Jedro

Ko gre za dogovorjeno gradnjo, ni mogoče uporabiti določb ZTLR o originarni pridobitvi (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

Dovoljenje solastnika za gradnjo nikakor še ne pomeni, da solastnik tudi soglaša s spremembo solastninskih deležev. Takšen dogovor je treba dokazati in sodišči sta v obravnavani zadevi ocenili, da tožnika takšnega dogovora nista dokazala.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da trditve o vrednosti opravljenih vlaganj ne pomenijo trditev o večvrednosti nepremičnine. Glede na to, da je na pomanjkljivost trditev in ugotovitev v zvezi z obogatitvenimi zahtevki izrecno opozoril toženec, odločitev o nesklepčnosti tožbe za tožnika ne more biti presenečenje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 28.6.2004 in kasnejšimi spremembami od sodišča primarno zahtevala, naj razsodi, da jima je toženec (oče tožnice) na podlagi dogovora o skupni gradnji dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njune solastninske pravice na nepremičninah parc. št. 167/0 k.o. ..., za tožnico do 789/1350 in za tožnika do 393/1350, na nepremičninah 163/0 in 164/0, obe k.o. ..., pa za tožnico do 4/6, za tožnika pa do 1/6. S prvim podrejenim zahtevkom sta od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta navedene solastninske deleže pridobila originarno z gradnjo na tujem zemljišču. Z drugim podrejenim zahtevkom pa sta zahtevala plačilo 206.887,00 EUR na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

2. Sodišče prve stopnje je vse njune zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je ob gradnji na parc. št. 167, ki se je izvajala v letih 1992 in 1993, veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Nato je odločilo, da zato, ker je šlo za gradnjo na solastni nepremičnini, ni mogoče uporabiti določb ZTLR o gradnji na tujem, saj se v tem primeru velikost solastninskih deležev lahko spremeni le z dogovorom, ki pa ga tožnika nista dokazala. Ob gradnji na parc. št. 163 in 164, ki se je izvajala po letu 2003, pa je že veljal Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Glede te gradnje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila samovoljna, da tožnika nista dokazala soglasja niti za skupno gradnjo niti dogovora o pridobitvi solastninskega deleža. Obogatitveni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da se je toženec odselil leta 2003 in teh nepremičnin ne uživa, da sporne nepremičnine uživata tožnika, kar pomeni, da do prehoda koristi na toženca sploh še ni prišlo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede zahtevka za ugotovitev originarno pridobljenega večjega solastninskega deleža na parc. št. 167 je dodalo, da povečanje površine hiše, drugačna razporeditev prostorov in izboljšanje bivalnih razmer, ne pomeni spremembe identitete zgradbe in tudi zato ne pridejo v poštev določbe o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo po 25. členu ZTLR. Potrdilo je tudi odločitev, da obogatitveni zahtevek ni utemeljen. Navedlo je, da ni mogoče oporekati ugovoru tožnikov, da je glede zapadlosti pomembno dejstvo, da je toženec 26.5.2014 s tretjo osebo sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju in da je zato korist že prešla na toženca, čeprav nepremičnino uporabljata tožnika. Vendar je poudarilo, da korist toženca ni nujno enaka vrednosti vlaganj tožnikov oziroma povečani vrednosti nepremičnin, da pa tožnika te - sicer v prvostopenjskem postopku dopustne novote - nista ustrezno substancirala. Navedlo je še, da je treba zaradi jasnosti dodati, da se tožnikoma iz spornih nepremičnin ne bi bilo treba izseliti, da bi lahko uveljavljala svoje denarne zahtevke, le tožniku bi morala omogočiti posest spornih nepremičnin, upoštevaje njegovo solastninsko pravico na njih.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi stvarnopravnemu ali obligacijskemu zahtevku, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožnika navajata, da sta v pritožbi opozarjala na odločbe Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da do spremembe solastnih deležev lahko pride tudi v primeru, če med solastniki ni dogovora o spremembi pod pogojem, da nastane nova stvar, višje sodišče pa je odgovorilo, da ne moreta uspeti s sklicevanjem na posamezna stališča starejše sodne prakse. Poudarjata, da sta se v pritožbi sklicevala na odločbo II Ips 720/2008 z dne 17.11.2011, ki je bila izdana kasneje kot odločba II Ips 872/2009, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, zato ni utemeljena navedba pritožbenega sodišča, da sta se v pritožbi sklicevala na starejše judikate. Poudarjata, da je bilo dejansko stanje v zadevi II Ips 720/2008 povsem primerljivo, ni pa bilo primerljivo z zadevo II Ips 872/2009, v kateri so bila vlaganja bistveno manjša kot v obravnavanem primeru, kjer je iz enostanovanjskega objekta nastal dvostanovanjski objekt s prizidkom z garažo. Navajata, da sta glede na ugotovitve izvedenca vrednost hiše več kot podvojila, da pa se višje sodišče do teh pravno pomembnih dejstev ni opredelilo. Menita namreč, da je višina vlaganj lahko pomembna, kar izhaja iz odločbe II Ips 1/2008, v kateri je bilo poudarjeno, da vložek v višini 5,74 % vrednosti hiše ne more imeti stvarnopravnih učinkov. Sklicujeta se tudi na odločbo II Ips 658/2008, v kateri je bilo navedeno, da gre za novo stvar, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Menita, da je ugotovitev sodišča druge stopnje, da nista bila poštena graditelja, v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pa to niti ne more vplivati na odločitev. Sklicujeta se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1059/2007 in II Ips 1060/2007, v kateri je to zapisalo, da lahko po preteku triletnega roka po petem odstavku 25. člena ZTLR tudi nedobroverni pridobitelj pridobi lastninsko pravico. Tožnika opozarjata, da višje sodišče tudi ni obrazložilo stališča, da sporna gradnja ni primerljiva z gradnjo etažnega lastnika na podstrešju kot skupnem prostoru v solastnini etažnih lastnikov, tožnika pa menita da to ne drži in se sklicujeta na zadevo II Ips 304/2005. Opozarjata, da sta podobno kot tožnika v navedeni zadevi „gradila na podstrešju kot skupnem prostoru v solastnini etažnih lastnikov“, saj so pravdne stranke vzpostavile dejansko etažno lastnino. Tožnika se v reviziji sklicujeta na stališče skupne seje Zveznega sodišča, ki je povzeto v delu Antona Frantarja „Stvarno pravo“ na str. 72 in je povzeto tudi v odločbah II Ips 658/2008 in II Ips 304/2005. Vztrajata pri stališču, da je bilo s tem, ko je toženec pooblastil tožnico za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo na parc. št. 163, že vzpostavljeno pogodbeno razmerje med strankami o tem, da bosta gradila in da bo tisto, kar bosta zgradila, njuno. Opozarjata, da je sodišče druge stopnje navedlo, da toženec nepremičnin ne uporablja v nasprotju z lastno voljo, takšne ugotovitve pa v sodbi sodišča prve stopnje ni. Menita, da je sodišče druge stopnje s tem kršilo načelo neposrednosti in pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), opozarjata pa tudi, da je ta ugotovitev sodišča druge stopnje povsem neobrazložena. Poudarjata, da se je toženec z nepremičnine odselil prostovoljno, in opozarjata, da sodišče druge stopnje očitno to dejstvo šteje za pravno pomembno, ker sklene, da tožencu zato ni mogoče očitati, da se je okoristil z vlaganji tožnikov. Navajata, da je višje sodišče zapisalo celo, da bi tožnika lahko uveljavljala svoje denarne zahtevke, le tožniku bi morala omogočiti posest spornih nepremičnin. Tožnika poudarjata, da jima je sodišče druge stopnje s tem, ko je navedlo, da nista dovolj substancirala tožbe glede obogatitvenega zahtevka v tem, kolikšna je korist tožene stranke zaradi sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju, naložilo nemogoč pogoj ali probatio diabolica. Opozarjata, da sta z izvedencem izkazala, za koliko je objekt več vreden, to večvrednost pa je toženec prenesel na sopogodbenika. Ker se višje sodišče očitno strinja, da je korist zaradi sklenitve pogodbe že prešla na toženca, bi moralo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v ponovno sojenje z napotkom, naj tožnika odpravita nesklepčnost tožbe ali pa izvesti narok za glavno obravnavo. Ker sodišče tega ni storilo, je po mnenju tožnikov kršilo 22. člen Ustave.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

O zavrnitvi stvarnopravnih zahtevkov

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika opravila vlaganja v nepremičnino parc. št. 167 leta 1992 in 1993, ko je še veljal ZTLR, v nepremičnini parc. št. 163 in 164 pa po letu 2003, ko je že veljal SPZ.

8. Pri vlaganjih v nepremičnino parc. št. 167, ki je bila ob gradnji v solasti tožnikov, toženca in pok. M. Č., je sporno vprašanje, ali lahko eden od solastnikov na podlagi obsežnih vlaganj v solastno nepremičnino originarno pridobi lastninsko pravico po določbah 24. in 25. člena ZTLR.

9. Res je bilo v starejši sodni praksi zavzeto stališče, da se praviloma z dograditvijo ali graditvijo objekta nadzidavo ali adaptacijo tujega gradbenega objekta v solastnini ne pridobi lastninska pravica, da pa izjemoma pridobi pošteni graditelj z dograditvijo ali nadzidavo posebnega dela zgradbe lastninsko pravico na tem delu zgradbe samo, če je lastnik zgradbe vedel za gradnjo in se tej ni uprl (smiselna uporaba drugega odstavka 24. člena ZTLR). Nato je Vrhovno sodišče najprej v zadevi II Ips 175/2000 zavzelo stališče, da v primeru, ko gre za dogovorjeno gradnjo, ni mogoče uporabiti določb ZTLR o originarni pridobitvi (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. To stališče je bilo kot pravilno potrjeno tudi v zadevah II Ips 282/2004, II Ips 111/2004, II Ips 631/2005 in II Ips 733/2009, ki so prav vse po dejanskih okoliščinah primerljive z obravnavano zadevo, saj je šlo v vseh navedenih primerih za dogovor solastnikov nepremičnine o gradnji. Res je v nekaterih odločbah Vrhovnega sodišča iz istega obdobja še zaznati odsev starejše sodne prakse, tako da tudi v primerih, ko je šlo za skupno gradnjo solastnikov, v obrazložitvi zavrnitve zahtevka ni povsem izključena možnost pridobitve večjega solastninskega deleža na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem zemljišču, vendar tudi v teh zadevah, na katere se sklicujeta revidenta, tožniki z zahtevki niso uspeli, le da zaradi ocene, da kljub vlaganjem ni nastala nova stvar (na primer zadeve II Ips 403/1995, II Ips 658/2008 in II Ips 720/2008).

10. V zadevah II Ips 304/2005 in II Ips 872/2009, na kateri se prav tako sklicujeta tožnika in sodišče, pa ni šlo za gradnjo solastnikov ampak je eden od etažnih lastnikov preuredil skupne prostore v podstrešno stanovanje. V prvi zadevi je bilo reviziji ugodeno, ker je Vrhovno sodišče ocenilo, da glede na trditve in glede na to, da je šlo za večstanovanjski objekt in etažno lastnino, ni izključeno, da je nastala samostojna stanovanjska enota. V drugi zadevi je bil zahtevek zavrnjen, ker se je izkazalo, da sploh ni prišlo do izgradnje nove stvari. Neutemeljen je revizijski ugovor, da bi tudi obravnavano zadevo lahko obravnavali podobno, saj naj bi - potrditvah tožnikov - kljub temu, da sta bila vknjižena kot solastnika nepremičnine, morali šteti, da je šlo za dejansko etažno lastnino. To ne drži. V zgoraj navedenih zadevah je šlo za večstanovanjske stavbe, kjer so stranke stanovanja že kupile kot etažno lastnino, zato so medsebojna razmerja povsem drugačna kot v obravnavanem primeru.

11. Vrhovno sodišče poudarja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, ko gre za dogovorjeno gradnjo solastnikov, ni mogoče uporabiti določb ZTLR o originarni pridobitvi (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Zato so odveč vsi dodatni razlogi, ki jih je višje sodišče navedlo v obrazložitvi odločitve. Pravilno pa je tudi stališče, da dovoljenje solastnika za gradnjo nikakor še ne pomeni, da solastnik tudi soglaša s spremembo solastninskih deležev. Takšen dogovor je treba dokazati in sodišči sta v obravnavani zadevi ocenili, da tožnika takšnega dogovora nista dokazala. Vrhovno sodišče še dodaja, da so glede na obrazloženo, pravno nepomembne revizijske navedbe, da lahko po 25. členu ZTLR tudi nedobroverni graditelj pridobi lastninsko pravico.

12. Pravilna je tudi materialnopravna ocena obeh sodišč, da pooblastilo toženca tožnici za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo na nepremičnini parc. št. 163, ki ga je toženec še pred gradnjo preklical, in celo izrecno prepovedal kakršnokoli razpolaganje z njegovimi nepremičninami, nikakor ne more pomeniti dogovora o skupni gradnji s soglasjem za pridobitev solastninskega deleža na teh nepremičninah po drugem odstavku 48. člena SPZ.

O zavrnitvi obligacijskopravnih zahtevkov

13. Tožnika podrejeno uveljavljata tudi obogatitveni zahtevek. Vrhovno sodišče je res v zadevi II Ips 268/2012 zavzelo stališče, da zahtevek zapade šele, ko pride do prehoda koristi, to pa je takrat, ko vlagatelj preneha, neupravičeno obogateni pa začne uporabljati nepremičnino, v katero je vlagatelj vlagal. V obravnavani zadevi tožnika zatrjujeta, da je zahtevek že zapadel, ker je toženec s svojim solastninskim deležem na nepremičnini že razpolagal, saj je 26.5.2014 z nečakom glede svojega solastninskega deleža sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

14. SPZ v prvem odstavku 48. člena določa, da če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v preklicu pooblastila tožnici za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo na parc. št. 163 izrecno zapisal, da ji prepoveduje kakršnokoli razpolaganje ali upravljanje z njegovim premičnim ali nepremičnim premoženjem in da ni bilo njegovega soglasja za kakršnokoli gradnjo (točka 67 obrazložitve). Na podlagi takšne ugotovitve je pravilen materialnopravni sklep, da glede na določbo 48. člena SPZ tožnika nimata obogatitvenega zahtevka za vlaganja v parc. št. 163 in 164. 16. Glede vlaganj, ki so bila opravljena na parc. št. 167, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so bila opravljena brez toženčevega soglasja Vendar ima sodišče druge stopnje prav, ko opozarja, da tožnika obogatitvenega zahtevka v zvezi z vlaganji v nepremičnino parc. št. 167 nista v zadostni meri substancirala.

17. Prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ) določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Iz citirane zakonske določbe torej jasno izhaja uveljavitev obogatitvenega načela. Če bi bilo sprejeto vrnitveno načelo, bi zakon določal, da je pridobitelj dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti njegovo protivrednost. Uporaba obogatitvenega načela pa pomeni, da je toženec kot solastnik nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, dolžan vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost njegovega solastninskega deleža, ne pa tega, kar sta tožnika vložila v nepremičnino.

18. Tožnika sta ves čas postopka primarno zahtevala ugotovitev, da so bila njuna vlaganja v nepremičnino parc. št. 167 tako obsežna, da je nastala nova stvar in sta pridobila na nepremičnini višji solastninski delež. Obogatitveni zahtevek glede vlaganj v nepremičnino parc. št. 167 sta postavila na naroku dne 15. 3. 2010, na katerem sta navedla, da so bile vse potrebne trditve v zvezi z zahtevkom že podane v VI. točki pripravljalne vloge z dne 29. 9. 2008, v kateri sta izrecno navedla, da zahtevata povrnitev vrednosti vlaganj v nepremičnino parc. št. 167. Toženec je že v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2009 (list. št. 119) ugovarjal, da je obligacijski zahtevek nerazumljivo postavljen.

19. Tožnika sta nato v pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2012 na str. 5 (list. št. 280) izrecno zapisala, da se obogatitveni zahtevek iz vloge z dne 29. 9. 2008 nanaša zgolj na nepremičnini s parc. št. 163 in 164 in da zato zahtevata le še plačilo 44.795,70 EUR Glede na to, je toženec podajal ugovore le še v zvezi z obogatitvenim zahtevkom glede vlaganj v parc. št. 163 in 164. Nato sta tožnika v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2012 navedla, da sta se v prejšnji pripravljalni vlogi zmotila, da sta res že na naroku 15. 3. 2010 denarni znesek nadomestila z zneskom 125.905,65, pri čemer niti nista jasno navedla, da uveljavljata obogatitveni zahtevek tudi za parc. št. 167. Kakršnihkoli dodatnih trditev pa sploh nista podala.

20. Na ugovor toženca v zvezi z obogatitvenimi zahtevki na račun vlaganj v parc. št. 163 in 164, da njun zahtevek še ni zapadel, sta tožnika v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2014 podala navedbe glede sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Da vrednost opravljenih vlaganj ni enaka večvrednosti nepremičnine je toženec izrecno opozoril v pripombah na izvedensko mnenje z dne 8. 9. 2014 (list. št. 427c), in navedel, da bi bila tožnika upravičena le do povrnitve vrednosti vlaganj, ki so pripeljala do povečanja vrednosti nepremičnine glede na stanje pred vlaganji in da izvedenec tega izračuna ni opravil. Tudi na ta ugovor se tožnika nista odzvala. V zadnji pripravljalni vlogi dne 11. 11. 2014 sta tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo dne 21. 11. 2014 navedla le, da glede na to, da je izvedenec v zadnji dopolnitvi izvedenskega mnenja ocenil njun vložek na vseh nepremičninah na 206.887,00 EUR, na ta znesek zvišujeta drugi podredni zahtevek, pri čemer nista navedla, niti kolikšen znesek se nanaša na katero od nepremičnin.

21. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da trditve o vrednosti opravljenih vlaganj ne pomenijo trditev o večvrednosti nepremičnine (glej na primer zadevo II Ips 125/2011). Glede na to, da je na pomanjkljivost trditev in ugotovitev v zvezi z obogatitvenimi zahtevki izrecno opozoril toženec, odločitev o nesklepčnosti tožbe za tožnika ne more biti presenečenje. Najmanj, kar bi morala tožnika oziroma njun pooblaščenec narediti je, da bi po povsem določnem ugovoru toženca in dodanih trditvah o sklenjeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju dopolnila svoje trditve in od sodišča zahtevala, da se izvedensko mnenje dopolni z oceno o tem, kolikšno je povečanje vrednosti toženčevega solastninskega deleža na nepremičnini parc. št. 167 glede na vrednost pred opravljenimi vlaganji, upoštevajoč vrednost njunega vložka in amortizacijo zaradi njune izključne uporabe nepremičnine. Ker tega nista storila, sta sama povzročila, da pravno pomembna dejstva niso bila ugotovljena. Zato ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče druge stopnje opraviti materialno pravno vodstvo, v tem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje ali opraviti obravnavo in tožnikoma še dodatno omogočiti dopolnitev trditev. Vrhovno sodišče še dodaja, da revizijski ugovori, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnika tožencu preprečevala souporabo te nepremičnine, glede na povedano niso pravno pomembni.

22. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Sklep, sprejet na XXLIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih Vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča od 23. do 25.10.1990. Mnenje je bilo naknadno verificirano na občni seji Vrhovnega sodišča RS, Poročilo VS RS, št. II/90 str. 1.