Jedro

S tem, ko je zakonodajalec uvedel tožbo za razveljavitev sodne poravnave kot izredno pravno sredstvo, ni pa istočasno določil, da je mogoče to tožbo vložiti tudi iz ničnosti razlogov, pavice vložiti to pravno sredstvo pa tudi ni priznal osebam, ki niso podpisniki sodne poravnave, če sodna poravnava poseže v njihov pravni položaj, je po oceni Vrhovnega sodišča ob tem, da te osebe nimajo druge možnosti učinkovitega pravnega varstva, prekomerno posegel v njihov pravni položaj. Zaradi navedenega je v pravnem sistemu nastala pravna praznina, ki je sodišče ne more samo zapolniti. Zato je postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 392. člena ZPP oziroma pravne ureditve sodne poravnave kot celote.

Izrek

Pritožbeni postopek se prekine.

Obrazložitev

1. Tožnica primarno zahteva ugotovitev ničnosti, podrejeno pa razveljavitev sodne poravnave, ki sta jo toženca sklenila na pritožbeni stopnji v medsebojnem pravdnem postopku. Z njo sta nepremičnino, za katero tožnica trdi, da je skupno premoženje nje in prvega toženca, prenesla na drugega toženca.

2. Sodišče prve stopnje (Višje sodišče v Ljubljani, pred katerim je bila v pritožbenem postopku sklenjena sodna poravnava) je njeno tožbo zavrglo, saj pravica vložiti tožbo za razveljavitev sodne poravnave pripada le stranki, torej podpisniku sodne poravnave, kar izhaja tudi iz razlogov za njeno razveljavitev. Tožnica ima po njegovi oceni za varstvo svojih pravic na voljo ustrezno (samostojno) tožbo, sklenjena sodna poravnava pa zanjo ne more učinkovati.

3. Pritožuje se tožnica. Ne strinja se z gornjo razlago sodišča prve stopnje, saj po njeni oceni sosporniški intervenient vedno lahko vloži izredno pravno sredstvo, torej tudi tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Nasprotnega Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne določa. Meni, da je to prav ona, saj se učinki sklenjene sodne poravnave raztezajo nanjo. Nepremičnina, ki je bila predmet izpodbijane sodne poravnave, je namreč skupno premoženje nje in prvega toženca, kar podrobneje obrazloži, to pa sta oba toženca pri sklepanju sodne poravnave tudi vedela. Zato je bil ob njeni sklenitvi podan njun zvijačni namen, to je obiti pravne predpise o skupnem premoženju, kar narekuje ničnost sodne poravnave in je hkrati razlog za njeno razveljavitev iz 1. točke drugega odstavka 392. člena ZPP. Ker sta glede skupnega premoženja skupna lastnika enotna sospornika, v postopku tudi ni sodelovala prava stranka, pač pa nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, kar je razlog za njeno razveljavitev po 3. točki drugega odstavka 392. člena ZPP. Opozarja, da ji je bila z izpodbijano odločbo kršena ustavno in konvencijsko zagotovljena pravica do sodnega varstva, pa tudi pravica do pravnega sredstva, sodna poravnava ima namreč učinek dejanske razlastitve.

4. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

5. Sodna poravnava je po našem pravu mešan materialnopravni in procesni akt.(1) Po večinskem delu teorije in po stališču sodne prakse ima sodna poravnava tudi kvaliteto pravnomočne sodne odločbe. Čeprav 308. člen ZPP določa le, da preprečuje ponovno sojenje o isti stvari, njeno kvaliteto pravnomočne sodne odločbe potrjuje tožba za razveljavitev sodne poravnave kot izredno pravno sredstvo, ki je bilo v naš pravni sistem vneseno leta 1999. Le pravnomočni akti se namreč izpodbijajo z izrednimi pravnimi sredstvi. Dolžnik (niti druga oseba, ki ima pravni interes) zato ne more izven tega pravnega sredstva uveljavljati, da je sodna poravnava v smislu materialnega prava nična, saj učinkuje, dokler ni izpodbita z izrednim pravnim sredstvom.(2) Spremenjeni ureditvi se je prilagodila tudi sodna praksa, ki je bila poenotena z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 40/2010, ter stranki in tretjim odrekla pravico do samostojne tožbe kot tožbe zoper pogodbo materialnega prava,(3) s katero bi lahko uveljavljali izpodbojnost ali ničnost sodne poravnave.(4)

6. Vrhovno sodišče se je ob reševanju tožničine pritožbe vprašalo, ali je treba tožnici za zaščito njenih pravic priznati zahtevano sodno varstvo – tožbo za razveljavitev sodne poravnave kot izredno pravno sredstvo - in ali bi v njem imela možnost izkazati, da sodna poravnava krši njeno skupno lastninsko pravico. Pri odgovoru je odločilno merilo učinek sodne poravnave. S procesnim razpolaganjem stranka ne sme doseči nečesa, česar ne sme doseči s poslom materialnega prava.(5)

7. Skupni lastniki, kar velja tudi za zakonca glede skupnega premoženja, skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo (drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravni posel, ki ga glede stvari, ki spada v skupno premoženje zakoncev, sklene en zakonec, pa za to nima soglasja drugega zakonca, izpodbojen, če je pridobitelj s tem seznanjen.(6) Prizadeti zakonec je vezan tudi na rok, v katerem mora pravni posel izpodbijati, in sicer eno leto, od kar je izvedel za nepošteno razpolago s stvarjo, po preteku treh let od nje pa te možnosti nima več (99. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izjemoma je tak pravni posel lahko tudi ničen: če pogodbeni stranki pravni posel skleneta z namenom izigrati enega od zakoncev, to, če se izkaže za resnično, vodi do ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja morali in zaradi nedopustnosti nagiba za sklenitev pravnega posla (40. člen OZ).(7)

8. Če sodišče ugotovi, da je predmet sodne poravnave skupno premoženje in da tisti od zakoncev, ki razpolaga s stvarjo, nima soglasja preostalega zakonca, mora s tem seznaniti sopogodbenika in takšne razpolage ne sme dopustiti. Niso pa redki primeri, ko sodišče ob sklenitvi poravnave kljub možnosti, da uradoma ugotavlja dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali, in izvaja dokaze, ki jih stranki nista predlagali (drugi odstavek 7. člena ZPP), za nedopustno razpolago ne bo izvedelo. To toliko bolj velja za primere, ko z nedovoljenim namenom ravnata obe pravdni stranki, torej v primeru, ko je edini namen razpolage strank obiti prisilne predpise ali moralo. Nedopusten namen pogodbenikov in nasprotovanje sodne poravnave prisilnim predpisom in morali zatrjuje tudi tožnica.

9. Vrhovno sodišče se je zato vprašalo še, ali ima zoper tako sklenjen pravni posel na voljo učinkovito sodno varstvo. Lastnik svojo pravico lahko kadarkoli varuje z lastninsko tožbo, za uspeh pa mora dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico (92. člen SPZ). To velja tudi za skupnega lastnika (100. člen SPZ). Ker lahko dobroverni pridobitelj izjemoma pridobi lastninsko pravico tudi od razpolagalno nesposobne osebe, varstva svoje lastninske pravice tožnica ne more doseči, če hkrati ne izkaže, da je pridobitelj ob sklepanju sodne poravnave ravnal nepošteno. Povedano drugače, tožnica bo, če ne izkaže nepoštenega ravnanja obeh strank, ki se odrazi v neveljavnosti pravnega posla, s katerim je njen bivši zakonec odtujil stvar iz skupnega premoženja, lastninsko varstvo zaman zahtevala.(8) Ker je zatrjevano nedopusten pravni posel sklenjen v obliki sodne poravnave, njegovo neveljavnost lahko izkaže le preko nje. Če neveljavnosti sodne poravnave s samostojno tožbo kot tožbo zoper pogodbo materialnega prava ne more doseči, pa je ne more uveljavljati niti kot predhodno vprašanje ob varovanju svoje lastninske pravice.

10. Brez možnosti izkazati neveljavnost pravnega posla, sklenjenega v obliki sodne poravnave, bo brez sodnega postopka, v katerem bi imela možnost sodelovati, in brez sodne odločbe, ki bi jo imela možnost izpodbijati, poseženo v tožničino ustavno varovano lastninsko pravico. Preostalo bi ji naknadno odškodninsko varstvo, a to bi bilo zanjo brez pravega pomena. Zato je Vrhovno sodišče presodilo še, ali je zastavljen cilj - tožnici zagotoviti učinkovito varstvo lastninske pravice, okrnjene z nedovoljeno razpolago – mogoče doseči z ustrezno razlago zakonskih določb. Čeprav bi pritrdilo tožnici, da je določba drugega odstavka 202. člena ZPP, ki potencialnemu enotnemu sosporniku daje pravico vložiti izredno pravno sredstvo, čeprav se postopka do pravnomočnosti ni udeleževal, uporabljiva tudi za ta primer, bi bila njena tožba za razveljavitev sodne poravnave že vnaprej obsojena na neuspeh. Sodno poravnavo je po 392. členu ZPP mogoče izpodbijati zaradi napak volje (sklenitev v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače) kot materialnopravnim razlogom za neveljavnost pogodbe na eni strani in zaradi sodelovanja sodnika, ki je bil ali bi moral biti izločen, ter zaradi kršitve pravil o sposobnosti biti stranka, pravdni sposobnosti in o zastopanju kot procesnimi predpostavkami za veljavnost pravdnih dejanj na drugi. Zaradi razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo pa lahko le državno tožilstvo zoper sodno poravnavo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti (četrti odstavek 385. člena ZPP).(9) Ker ni nujno, da bo nedovoljeno razpolago pravočasno zaznalo, zahtevo za varstvo zakonitosti pa lahko vloži le v relativno kratkem roku treh mesecev, tudi to ni dovolj učinkovito. Tretji tudi nima možnosti doseči vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, saj je državno tožilstvo pri opravljanju svoje službe samostojno.(10) Če naj stranka, ki je sodelovala v postopku, nosi breme, da kljub nasprotovanju prisilnim predpisom spoštuje sodno poravnavo, ker kljub poznavanju ničnostnih razlogov teh sodišču ni razkrila, tožnici tega bremena ne moremo naložiti. In le tako, da bi jih tožnica lahko mimo državnega tožilstva razkrila sodišču, torej vložila tožbo za razveljavitev sodne poravnave zaradi ničnostnih razlogov, bi sodišče lahko uspešno opravilo nalogo, ki mu jo nalaga tretji odstavek 3. člena ZPP, to je preprečiti, da bi stranke s svojimi razpolaganji dosegle cilj, ki je zanje po materialnem pravu prepovedan.

11. Obstoječa ureditev, ki ji tega ne omogoča, po oceni Vrhovnega sodišča nasprotuje Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V prvi vrsti krši tožničino pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Posledično pa tudi pravico do lastnine (33. člen Ustave) in tožnico postavlja v neenak položaj (22. in 14. člen Ustave). Ker je ocenilo, da navedene pomanjkljivosti ne more preseči, ne da bi poseglo v pristojnost zakonodajalca, je postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 392. člena ZPP oziroma pravne ureditve sodne poravnave kot celote,(11) ki je priložena temu sklepu. Pritožbeni postopek bo nadaljevalo po odločitvi Ustavnega sodišča. (1) Primerjaj N. Betetto in A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, str. 30, ter S. Triva in M. Dika v Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 570 in 573. (2) Primerjaj N. Betetto in A. Galič v navedenem delu, str. 44. (3) Pred uveljavitvijo tovrstne oblikovalne tožbe kot izrednega pravnega sredstva je bila sodna praksa enotnega mnenja, da se sodna poravnava izpodbija s tožbo kot pogodba materialnega prava. Tožbo je dopuščala tako v primeru izpodbojnih razlogov kot v primeru ničnosti, slednje tudi v korist tretje zainteresirane osebe, kar je veljalo glede vseh poravnav, ki so bile sklenjene do uveljavitve ZPP 14. 7. 1999. Primerjaj V. Rijavec v navedenem delu, str. 579, Wedam Lukić v Novosti v ureditvi sodnih postopkov, Podjetje in delo, št. 5-6, leto 1994, pa tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 9. 12. 1999. (4) Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 184/2012, II Ips 268/2011,...

(5) Primerjaj A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 44 in naslednje.

(6) Primerjaj pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. 6. 1993 in z dne 22. 6. 1994 ter odločbo II Ips 272/2015 in v njej citirane odločbe.

(7) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 25/2011 in v njej citirane odločbe.

(8) To se je odrazilo tudi v določbah zemljiškoknjižnega prava, primerjaj določbo 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

(9) Določilo je bilo dodano z novelo ZPP – D leta 2008, sodna praksa pa je že pred tem državnemu tožilstvu dopuščala vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi zoper sodno poravnavo (primerjaj npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 425/2000 in III Ips 33/2004).

(10) 3. člen Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1).

(11) Po določilu 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora (Vrhovno) sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.