po odštetju tako ugotovljenega zneska prisodilo tožniku 781.470,00 SIT. Odločitev o rentnem zahtevku si je pridržalo za končno sodbo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino na 6.800.145,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.11.1997 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo v celoti. Potrdilo je sodbo prve stopnje glede vsebine izvensodne poravnave med tožnikom in zavarovalnico in glede sokrivde obeh pravdnih strank. Potrdilo je tudi odločitev o odškodnini za telesne bolečine, strah in skaženost. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je določilo v znesku 10.000.000,00 SIT, vendar je upoštevalo nadomestilo za telesno okvaro kot okoliščino, ki delno vpliva na tožnikovo satisfakcijo in je zaradi tega v breme toženca določilo iz tega naslova znesek 8.000.000,00 SIT. Odškodnino je zmanjšalo sorazmerno tožnikovi sokrivdi in odštelo revalorizirano akontacijo. Tožencu je naložilo v plačilo tako dobljeni znesek 6.800.145,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi očita, da je materialnopravno napačno presodila izvensodno poravnavo med tožnikom in zavarovalnico, ko je ugotavljala pravo voljo strank, ni pa upoštevala zapisa poravnave. V zvezi s tem navaja, da mora biti poravnava za avtomobilsko škodo sklenjena pismeno. Pri obličnih poslih je upoštevno samo to, kar je zapisano. Poravnavo je podpisal tožnikov oče na podlagi ustnega pooblastila, zato se postavlja vprašanje, ali je poravnava sploh veljavna. Nadalje izpodbija ugotovitev o razmerju krivde med obema strankama. Poudarja, da je prišlo do tožnikovih poškodb zaradi neuporabe varnostnega pasu in prevelike hitrosti. Zato je za škodo kriv tožnik sam. Napačne so tudi ugotovitve o vračunavanju prejete odškodnine. Zlasti je napačno stališče, da del škode, ki še ni bil znan, še ni zapadel. Navaja še, da je bila odškodnina prisojena v previsokem znesku.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta presojali vsebino izvensodne poravnave z dne 21.12.1988 med tožnikom in zavarovalnico na podlagi besedila te poravnave in na podlagi drugih dokazov ter ugotovili, da poravnava ne obsega vse škode, ki je tožniku nastala v nesreči dne 2.10.1987. Te ugotovitve z revizijo ni mogoče izpodbijati, ker se nanaša na dejansko stanje in temelji na oceni dokazov (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijska trditev, da je za veljavnost takšne poravnave potrebna pisna oblika, nima podlage v nobenem predpisu. Vendar tudi kadar je obličnost pogoj za veljavnost pravnega posla, zaradi tega ni izključeno ugotavljanje prave volje strank s pomočjo vseh upoštevnih dokazov, zlasti z zaslišanjem oseb, ki so poravnavo sklenile in jo zapisale. V takem načinu ugotavljanja prave vsebine listine ni nič materialnopravno napačnega. Revizijska trditev, da poravnava ni veljavna, ker jo je za tožnika podpisal oče na podlagi ustnega pooblastila, pa je v nasprotju z interesi revidenta samega. Če poravnava ne bi bila veljavna, z njo ne bi bilo dogovorjeno nič in zato ne bi bilo mogoče zagovarjati stališča, da se nanaša na poravnavo celotne škode. Vendar ta revizijski ugovor ni utemeljen zato, ker se pismena oblika za takšen posel na zahteva, kar velja tudi za pooblastilo (90. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ne glede na to pa je tožnik odobril dejanje svojega očeta kot pooblaščenca in vseskozi priznaval veljavnost poravnave.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, kateri zahtevki so bili poravnani na podlagi izvensodne poravnave in kolikšen znesek je bil namenjen plačilu na račun nepremoženjske škode. Gre za dejanske ugotovitve, ki so rezultat dokazovanja. Zanje velja, kot je bilo že povedano, da niso predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Toženec je s hitrostjo več kot 50 km/h zapeljal s tovornjakom mimo prometnega znaka "stop" na prednostno cesto. S tem je prekršil določilo četrtega odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Upoštevanje prednosti je eno temeljnih prometnih pravil. Brez tega promet ne bi bil mogoč. Kršitve tega pravila so vselej nevarne. V obravnavanem primeru je toženčeva krštev izredno huda. Znak stop je prevozil s hitrostjo, ki mu ni dopuščala nobenega popravka. Razen tega je ogrožal varnost prometa s težkim naloženim tovornjakom, ki že s svojo maso predstavlja nevarnost za druge. Zato del njegove krivde ni manjši kot 2/3. Tožnikove kršitve prometnih predpisov s prekoračitvijo hitrosti in z neuporabo varnostnega pasu, kar je po ugotovitvah obeh sodb v vzročni zvezi z nastalo škodo, so dovolj upoštevane pri ugotovitvi njegovega dela krivde. Odločilno je, da je nevaren položaj ustvaril toženec. Njegova kršitev je hujša, zato je njegov del krivde večji.

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča druge stopnje v zvezi z upoštevanjem nadomestila za telesno poškodbo, ki jo prejema tožnik, pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nadomestilo deloma vpliva na satisfakcijo in ga je zato treba primerno upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje pri tem pravilno upošteva tako višino nadomestila kot obseg tožnikove škode.

Tožnikova škoda je zelo velika in se približuje tistim škodam, ki jih sodna praksa šteje za katastrofalne. Tožnik je bil ob nesreči star šele 22 let. Zaradi poškodb je 100-odstotni invalid, popolnoma nesposoben za pridobitno delo in znatno omejen v duševni in telesni sferi svojih siceršnjih življenjskih aktivnosti. Poškodbe so izčrpno opisane v sodbi prve stopnje in tega opisa ni treba ponavljati.

Zdravljenje je bilo dolgotrajno in izredno mučno. Poškodbe so bile take, da je tožnik vsekakor prestajal strah za izid zdravljenja.

Brazgotina na grlu, šepanje in uporaba bergle ter druge vidne posledice poškodb pomenijo skaženost. Vse to je bilo pravilno upoštevano pri določitvi odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Priznana odškodnina je v skladu z odškodninami, ki jih v primerljivih primerih pozna praksa sodišč. Določena je v skladu z merili iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Hkrati pa pravilno upošteva tudi posebne okoliščine, zlasti tožnikovo mladost, in je zato v skladu z načelom individualizacije odškodnin.

Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revident uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar ne pojasni, v čem naj bi bila ta kršitev. Trditev, da sodb ni mogoče preizkusiti, ni točna, kajti obe sodbi sta izredno skrbno in natančno obrazloženi. Vse ugotovitve so podprte z razlogi. Zato tudi ta revizijski razlog ni podan.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393. člena ZPP.