Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo že pred izpodbijanima disciplinskima odločbama, in sicer na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sklepa o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja zato nista imela nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja, tožnik ni imel pravnega interesa oziroma pravne koristi za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izpodbijanih disciplinskih odločb.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu odločitve o ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje pri drugotoženi stranki s sklepoma prvotožene stranke z dne 3. 4. 2003 in 26. 5. 2003 ni prenehalo, in se tožba v tem delu zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Toženi stranki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri drugi toženki s sklepoma prve toženke z dne 3. 4. 2003 in 26. 5. 2003 ni prenehalo (prvi odstavek izreka). Razveljavilo je sklepa prve toženke z dne 3. 4. 2003 in 26. 5. 2003 (2. točka izreka) in odločilo, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka, tožniku pa sta dolžni povrniti stroške v odmerjenem znesku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Odločitev o razveljavitvi izpodbijanih sklepov, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve hujših kršitev delovnih obveznosti in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je posledica ugotovitve, da je prišlo do zastaranja vodenja disciplinskega postopka v skladu z določbo tretjega odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis). V zvezi z vprašanjem zastaranja disciplinskega postopka, ki je bil uveden še v letu 2002, končal pa se je v letu 2003, je sodišče upoštevalo tudi določbo 233. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002). Odločitev o ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje pri drugi toženki s sklepoma prve toženke ni prenehalo, pa temelji na ugotovitvi, da je med strankami nesporno, da je tožniku delovno razmerje pri drugi toženki prenehalo dne 24. 4. 2003 na podlagi sklepa o razrešitvi z mesta direktorja in odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2003 in torej ne na podlagi izpodbijanih sklepov. Ker izpodbijana sklepa (z dne 3. 4. 2003 in 26. 5. 2003) tako nista vzrok za prenehanje delovnega razmerja, je sodišče ugodilo tudi temu tožbenemu zahtevku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z zastaranjem vodenja disciplinskega postopka je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je nadzorni svet prve toženke kot pristojni organ za vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika izvedel za kršitev delovne obveznosti in za storilca po prejemu dopisa prokurista druge toženke (dopis z dne 10. 11. 2002), ki ga je nadzorni svet prejel 13. 11. 2002. Iz tega dopisa dovolj jasno izhaja, da se tožniku kot direktorju druge toženke očita nezakonito poslovanje v zvezi z javnimi razpisi v času prvih devetih mesecev leta 2002, med drugim tudi pri nabavi kremacijskih krst po bistveno višjih cenah, kot bi jih bilo mogoče doseči na trgu. Sodišče druge stopnje je nadalje zavrnilo pritožbo o tem, da tožnik nima pravnega interesa za zahtevek, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi obeh navedenih sklepov prve toženke. Med drugim je navedlo, da v času, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, disciplinski postopek še ni bil končan, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravni interes za ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi izpodbijanih sklepov ni prenehalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženi stranki vložili revizijo. V njej uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s presojo zastaranja vodenja disciplinskega postopka navajata, da dopisa M. B. z dne 10. 11. 2002 ni mogoče šteti kot podlago za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika, temveč le kot podlago za ugotavljanje, ali je res šlo za nezakonito poslovanje s strani tožnika. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi morali toženi stranki na temelju vsakega dopisa, četudi ni jasno, ali so očitki v njem resnični, sprožiti disciplinske postopke. To zagotovo ne bi bilo v korist toženima strankama kot delodajalcema, ne delavcem. Nadalje analizirata sam dopis in zaključujeta, da iz njega ni razvidno, od kdaj je cenik primerljivega proizvajalca krst in na katero obdobje se nanaša cena kremacijskih krst, miz za žare in žalne knjige. Na podlagi tega dopisa nadzorni svet ni mogel uvesti disciplinskega postopka, saj ni bilo jasno, kdo je kršilec, niti kakšna je sploh kršitev. Ta dopis predstavlja le podlago za raziskavo zadeve, pri čemer je bilo potrebno najprej ugotoviti, ali so nabavljene kremacijske krste glede na kvaliteto res primerljive s krstami primerljivega proizvajalca. Pristojni organ na podlagi dopisa ni mogel uvesti disciplinskega postopka, temveč je moral navedbe iz dopisa najprej preveriti, pridobiti naročilnice in dobavnice, predvsem pa račune ter jih pregledati in ugotoviti, ali očitki prokurista držijo. Vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, saj roka za vodenje ni mogoče šteti od prejema dopisa prokurista druge toženke. Toženi stranki ugovarjata tudi odločitvi sodišča v zvezi z ugotovitvijo, da tožniku na podlagi izpodbijanih sklepov ni prenehalo delovno razmerje, saj tožnik ni izkazal pravnega interesa za tožbo s takšnim zahtevkom. Nesporno je namreč, da izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni bil razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika. To mu je prenehalo po njegovi volji že 24. 4. 2003 – ker po sklepu o razrešitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sprejel zaposlitve na drugem ustreznem delu. Čeprav mu ne bi bil izrečen disciplinski ukrep, bi mu in mu je delovno razmerje prenehalo z istim datumom, kot mu je sicer.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v prvi točki izreka o ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje pri drugi toženki s sklepoma prve toženke z dne 3. 4. 2003 in 26. 5. 2003 ni prenehalo. Revidenta v zvezi s tem uveljavljata napačno presojo sodišča o priznanju pravnega interesa tožniku za vložitev tožbe s takšnim zahtevkom, torej uveljavljata bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 181. člena ZPP. Gre za očitek relativne bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbeni ugovor toženih strank prav v to smer. Navedena kršitev je podana. Tožniku je namreč delovno razmerje prenehalo že pred izpodbijanima disciplinskima odločbama, in sicer na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2003 (z dnem 24. 4. 2003). Tudi iz izpodbijanih disciplinskih sklepov z dne 3. 4. 2003 in 26. 5. 2003 ne izhaja, da na podlagi teh sklepov tožniku preneha delovno razmerje. Prva toženka je tožnikov ugovor (zoper prvostopenjsko odločbo) z dne 30. 4. 2003 (tj. že po datumu, ko je tožniku na drugi podlagi že prenehalo delovno razmerje) obravnavala in o njem odločila po tem, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri drugi toženki. Šele takrat je disciplinska odločba postala dokončna in bi vplivala na obstoj delovnega razmerja, če bi takrat še trajalo. Ker pa je že pred tem prenehalo, to pomeni, da sklepa o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja nista imela in nimata nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja (kot pravnega razmerja). Zato tožnik za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo prav na podlagi izpodbijanih disciplinskih sklepov (kar niti ni sporno), ni imel pravnega interesa oziroma pravne koristi. Ker je pravna korist predpostavka za vložitev ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP, sta sodišči druge in prve stopnje s tem v zvezi napačno uporabili to določbo, revizijsko sodišče pa je zato v skladu z določbo 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavilo in tožbo glede tega zahtevka zavrglo.

8. V zvezi z odločitvijo o razveljavitvi sklepov disciplinskih organov z dne 3. 4. 2003 in 26. 5. 2003 (sodba sodišča druge stopnje v zvezi z 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) se pomembno pravno vprašanje nanaša le na zastaranje vodenja disciplinskega postopka. Iz tretjega odstavka 67. člena ZTPDR izhaja, da vodenje disciplinskega postopka zastara v šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena.

9. Ugotovitev o tem, kdaj je pristojni organ za začetek disciplinskega postopka zvedel za kršitev delovne obveznosti in za storilca, predstavlja dejansko ugotovitev sodišča. Takšno ugotovitev bi bilo mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Glede na to revizijsko sodišče ni moglo in smelo upoštevati revizijskih navedb, ki so namenjene zgolj izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišča o tem, da je pristojni organ prve toženke zvedel za kršitev in za storilca 13. 11. 2002 - po prejemu dopisa prokurista druge toženke z dne 10. 11. 2002. Glede na takšno ugotovitev pa sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je šest mesečni rok za vodenje disciplinskega postopka do sprejema drugostopenjske odločitve, dne 26. 5. 2003, že potekel in je zato izpodbijana sklepa utemeljeno razveljavilo.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo. Toženi stranki sta z revizijo delno uspeli, vendar kljub temu nista upravičeni do povračila revizijskih stroškov. Prvenstveno že zato, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).