Jedro

Če ima sodna poravnava učinke pravnomočne sodbe in če so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva, procesno legitimacijo za izredna pravna sredstva pa imajo stranke, potem tožnica, ki ni bila stranka postopka in zato stranka sodne poravnave, ne more zahtevati njene razveljavitve. Tožnica sicer svojo legitimacijo za vložitev tožbe gradi na trditvi, da ima položaj sosporniškega intervenienta. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZPP intervenient s položajem enotnega sospornika lahko vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, ki se je do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot intervenient. Vendar pa to ne more veljati za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Tožnica bi lahko vložila takšno tožbo, če bi sodelovala pri njeni sklenitvi (in podpisu zapisnika). Če tožnica poravnave ni sklenila, zanjo tudi ne more učinkovati. Svoje pravice bo tožnica lahko zavarovala z ustrezno tožbo, ne pa z obravnavano tožbo kot izrednim pravnim sredstvom.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo za razveljavitev sodne poravnave, sklenjene pred Višjim sodiščem v Ljubljani II Cp 1808/2015 z dne 22. 10. 2015 iz razloga po 1. ter 3. točki drugega odstavka 392. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 202. členom ZPP. Navaja, da je bila sodna poravnava sklenjena pod vplivom zvijače, v postopku pa je sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Z omenjeno sodno poravnavo sta se toženca dogovorila, da se prvi toženec zavezuje drugemu tožencu izročiti v last in posest nepremičnino parc. št. 1 k. o. X (ID 000), ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo in da prvi toženec izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se vknjiži lastninska pravica na nepremičnini na drugega toženca, ta pa se zavezuje v breme in korist prvega toženca ustanoviti dosmrtno brezplačno služnost stanovanja na navedeni nepremičnini. Toženca sta navedeni dogovor sklenila kljub temu, da nepremičnina ni v izključni lasti prvega toženca, ampak sodi v skupno premoženje prvega toženca in tožnice na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Upravičenost vložitve tožbe utemeljuje s svojim položajem sosporniškega intervenienta. Meni, da je solastnica nepremičnine, v zvezi s katero sta pravdni stranki sklenili izpodbijano sodno poravnavo. Skupaj s prvim tožencem sta nujna sospornika, zato bi morala v pravdnem postopku na strani tožene stranke nastopati oba. To pomeni, da je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, kar predstavlja razlog za tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 3. točke drugega odstavka 392. člena ZPP. Poleg tega pa je bila sodna poravnava sklenjena z zvijačo strank izpodbijane sodne poravnave, saj sta toženca poravnavo sklenila zgolj in izključno z namenom, da bi se zaobšlo pravne predpise ter izključil premoženjski režim, ki velja med zakoncema. Tožnica za postopek, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, brez lastne krivde ni vedela. Zanj je izvedela šele na naroku za glavno obravnavo z dne 18.11.2015, v zadevi II P 2154/2014 zaradi ugotovitve skupnega premoženja. Toženca sta poravnavo sklenila, kljub temu da sta vedela, da v zvezi s to nepremičnino že teče pravdni postopek za ugotovitev skupnega premoženja bivših zakoncev. Toženca sta tako s sklenitvijo sodne poravnave preprečila tožnici uveljavitev njene pravice iz naslova delitve skupnega premoženja pravdnih strank. Poravnava ni le sklenjena zvijačno, ampak krši tudi vse moralne in veljavne prisilne predpise, zato je nična. Sklenjena je bila v nasprotju z določilom tretjega odstavka 3. člena ZPP. Zahteva ugotovitev, da je sodna poravnava nična, podredno pa, da se jo razveljavi.

2. Tožba ni dovoljena.

3. Po določilih ZPP ima sodna poravnava učinke (procesne posledice) pravnomočne sodbe(1). Izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko sodna poravnava izpodbije, je tožba na njeno razveljavitev, določena v določilih 392. in 393. člena ZPP. Po navedenih določbah lahko sodno poravnavo izpodbijajo stranke z oblikovalno tožbo (z zahtevkom za razveljavitev), kot izrednim pravnim sredstvom, zaradi napak volje, zaradi sodelovanja sodnika, ki je bil ali bi moral biti izločen ter zaradi kršitve pravil o pravdni sposobnosti in o zastopanju. Če ima sodna poravnava učinke pravnomočne sodbe in če so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva, procesno legitimacijo za izredna pravna sredstva pa imajo stranke, potem tožnica, ki ni bila stranka postopka in zato stranka sodne poravnave, ne more zahtevati njene razveljavitve. Tožnica sicer svojo legitimacijo za vložitev tožbe gradi na trditvi, da ima položaj sosporniškega intervenienta. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZPP intervenient s položajem enotnega sospornika lahko vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, ki se je do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot intervenient. Vendar pa to ne more veljati za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Tožnica bi lahko vložila takšno tožbo, če bi sodelovala pri njeni sklenitvi (in podpisu zapisnika)(2). Če tožnica poravnave ni sklenila zanjo tudi ne more učinkovati. Svoje pravice bo tožnica lahko zavarovala z ustrezno tožbo, ne pa z obravnavano tožbo kot izrednim pravnim sredstvom. Če tožbo za razveljavitev poravnave lahko vloži samo stranka, ki je sodno poravnavo sklenila, ne pa tretja oseba(3), potem tožničina tožba ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (peti odstavek 393. člena v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožba se vloži pisno, v dveh izvodih, pri Višjem sodišču v Ljubljani. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče RS. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga; izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo zavrglo (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

Op. št. (1): Da je tako, izhaja iz zakonskih določb, da se s sodno poravnavo pravda konča, da sodišče na to pazi ves čas po uradni dolžnosti, da nova tožba o istem predmetu ni dopustna in jo sodišče zavrže (308. člen ZPP) in da je sodba o zahtevku, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava, obremenjena z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in da se lahko izpodbija zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi.

Op. št. (2):Tretji ne more uveljavljati napake volje skleniteljev poravnave.

Op. št. (3): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 580.