Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da dejanja, ki jih je pritožnik navedel kot razloge za zapustitev države, niso take narave in tako ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi pritožniku mogoče priznati mednarodno zaščito.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevano dejstvo, da bo pritožnik ob vrnitvi prijet s strani tajne službe, ni izkazano, saj tega pritožnik zgolj s svojimi nekonkretiziranimi navedbami o (verjetnosti) predvidenega prijetja ni uspel dokazati.

Glede na značilnosti upravnega spora se z vročitvijo vsebinsko praznega odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave tožeče stranke. Ob takem odgovoru se tožeča stranka nima o čem izjaviti, o čemer se ne bi mogla opredeliti že v povezavi z vsebino izpodbijanega upravnega akta, zato tudi opustitev njene seznanitve s tako procesno vlogo ne vodi do bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke št. 2142-460/2016/5 (1312-02) z dne 31. 3. 2016. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi 3., 5. in 11. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pri svojem odločanju pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite podan razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker dejanja, ki jih je opisal tožnik, ni mogoče šteti za dejanja preganjanja iz drugega odstavka 26. člena ZMZ. Dejanja namreč niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča. V prošnji je navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe, ker je pustil službo v vojski, kjer je bil ves čas pod pritiskom in mobingom, sumi pa tudi, da je naslednjo službo po treh letih izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca. Dejanja tudi ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic in tudi niso dejanja, primeroma navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru le pojasnjeval okoliščine, v katerih je delal v vojski. Dejstvo, da tožnik pripada družbeni skupini, ki je imela dostop do informacij zaupnega značaja ne daje podlage za sklep, da bi bil preganjan iz razlogov pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako dejanja, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo zaslišala obveščevalna služba, ne dajejo zaključka, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo bil izpostavljen mučenju in nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in kazni. Tožnik je namreč po tem, ko je zapustil vojaško službo, delal še pri drugih delodajalcih, zato ni mogoče slediti navedbi, da vojska onemogoča normalno opravljanje dela in življenje osebam, ki so samoiniciativno zapustile vojsko. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje tudi odločitvi in razlogom tožene stranke glede 5. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je namreč prošnjo za mednarodno zaščito vložil, ko se je ponovno vrnil v Slovenijo, zato ker je bil zavrnjen v Nemčiji in Avstriji. Prav tako brez opravičljivega razloga v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz četrte alineje 23. člena ZMZ.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka le pavšalno zaključila, da so podani razlogi po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, razloga ni ustrezno obrazložila, prav tako pa ni ugotavljala pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz drugega in tretjega odstavka 2. člena ZMZ. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje in tožena stranka nista ustrezno upoštevala in ovrednotila njegovih izjav, da so mu grozili, če bi komu kaj povedal o dogajanju, bi se njemu in njegovi družini kaj zgodilo, ter da so ga zaprli za nekaj dni, če jim je nasprotoval, velikokrat je bil zaprt za dan ali tri. Sodišče prve stopnje pa je materialnopravno zmotno zaključilo, da dejanja niso dejanja iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ in tudi ne dejanja preganjanja, navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ ter da ne gre za preganjanje iz razlogov pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Izpovedal je namreč, na kakšnem delovnem mestu je bil zaposlen, o grožnjah in aretacijah, ki jih je bil deležen v zvezi z delovnim mestom, na podlagi česar bi moralo sodišče zaključiti, da je bil preganjan zaradi pripadnosti točno določeni družbeni skupini in zaradi česar je podana vzročna zveza. Iz njegove izjave izhaja tudi, da bi bil ob vrnitvi domov izpostavljen nečloveškemu, poniževalnemu ravnanju ali kazni.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku iz razlogov po 3., 5. in 11. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

7. Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so te podane. V pospešenem postopku lahko pristojni organ prošnji za mednarodno zaščito ugodi ali jo zavrne. Prošnjo zavrne, če so izpolnjeni navedeni pogoji iz 54. člena ob ugotovitvi, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo. Kdaj je prošnja očitno neutemeljena, določa 55. člen ZMZ.

8. Iz dejanskega stanja zadeve, ki ga je ugotovila tožena stranka, sodišče prve stopnje pa ga je povzelo v izpodbijani sodbi, izhaja, da je pritožnik državljan Irana, v izvorni državi je bil zaposlen v vojaški bazi, kjer je delal z zaupnimi podatki. Od njegovega službovanja v vojski do trenutka, ko se je odločil zapustiti Iran, je preteklo šest let. Ko je zapustil vojaško službo, je tri leta delal pri drugem delodajalcu in nato še šest mesecev pri tretjem, nakar se je odločil, da odide v Evropo, ko je po lastnih navedbah izvedel, da je pot v Evropo odprta oziroma mogoča. Ob upoštevanju teh okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz njegovih navedb ter nekonkretiziranih trditev o domnevnih pritiskih s strani nekdanjih delodajalcev in obveščevalne službe (da sumi, da je drugo službo v zdravstvenem domu izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca, da je „imel vsega dovolj“, itd.) ne izhajajo dejstva, ki bi ustrezala zakonski opredelitvi dejanj preganjanja in razlogov za preganjanje iz ZMZ oziroma 1A. člena Ženevske konvencije. Prav tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da okoliščina, da naj bi imel pritožnik dostop do zaupnih informacij, ne pomeni, da pripada posebni družbeni skupini, ter da naj bi v zvezi s tem imel razlog za zapustitev države politično osnovo. Ob podaji prošnje je pritožnik tudi povedal, da ni član nobene politične organizacije. Tudi okoliščine, povezane s subsidiarno zaščito niso utemeljene, saj tožnik niti v prošnji niti v osebnem razgovoru ni navajal, da naj bi mu grozila smrtna kazen, usmrtitev ali druge okoliščine iz 28. člena ZMZ, iz sodišču (in toženi stranki) poznanih dejstev o razmerah v tožnikovi izvorni državi pa take okoliščine tudi ne izhajajo. To potrjuje tudi dejstvo, da je iz države odšel šele po daljšem času po prenehanju službe v vojski in da ni videti nobenih dokazov za sklepanje o utemeljenem tveganju, da bi bil pritožnik ob vrnitvi obravnavan „kot izdajalec zaupnih informacij v tujini“ oziroma da bi bil na podlagi take kvalifikacije izpostavljen nečloveškemu ravnanju ali kazni.

9. Iz podatkov, ugotovljenih v upravnem in sodnem postopku izhaja, da je bil pritožniku predhodno že zavrnjena vstop v Nemčijo, v Avstriji so mu izdali odločbo o prostovoljni vrnitvi, nakar je po vrnitvi v Slovenijo podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je pritožnik bil pozvan k predložitvi dokumentov, vendar jih vse do izdaje odločbe 31. 3. 2016 organu ni predložil. 10. Vrhovno sodišče se glede na zgornja dejstva strinja s prvostopenjskim sodiščem, da organ tožene stranke specifičnih informacij o izvorni državi, povezanih s pritožnikovim primerom, ni potreboval, saj je lahko relevantno dejansko stanje ugotovil že na podlagi dejstev in okoliščin, s katerimi je pritožnik utemeljil strah pred preganjanjem in resno škodo ter ob splošnem poznavanju razmer v Iranu. Pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje zmotno strinjalo z toženo stranko, da ta ni potrebovala specifičnih informacij o izvorni državi, je zato neutemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je tako ob svoji presoji izpodbijane odločbe tožene stranke, skrbno in natančno presodilo dejansko stanje in podrobno preučilo pritožnikove navedbe. Pritožnikove navedbe v zvezi s potrebo po drugačni oceni za odločitev pomembnih dejstev (glede preganjanja, možnih aretacij, itd.) niso podprte z nobenimi dokazi, hkrati pa so se tudi v času postopka spreminjale tako po posameznih značilnostih kot tudi po vsebini, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da pritožnik neposredno po dogodkih, ki jih je navedel, ni odšel iz države zaradi mednarodne zaščite, ampak se je Iran odločil zapustiti po šestih letih, kaže na to, da se očitno ni počutil ogroženega oziroma ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem. Pritožnikovo delovno mesto in v zvezi z njim zatrjevane grožnje pa ne izkazujejo pritožnikove pripadnosti točno določeni družbeni skupini. Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je pritožnik na osebnem razgovoru sam izjavil, da v Iranu nikoli ni bil preganjen zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Zgolj temu nasprotujoče izjave pritožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, glede na okoliščine primera ne nudijo dovolj podlage, da bi bilo treba dejansko stanje presoditi drugače. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, popolno in pravilno ugotovljeno, zato je bila presoja izpodbijane odločbe tožene stranke s tega vidika pravilna in zakonita.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da dejanja, ki jih je pritožnik navedel kot razloge za zapustitev države, niso take narave in tako ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi pritožniku mogoče priznati mednarodno zaščito. V prvem odstavku 26. člena ZMZ so določene lastnosti dejanj preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic oziroma morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic, dejanja preganjanja pa so v drugem odstavku primeroma našteta. Ta dejanja so predvsem dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen itd. Zatrjevane pritiske s strani nekdanjih nadrejenih v vojaški bazi pritožnik sicer morda dojema kot preganjanje, saj z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, vendar navedeni dogodki ne kažejo na dejstva, ki bi ustrezala značilnostim preganjanja v smislu 26. člena ZMZ oziroma 1A. člena Ženevske konvencije.

13. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno zavrnilo tožbene navedbe glede možnosti, da bi pritožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. V skladu z 28. členom ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa zatrjevano dejstvo, da bo pritožnik ob vrnitvi prijet s strani tajne službe, ni izkazano, saj tega pritožnik zgolj s svojimi nekonkretiziranimi navedbami o (verjetnosti) predvidenega prijetja ni uspel dokazati. Kot je pritožniku pravilno predočilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je glede zaslišanja in zaprtja s strani obveščevalne službe v postopku pred toženo stranko dajal nasprotujoče si izjave. V prošnji je namreč navajal, da bi ga zaslišala obveščevalna služba, in da bi ga mogoče zaprli, na osebnem razgovoru pa, da bi bil dolgo zaprt, saj bi bil za oblasti izdajalec in vohun. Tem izjavam zato ni mogoče verjeti. Pritožnik s temi navedbami prepričanja sodišča, da je v tem primeru izpolnjen pogoj za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene po 3. točki prvega odstavka 55. člen ZMZ, ni omajal. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev pravilno oprta tudi na 11. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ prošnjo prosilca kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec kljub svojemu zagotovilu brez opravičljivega razloga v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz četrte alineje 23. člena tega zakona. Pritožnik je bil ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZMZ opozorjen, da mora toženi stranki predložiti v roku 15 dni vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, vendar tega, tudi po podaljšanju roka in navajanju, da mu je prijateljica poslala vozniško dovoljenje, vojaško knjižico, rojstni list in fotografijo, vse do izdaje odločbe ni storil. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožnika obravnava kot pravnega strokovnjaka in da so zato navedene zahteve zanj nesorazmerno stroge oziroma neuresničljive, ni utemeljen, saj dolžnost oziroma zahteva po predložitvi določenih listin kot dokazov ne zahteva posebnih strokovnih znanj.

15. Prav tako je odločitev pravilno oprta na 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Ni sporno, da je pritožniku vstop že bil zavrnjen v Nemčiji, v Avstriji pa mu je bila izdana odločba o prostovoljni vrnitvi, nakar se je ponovno vrnil v Slovenijo in šele takrat, 16. 2. 2016, podal prošnjo za mednarodno zaščito, čeprav je bil v Sloveniji prvič identificiran že 11. 2. 2016. 16. Pritožnikovo zatrjevanje kršitev pravil postopka v upravnem sporu s strani sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), da naj bi sodišče nepravilno uporabilo pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot, ni pravilno. V tožbi navedene listinske dokaze (članke in poročila) je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, saj ni obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Ob tem se pritožnik moti v svojem zatrjevanju, da bi moralo sodišče prve stopnje samo po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je pritožnik v upravnem sporu bil prekludiran, saj bi s tem bil kršen jasen namen ZMZ in ZUS-1, ki sankcionirata opustitev ravnanj, ki bi jih za varstvo svojih interesov v postopku tožnik moral (pravočasno) opraviti sam. Pritožnik zato tudi v pritožbi ne more uspeti z zatrjevanjem dejstev, ki kot nedovoljene tožbene novote niso bila podlaga za odločanje sodišča prve stopnje. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da tudi sicer sodišče prve stopnje ne bi bilo dolžno izvesti navedenih dokazov, saj dokazni predlogi niso bili ustrezno konkretizirani: pritožnik namreč le splošno navaja, da bi priložena poročila in članki pripomogli k pravilni odločitvi in da bi jih sodišče moralo upoštevati, vendar vsebinsko ne utemelji, kako bi navedeni dokazi doprinesli k drugačni odločitvi. Zato tudi takim očitkom pritožnika ni mogoče pritrditi.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje pooblaščenki pritožnika ni vročilo odgovora na tožbo. Pravici stranke, da se v postopku izjavi (ki izhaja tudi iz 22. člena Ustave), na drugi strani sicer odgovarja obveznost sodišča, da stranki vroči odgovor na tožbo, da se ta seznani z navedbami in se do njih izjavi. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se glede na značilnosti upravnega spora z vročitvijo vsebinsko praznega odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave tožeče stranke. Ob takem odgovoru se tožeča stranka nima o čem izjaviti, o čemer se ne bi mogla opredeliti že v povezavi z vsebino izpodbijanega upravnega akta, zato tudi opustitev njene seznanitve s tako procesno vlogo ne vodi do bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, „da prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe“. Za kršitev načela kontradiktornosti torej v obravnavanem primeru ne gre, saj tožena stranka ni podala vsebinskega odgovora na tožbo, izjavljanje o takšni vlogi pa ni mogoče, zato tudi seznanjenje z njo ne more prispevati k uresničevanju pravice do izjave.(1)

18. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in ovrednotilo nekaterih tožbenih navedb in da naj bi s tem kršilo pravila postopka v upravnem sporu. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo pritožnikovih ključnih izjav o grožnjah in aretacijah, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje s svojo razlago do teh ugovorov ustrezno opredelilo in jo ovrednotilo v svoji sodbi - zgolj to, da navedenih trditev ni sprejelo kot resničnih in jim ni sledilo, pa ne pomeni, da je prišlo do kršitve dolžnosti oblikovati obrazloženo odločitev. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da vsebinsko izhaja iz obrazložitve.

19. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-416/09-15 z dne 20. 5. 2010, 8. točka obrazložitve.