Jedro

Ker je bilo o tožnikovemu ugovoru zoper prvostopni sklep odločeno po poteku šestmesečnega roka odkar je tožena stranka izvedela za kršitev in za osebo, ki je odgovorna za zakonitost poslovanja, je zastaralo vodenje disciplinskega postopka in je sklep o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri drugotožencu ni prenehalo s sklepom prvotoženca, opr. št. 101/2003 z dne 03.04.2003 in opr. št. 182/2003 z dne 26.05.2003 (točka 1 izreka), navedena sklepa je razveljavilo (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 257.400,00 SIT, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki po svoji skupni pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti. Pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo. Pri tem je štelo, da je bila tožena stranka v smislu določbe 3. odstavka 67. člena ZTPDR seznanjena s kršitvijo delovne obveznosti in storilcem že dne 13.11.2002, pri čemer se je oprlo na pričevanje M.B. in njegov dopis, namenjen nadzornemu svetu prvotožene stranke. Takemu stališču pa obe toženi stranki nasprotujeta. Na podlagi navedenega dopisa M.B. še ni bilo mogoče uvesti disciplinskega postopka zoper tožnika, saj ni bilo jasno, kdo je storilec, niti kakšna je kršitev. Gotovo pa je, da je navedeni dopis narekoval nadzornemu svetu, da zadevo razišče. To je bilo kasneje tudi storjeno, pribavljena je bila dokumentacija (naročila, dobavnice, računi), ki se je nanašala na kremacijske krste in po ugotovitvi, da gre za primerljive krste, je bilo šele možno ukrepati z uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika. Pritožnici nadalje uveljavljata, da je sodišče prve stopnje ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku (točka 1 izreka), ni pa obrazložilo, v čem je tožnikov pravni interes na ugotovitev, da mu z disciplinskima sklepoma ni prenehalo delovno razmerje. Če je že kot nesporno ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 24.04.2003, po sklepu o razrešitvi z mesta direktorja in odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi, je jasno, da mu ni prenehalo na podlagi disciplinskega ukrepa. Pri tem je bilo kršeno načelo pravne varnosti, saj bi se lahko taka odločitev razlagala, kot da tožniku 24.04.2003 delovno razmerje ni moglo prenehati, kar seveda ni res, saj bi mu prenehalo 24.04.2003 tudi v primeru, če disciplinski ukrep ne bi bil izrečen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil zoper tožnika uveden disciplinski postopek z zahtevo nadzornega sveta prvotožene in generalnega direktorja prvotožene stranke dne 13.12.2002, ko je še veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 -ZTPDR) in Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 – ZDR/90). Zakon o delovnih razmerjih, ki je stopil v veljavo 01.01.2003 (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR/2002) določa v svojem 233. členu, da se postopki uveljavljanja odgovornosti iz delovnega razmerja, ki so bili uvedeni pred datumom uveljavitve ZDR/2002, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve ZDR/2002. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je pri presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa potrebno v celoti izhajati iz določb ZTPDR in ZDR/90. Zastaranje disciplinskega postopka je bilo urejeno v členu 67. ZTPDR. Po 3. odstavku 67. člena ZTPDR zastara vodenje disciplinskega postopka po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Za odločitev o tem, ali je v obravnavanem sporu nastopilo zastaranje disciplinskega postopka, je bila bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je pričel teči šestmesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka dne 13.11.2002, da je to datum, ko je nadzorni svet prvotožene stranke kot pristojni organ za vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika, zvedel za kršitev delovne obveznosti in za storilca. Prvostopno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na pričevanje prokurista M.B., v zvezi z njegovim dopisom nadzornemu svetu prvotožene stranke (priloga B6) z datumom 10.11.2002 in na tej podlagi sprejelo dokazno oceno, da je pristojni organ tožene stranke zvedel za kršitev delovne obveznosti in za storilca, to je za tožnika, dne 13.11.2002. Iz navedenega dopisa M.B. je tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj jasno razvidno, da se tožniku kot direktorju drugotožene stranke očita nezakonito poslovanje v zvezi z javnimi razpisi v času prvih devet mesecev leta 2002 in nabava kremacijskih krst po bistveno višjih cenah, kot bi jih bilo možno doseči na trgu. Zaradi tega je neutemeljena pritožba obeh toženih strank, da je bil navedeni dopis M.B. lahko šele podlaga za kasnejše natančno ugotavljanje nezakonitega poslovanja in kdo bi lahko bil storilec. Vse bistvene sestavine, tako glede kršitve, kot glede osebe, ki je odgovorna za zakonitost poslovanja, so bile v navedenem dopisu podane, zato je pravilna ugotovitev, da je pričel šestmesečni zastaralni rok v smislu 3. odstavka 67. ZTPDR teči 13.11.2002 in da je potekel 13.05.2003. Glede na to, da je pristojni organ prvotožene stranke odločil o tožnikovem ugovoru zoper prvostopni sklep o izreku disciplinskega ukrepa šele 26.05.2003, torej po poteku šestmesečnega roka, je bila pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je v tej zadevi zastaralo vodenje disciplinskega postopka. Posledično je bila pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da je potrebno sporna sklepa o izreku disciplinskega ukrepa razveljaviti.

Neutemeljena je tudi pritožba toženih strank, da tožnik nima pravnega interesa za tožbeni zahtevek na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri drugotoženi stranki ni prenehalo na podlagi obeh že navedenih sklepov prvotožene stranke in da sodišče prve stopnje odločitve o tem ni ustrezno obrazložilo. Po 2. odstavku 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res ni izrecno sklicevalo na navedeno določilo ZPP, je pa iz obrazložitve na strani 4 sodbe jasno razvidno, da je tožniku priznalo obstoj pravnega interesa glede tega dela tožbenega zahtevka in je svojo odločitev tudi ustrezno utemeljilo. Bistveno je namreč, kot izhaja iz izvedenih dokazov, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 24.04.2003 na podlagi sklepa, s katerim je bil razrešen z mesta direktorja in odpovedana individualna pogodba o zaposlitvi z dne 21.03.2003. V času, ko mu je prenehalo delovno razmerje, pa disciplinski postopek še ni bil končan, zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožniku z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka priznalo pravni interes na ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi spornih sklepov tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa ni prenehalo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da je izpodbijana ugotovitvena odločba prvostopnega sodišča v nasprotju z načelom pravne varnosti. Glede na časovno ujemanje datuma, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, v istem času pa tekel zoper njega disciplinski postopek, v katerem mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odloči tudi o tem delu tožbenega zahtevka in ugotovi, da tožniku na podlagi sklepa prvotožene stranke v disciplinskem postopku delovno razmerje pri drugotoženi stranki ni prenehalo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi obeh toženih strank in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).