Jedro

Tožnico vežejo splošni pogoji, ki so sestavni del obeh zavarovalnih pogodb. Ti določajo, da se končna stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju oziroma, če to ne nastopi niti v treh letih po nezgodi, se kot končno stanje vzame stanje ob poteku tega roka in po njem določi končna stopnja invalidnosti. Pravilno je tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da je tožničina terjatev zapadla v plačilo z iztekom treh let po nezgodi, zato o tem, kdaj je bilo zdravljenje končano, sodišču ni bilo treba zaslišati tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo najprej dovolilo spremembo tožbe, nato pa, iz razloga zastaranja, zavrnilo tožničin tožbenih zahtevek za plačili 13.519,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2009 in 930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2009 dalje ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 897,00 EUR.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je imela s toženo stranko sklenjeni dve polici – polico za življenjsko zavarovanje št. 4343817 in polico za zavarovanje avtomobilske odgovornosti št. 16/0433259. Po prvem odstavku 357. člena OZ terjatve zavarovalca oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Zakonska norma ne enači trenutka nastanka terjatve s trenutkom nastanka škodnega dogodka. Terjatev lahko nastane šele takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko postavi višina zahtevka. Nadalje navaja, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in je trajalo do 11. 6. 2008, kar pomeni, da je tožnica lahko postavila višino tožbenega zahtevka šele takrat. Glede poteka in zaključka je sodišče dolžno zaslišati tudi tožnico ter na podlagi drugih dokazov ugotoviti, kdaj je terjatev nastala. Glede drugega odstavka 357. člena OZ pa navaja, da je dokazno breme na njej in da se ne upošteva, kdaj je izvedela za določeno škodo, ampak kdaj bi lahko, ob primerni skrbnosti, izvedela za določeno stopnjo invalidnosti. Zaključek sodišča, da je terjatev zastarala 19. 8. 2005 je zato protispisen. Navaja še, da se drugi odstavek 14. člena splošnih pogojev zavarovalnih pogodb nanaša na izplačilo zavarovalnine in ne na zastaranje, ki je urejeno v 16. členu in določa uporabo določil OZ o zastaranju. Obe določbi sta zavajajoči, take določbe pa se razlagajo v korist potrošnika. Poleg tega pa tožena stranka tožnice ni opozorila, da šteje zdravljenje za zaključeno in je ni pozvala, da ji sporoči, ali je 19. 8. 2005 bilo mogoče ugotoviti stopnjo invalidnosti ter da je to datum, ki se šteje kot skrajni rok za določitev stopnje invalidnosti. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 357. člena OZ določa, da terjatve zavarovalca/tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Tožnica je v spis predložila polico za življenjsko zavarovanje, iz katere je razvidno, da je bila za primer invalidnosti zavarovana z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, ter polico za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. V obeh primerih torej, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, vtožuje plačilo zavarovalnin iz naslova nezgodnega (in ne življenjskega) zavarovanja, torej za vtoževani terjatvi velja triletni zastaralni rok.

5. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da je njena terjatev nastala šele, ko so bili znani potrebni podatki, na podlagi katerih je lahko postavila svoj zahtevek. Že sodišče prve stopnje ji je pravilno pojasnilo, da jo vežejo tudi splošni pogoji, ki so sestavni del obeh zavarovalnih pogodb. Ti v 14. členu določajo, da se končna stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju oziroma, če to ne nastopi niti v treh letih po nezgodi, se kot končno stanje vzame stanje ob poteku tega roka in po njem določi končna stopnja invalidnosti. Pravilno je tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da je tožničina terjatev zapadla v plačilo z iztekom treh let po nezgodi (19. 8. 2005), zato o tem, kdaj je bilo zdravljenje končano, sodišču ni bilo treba zaslišati tožnice (pravno neodločilen dokaz). V skladu s 16. členom splošnih pogojev, ki glede zastaranja sklicuje na OZ, je začelo zastaranje teči 1. 1. 2006, terjatev pa je, upoštevaje triletni zastaralni rok, zastarala 1. 1. 2009. 6. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivimi razlogom sodišča prve stopnje, da so splošni pogoji jasni in razumljivi ter je bila tožnica z njimi seznanjena, neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi jo zavarovalnica morala pozvati, da šteje zdravljenje za zaključeno. Prav tako neutemeljeno se pritožnica zavzema za uporabo drugega odstavka 357. člena OZ. Pritožbeno sodišče se v tem delu v sklicuje na jasne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje in soglaša z zaključkom, da je zavarovalni primer nastal 19. 8. 2002 (dan nesreče) in je tožnica/udeleženka nesreče zanj vedela, zato ne gre za abstraktni dejanski stan iz drugega odstavka 357. člena OZ.

7. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe in je logična posledica zavrnitve pritožbe (165. člen ZPP).