Jedro

Dediči lahko z dednim dogovorom razpolagajo tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku.

Konkretni dedni dogovor je po vsebini sodna poravnava, le-ta pa ima učinke pravnomočne sodbe, zato so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva; stranke jo lahko izpodbijajo le s tožbo za razveljavitev (zaradi napak volje, sodelovanja sodnika, ki bi moral biti izločen, ter kršitve pravil o pravdni sposobnosti in zastopanju, primerjaj 392. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora prvi toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 924,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ničnost pogodbe o prodaji kmetijskih zemljišč z dne 23. 12. 2004 in izročilne pogodbe z dne 19. 7. 2005; ugotovitev, da je tožnica solastnica nepremičnin (razvidnih iz izreka) do 1/3; ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na teh nepremičninah do 1/3 v korist drugega toženca neveljavna; ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice v korist tretjega toženca in vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist drugega toženca na teh nepremičninah do 1/3 neveljavna; vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičnih do 1/3 na tožnico oziroma podrejeno prvo toženko ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičninah do 1/3 na tožnico. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od prve toženke in drugega toženca zahtevala solidarno plačilo 15,000.000,00 SIT z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in stroške, potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je solastniški delež do 1/3 na spornem posestvu H. pridobila (že) v okviru agrarne reforme, in da njena starša (zakonca A.) od agrarne reforme dalje nista bila več lastnika posestva H. Zato posestvo H. ni spadalo niti v zapuščino po pok. A. A. st. (tožničinemu očetu) niti v zapuščino po pok. B. A. (tožničini materi), pač pa je tožnica ves čas na njem ohranila solastniški delež do 1/3. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je A. A. ml. pridobil izključno pravico na celotnem posestvu H. z dednim dogovorom, sklenjenim v zapuščinskem postopku po pok. B. A., ki je sestavni del sklepa o dedovanju. Poudarja, da je v dednem dogovoru določeno, da je tožnica odstopila svojemu bratu I. V. ml. svoj „dedni delež“, ne pa morebiti 1/3 posestva H., da iz dednega dogovora ni razvidno, da bi dediči sporazumno ugotavljali obseg zapuščine, ki ga je (šele kasneje) ugotovilo sodišče v sklepu o dedovanju, in da iz dednega dogovora ne izhaja tožničina intabulacijska klavzula za vknjižbo A. A. ml. pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 40, k. o. ... (ki sestavljajo posestvo H.). Zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker pa se sodišči prve in druge stopnje do tožničinih navedb v zvezi s protispisnostjo nista opredelili, je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Poudarja, da z napačno ugotovitvijo obsega zapuščine dedič še ne izgubi svoje lastninske pravice, ter predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena vsem tožencem, nanjo pa je odgovorila le prva toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je krajevno pristojna komisija za agrarno reformo leta 1946 vsakemu od treh otrok zakoncev A. (tožnici, A. A. ml. in C. A.) dodelila do 1/3 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 40, k. o. ..., ki sestavljajo sporno posestvo H. in ki so bile prej v lasti staršev. Vendar ne tožnica ne njena brata zemljiškoknjižnega stanja niso urejali, zato sta kot zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin, katere so bile dodeljene slednjim, ostala vpisana tožničin oče A. A. st. in njegova žena B. A. Po smrti tožničinega očeta je celotno zapustnikovo premoženje dedovala njegova žena B. A., po smrti slednje pa njeni otroci vsak do 1/5, saj je imela tožničina mati še dva otroka iz prejšnjega zakona. Otroci oziroma dediči B. A. so v zapuščinskem postopku (po njej) leta 1956 sklenili dedni dogovor, ki je sestavni del sklepa o dedovanju (priloga B3 spisa), na podlagi katerega so soglašali, da celotno premoženje zapustnice prevzame v last tožničin brat in mož prve toženke, A. A. ml., dedni dogovor pa je bil tudi zemljiškoknjižno izveden in A. A. ml. je postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, vpisanih v vl. št. 40, k. o. ... Te nepremičnine je po smrti A. A. ml. podedovala njegova žena, prva toženka, ki jih je leta 2004 prodala drugemu tožencu, drugi toženec pa je glede njih s tretjim tožencem sklenil izročilno pogodbo. Izrecno je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnica s svojim solastniškim deležem na spornih nepremičninah do 1/3 razpolagala z dednim dogovorom, torej tudi s štirimi parc. št. 42, 100, 224/1 in 224/2, ki sicer v sklepu o dedovanju niso izrecno navedene. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijska teza, da iz dednega dogovora ni razvidno, da bi dediči sporazumno ugotavljali obseg zapuščine, in da iz dednega dogovora ne izhaja intabulacijska klavzula za vknjižbo A. A. ml. pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 40, k. o. ..., ne drži. V sklepu o dedovanju je izrecno navedeno, katere nepremičnine spadajo v zapuščino in sporazumna ocena premoženja zapustnice po vseh dedičih, ter da so navzoči dediči sklenili dedni dogovor, v katerem so soglašali, da celotno premoženje zapustnice prevzame v last A. A. ml., in da se pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 40, k. o...., vknjiži lastninska pravica na A. A. ml. (primerjaj prilogo B3 spisa). Opisana vsebina dednega dogovora je po presoji revizijskega sodišča dovolj jasna in razumljiva, da se uporabi tako kot se glasi. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče tudi izrecno ugotovilo, da je tožnica s svojim solastniškim deležem na spornih nepremičninah do 1/3 razpolagala z dednim dogovorom. To pomeni, da je sodišče ugotovilo tudi pravo voljo tožnice kot dedinje ob sklepanju dednega dogovora. Dediči namreč lahko z dednim dogovorom razpolagajo tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Zato zatrjevanja tožnice, ki merijo na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljena. Tudi zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave v obravnavani zadevi ni podana, saj tožničina navedba v zvezi z zatrjevano protispisnostjo ni bila preslišana (primerjaj 7. točko drugostopenjske sodbe in 16. točko prvostopenjske sodbe).

8. Upoštevajoč navedeno je zaključek pritožbenega sodišča, da je pok. A. A. ml. pridobil lastninsko pravico na vtoževanih nepremičninah, vpisanih v vl. št. 40, k. o. ..., na podlagi dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju po pok. materi B. A., umrli 28. 8. 1954, materialnopravno pravilen. Konkretni dedni dogovor je namreč po vsebini sodna poravnava, le-ta pa ima učinke pravnomočne sodbe, zato so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva; stranke jo lahko izpodbijajo le s tožbo za razveljavitev (zaradi napak volje, sodelovanja sodnika, ki bi moral biti izločen, ter kršitve pravil o pravdni sposobnosti in zastopanju, primerjaj 392. člen ZPP). Ker pa tožnica tožbe za razveljavitev dednega dogovora ni vložila, je prva toženka kot univerzalna pravna naslednica po pok. A. A. ml. s spornimi nepremičninami, ki sestavljajo posestvo H., lahko prosto razpolagala. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili (revizijsko izpodbijani) podrejeni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo vtoževanega zneska.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora prvi toženki povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.